Jedro

Določba 133. člena ZUP/86 je le podlaga za odločitev o tem, kdo je zavezanec, ki mora nositi stroške v primeru, ko stranka, na čigar zahtevo se je postopek začel, to zahtevo tudi umakne, ter breme katerih stroškov mora nositi (nastalih do ustavitve postopka). Za katera konkretna dejanja v postopku in v kakšni višini je stranka z nasprotujočim si interesom upravičena do povračila, pa je treba uporabiti določbe 114. člena ZUP/86. (Ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila se ocenjuje z vidika celotnega postopka, ko se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, pa se v plačilo lahko naložijo le potrebni oz. upravičeni stroški, torej tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je upravni organ upošteval pri svoji odločitvi. Upravni organ je ravnal prav, ko je odločil o zahtevku stranke za povrnitev stroškov, čeprav ga je vložila šele po prejemu sklepa o ustavitvi postopka.

Izrek

1. Upravna spora pod opr. št. U 1893/2007 in U 1899/2007 se združita v skupno obravnavanje in se zadeva naprej vodi pod opr. št. U 1893/2007. 2. Tožba prve tožnice se zavrne. 3. Tožbi drugih tožnikov se zavrne.

Obrazložitev

: Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnici A.A. priznala stroške v postopku priglasitve del tožnikov B.B. in C.C. kot investitorjev, ki je bil zaradi umika njune zahteve ustavljen, in sicer v višini 433,90 EUR in jih naložilo v (nerazdelno) plačilo tožnikoma. Zahtevek tožnice za povračilo stroškov za sestavo vloge z dne 11. 1. 2005 je zavrnila. Iz obrazložitve je razvidno, da je toženka pri odločanju o stroških navedenega postopka uporabila določbe prejšnjega Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) in tarifne številke 28 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), pri čemer je štela, da gre za zadevo, ki ni ocenljiva. V nadaljevanju navaja, za katere vloge je tožnici priznala stroške in v kakšni višini, te pa sta dolžna plačati tožnika kot investitorja, saj sta umaknila zahtevo za izdajo odločbe, zaradi česar je bil postopek s sklepom z dne 4. 11. 2004 ustavljen. Upravni organ tožnici ni priznal stroškov za vlogo z dne 11. 1. 2005, saj so ti nastali po ustavitvi postopka, zato za te stroške ne velja določba 133. člena ZUP/86, ampak se uporabi 114. člen ZUP/86, konkretno njegov 3. odstavek. Po tej določbi pa se stroški za pravno zastopanje povrnejo le, če je bilo zastopanje potrebno in upravičeno. V zvezi s tem upravni organ ocenjuje, da je izjava z dne 11. 1. 2005 enostavna stvar, saj je bila vložena v zvezi z odgovorom tožnikov na s strani tožnice priglašenih stroškov. Za tako izjavo pa pravno zastopanje ni potrebno.

Upravni organ druge stopnje je pritožbi tako tožnice kot obeh tožnikov zavrnil, v 3. točki izreka svoje odločbe pa je zavrnil tudi zahtevo tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V obrazložitvi v zvezi z ugovorom tožnika B.B., da bi morala tožnica pravočasno zahtevati povračilo stroškov (to je storila po ustavitvi postopka), navaja, da uradna oseba tožnice ni opozorila, da mora povračilo zahtevati pravočasno, kot to določa 4. odstavek 114. člena ZUP/86, zaradi česar ni mogoče zavrniti zahtevka tožnice kot prepoznega. Tožnici so bili priznani vsi stroški iz stroškovnika, razen tistih, ki so nastali zaradi krivde njenega pooblaščenca (poprava pisne pomote za vlogo z dne 22. 10. 2004) in tistih, ki so bili nepotrebni iz razlogov, navedenih v izpodbijanem sklepu, to je stroškov za vlogi z dne 13. 9. 2004 in 28. 9. 2004 za izdajo začasne odredbe, da se investitorjema prepove gradnja sporne ograje. Ker je bil predmet ustavljenega upravnega postopka odločanje o (ne)dopustnosti postavitve ograje na zemljišču posega, gre za upravno zadevo, ki ni ocenljiva. O tem, na kakšni pravni podlagi se prisoja povrnitev stroškov za sestavo vloge z dne 11. 1. 2005, torej stroškov, nastalih po ustavitvi postopka, je odločilo že Upravno sodišče RS v svoji sodbi opr. št. U 1483/2005 z dne 14. 12. 2006, to je po splošnih pravilih ZUP/86, ki veljajo za povrnitev stroškov in ne na podlagi 133. člena ZUP/86. Poleg tega njena izjava z dne 11. 1. 2005 ni mogla vplivati na odločitev upravnega organa o zahtevku za povrnitev priglašenih stroškov, saj so podlaga za odločitev o tem veljavni pravni predpisi, zato vložitev te vloge ni bila potrebna, tako pa tudi ne zastopanje za njeno sestavo.

V zvezi z zavrnitvijo zahteve tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pa drugostopenjski upravni organ, da v tem primeru pravno zastopanje ni bilo potrebno. Predmetna zadeva, glede na to da gre za ponovljeni postopek v skladu z napotili omenjene sodbe upravnega sodišča in na njeni podlagi izdane odločbe drugostopenjskega upravnega organa, je bila namreč razčiščena v taki meri, da je ni bilo mogoče šteti za tako zapleteno, da bi tožnica potrebovala pravno zastopanje za vložitev pritožbe zoper prvostopenjski sklep o stroških postopka.

Tožnica se s tako odločitvijo (glede delnega priznanja stroškov upravnega postopka v višini 433,90 EUR in glede zavrnjene zahteve za povračilo stroškov za vlogo z dne 11. 1. 2005 in stroškov pritožbenega postopka) ne strinja in v tožbi navaja, da bi v skladu z določbo 133. člena ZUP/86 morala dobiti povrnjene vse stroške, ki so nastali do/zaradi umika in ne le njihovega dela. Po temelju bi zato morali biti priznani vsi priglašeni stroški, torej tudi za vloge z dne 13. 9., 28. 9. in 22. 10. 2004, saj gre za stroške, ki so tožnici nastali v postopku, ki sta ga sprožila investitorja. Navedeni prvi dve vlogi (za izdajo začasne odredbe o prepovedi gradnje investitorjema in urgenca) sta potrebni pravni sredstvi, ki ju je bila tožnica prisiljena vložiti v upravnem postopku zaradi varstva svojih pravic. Dejstvo, da je bila njena zahteva kasneje zavržena, saj je pred odločanjem o njej prišlo do ustavitve postopka zaradi umika, ne more vplivati na potrebnost in upravičenost stroškov. Kar pa zadeva višino odmerjenih stroškov, se tožnica ne strinja s stališčem, da gre v obravnavanem primeru za neocenljivo zadevo, zaradi česar pripada tožnici le pavšalen znesek po 1.b točki tarifne številke 28 OT. Meni, da je njen pravni in ekonomski interes za preprečitev gradnje sporne ograje mogoče finančno oceniti povsem neodvisno od dejanske vrednosti same ograje, zaradi česar bi morala biti uporabljena tarifna številka 18/1 OT v zvezi s točko 1.a tarifne številke 28