Jedro

Tudi po Uredbi o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS, št. 61/92, v nadaljevanju uredba), se privatizacija stanovanjskih hiš in stanovanj, ki so bila državno premoženje nekdanje SFRJ, izvede v skladu z določili SZ, tj. po določbah 117. in naslednjih členov tega zakona. V 2. odstavku 2. člena te uredbe je sicer res določeno, da se stanovanja, prevzeta od JLA, ki so bila dodeljena po 6.1.1991, privatizirajo, če so bila dodeljena v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji. Vendar pa si tožnik to določbo zmotno razlaga. Če bi bila njegova razlaga točna, do privatizacije ne bi imeli pravice vsi tisti, ki so stanovanja pridobili pred tem datumom. Da pa naj bi ta rok veljal tudi po uveljavitvi SZ, pa je v nasprotju z že navedeno določbo uredbe, da se stanovanja privatizirajo po pogojih iz SZ. Uredba v 3. odstavku 2. člena drugače od SZ določa le začetek teka roka iz 123. in 147. člena SZ.

Tožena stranka je v dopisu z dne 31.3.1993 določila širši krog upravičencev, kot ga določa SZ. Vendar pa mora sodišče to "širitev", če ni povsem jasno določena, restriktivno tolmačiti, ker pomeni omejitev lastninske pravice zavezanca. Obveznost prodaje stanovanja po privatizacijskih pogojih namreč pomeni prodajo za ceno, ki je bistveno nižja od tržne. Če tožena stranka ne uvršča tožnika v krog oseb, ki ga zajema navedeni dopis, in med njima tudi ni bila sklenjena nobena pogodba, ki bi toženo stranko zavezovala, lahko tožnik od tožene stranke uspešno zahteva odkup po privatizacijskih pogojih SZ le, če ima tožena stranka status zavezanca po SZ v povezavi z ustavnim zakonom in uredbo. Morebitnega nekorektnega obnašanja predstavnikov tožene stranke (ustne obljube) pa v tem postopku ni mogoče obravnavati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka s tožnikom v roku 15 dni skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje št. 10 na B. v L. po pogojih iz Stanovanjskega zakona. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče zmotno uporabilo 14. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine, po katerem Republika Slovenija zagotavlja vojaškim osebam statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona, po zveznih predpisih. To je temeljni pravni akt, ki ga je po mnenju tožnika v konkretni zadevi treba upoštevati. Nadaljnji pravni akt, ki bi ga sodišče moralo upoštevati, je Uredba o privatizaciji stanovanj, ki so bila dodeljena po 6.1.1991, če so bila dodeljena v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji. Končno je za razsojo pomemben še dopis Ministrstva za obrambo z dne 31.3.1993, št... Le skupna analiza vseh treh aktov pripelje do pravilnega materialnopravnega rezultata. Tožnik je do uveljavitve navedenega ustavnega zakona pridobil stanovanjsko pravico na Hrvaškem, nato je zaradi prihoda v Slovenijo pridobil stanovanje na P. kot začasno rešitev, zaradi potreb dela Ministrstva za obrambo pa mu je bilo nato dodeljeno stanovanje v L. Stanovanje mu je bilo dodeljeno po merilih Pravilnika o merilih, načinu in postopku za dodeljevanje ter zamenjavo stanovanj. Stanovanje mu je bilo torej dodeljeno v skladu s predpisom, ki je veljal na območju Republike Slovenije. Prav to dejstvo pa pomeni, da je izpolnjeval vse pogoje, ki so bili navedeni v dopisu z dne 31.3.1993. Sodišči sta prezrli 4. točko tega dopisa, v kateri je navedeno, da je moralo biti osebam, ki želijo odkupiti stanovanje, to stanovanje dodeljeno na podlagi odločbe Stanovanjske komisije Ministrstva za obrambo v skladu z navedenim pravilnikom. Sodišči sta zato zmotno tolmačili 1. odstavek tega dopisa. V tem dopisu so zajeti prav takšni primeri, kakršen je tožnikov. Očitno je tožena stranka sama sprejela tako pravilo, da lahko njeni delavci odkupijo stanovanja tudi takrat, ko so ga po uveljavitvi Stanovanjskega zakona dobili na podlagi tega pravilnika. Sicer pa je bil pravilnik sprejet šele po uveljavitvi Stanovanjskega zakona. Prav tako ni pravilno tolmačenje sodišča, da gre za stanovanja, ki so bila dodeljena po 6.1.1991 pa do uveljavitve Stanovanjskega zakona. Uredba določa le začetek teka roka za privatizacijo. Tožeča stranka zato predlaga spremembo izpodbijanih sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident si zmotno razlaga 14. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju ustavni zakon). V tej določbi je res navedeno, da Republika Slovenija zagotavlja v skladu z dogovorom iz 9. člena tega zakona aktivnim vojaškim osebam statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona, po zveznih predpisih. Vendar pa revident prezre, da na dan uveljavitve ustavnega zakona pravice do odkupa po privatizacijskih pogojih še ni bilo. Na dan uveljavitve tega zakona je zato lahko imel tožnik le stanovanjsko pravico, to je pravico trajno uporabljati stanovanje za zadovoljevanje osebnih in družinskih potreb (2. odstavek 1. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR). Pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih pogojih je prinesel šele Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ). Zato neposredna uporaba 14. člena ustavnega zakona pri odločanju o tožbenem zahtevku tožeče stranke ni mogoča. Tudi po Uredbi o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS, št. 61/92, v nadaljevanju uredba), se privatizacija stanovanjskih hiš in stanovanj, ki so bila državno premoženje nekdanje SFRJ, izvede v skladu z določili SZ, tj. po določbah 117. in naslednjih členov tega zakona. V 2. odstavku 2. člena te uredbe je sicer res določeno, da se stanovanja, prevzeta od JLA, ki so bila dodeljena po 6.1.1991, privatizirajo, če so bila dodeljena v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji. Vendar pa si tožnik to določbo zmotno razlaga. Če bi bila njegova razlaga točna, do privatizacije ne bi imeli pravice vsi tisti, ki so stanovanja pridobili pred tem datumom. Da pa naj bi ta rok veljal tudi po uveljavitvi SZ, pa je v nasprotju z že navedeno določbo uredbe, da se stanovanja privatizirajo po pogojih iz SZ. Uredba v 3. odstavku 2. člena drugače od SZ določa le začetek teka roka iz 123. in 147. člena SZ.

Če pa je tako, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ravnalo, ko je ugotavljalo, kakšno stanovanjsko razmerje je obstajalo na dan uveljavitve SZ, tj. 19.10.1991. Med postopkom je bilo ugotovljeno, in to med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnik tega dne bival v stanovanju na P., G... 6, ter da je v tem stanovanju bival vse do 7.5.1992, ko je bil izdan sklep o zamenjavi tega stanovanja s stanovanjem v L., katerega odkup s to tožbo zahteva. Ker je bil ta sklep realiziran, saj je tožnik vrnil stanovanje na P. toženi stranki in se preselil v L., je pravilna tudi nadaljnja materialnopravna presoja, da je s tem nastala nova pravna situacija, ki jo je treba presojati po SZ.

Pravna podlaga za ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku pa tudi ne more biti dopis Ministrstva za obrambo z dne 31.3.1993. Revizijsko sodišče k pravilnim razlogom sodišč druge in prve stopnje le še dodaja, da se tožnik na razpis, o katerem je govor v tem dopisu, ni prijavil, in je v svoji vlogi z dne 2.9.1993 (3. odstavek) sam tudi pojasnil, zakaj je bil mnenja, da ne sodi v kategorijo oseb, na katere se je nanašal (priloga A2 spisa). Prav tako ni brez pomena dejstvo, da se tožnik ni pritožil na sklep o zamenjavi stanovanja z dne 7.5.1992. Tožena stranka je v dopisu z dne 31.3.1993 določila širši krog upravičencev, kot ga določa SZ. Vendar pa mora sodišče to "širitev", če ni povsem jasno določena, restriktivno tolmačiti, ker pomeni omejitev lastninske pravice zavezanca. Obveznost prodaje stanovanja po privatizacijskih pogojih namreč pomeni prodajo za ceno, ki je bistveno nižja od tržne. Če tožena stranka ne uvršča tožnika v krog oseb, ki ga zajema navedeni dopis, in med njima tudi ni bila sklenjena nobena pogodba, ki bi toženo stranko zavezovala, lahko tožnik od tožene stranke uspešno zahteva odkup po privatizacijskih pogojih SZ le, če ima tožena stranka status zavezanca po SZ v povezavi z ustavnim zakonom in uredbo. Morebitnega nekorektnega obnašanja predstavnikov tožene stranke (ustne obljube) pa v tem postopku ni mogoče obravnavati.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da je pri presoji varstva pridobljenih pravic treba ločiti varstvo pravic, ki izhajajo iz trajnih razmerij (mednje sodi gotovo tudi stanovanjska pravica), od tistih, ki niso odvisne od poteka časa. Trajno razmerje se s časom spreminja in zakonodajalec vanj lahko poseže tako, da ga prilagodi novim družbenim in pravnosistemskim razmeram. SZ stanovanjske pravice v pomenu, kot jo je poznal ZSR, ne pozna več. Nekdanji imetniki stanovanjske pravice, ki stanovanja niso odkupili, so danes le najemniki z ožjimi pravicami, kot so jih imeli pred uveljavitvijo SZ.

Ker sta torej sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).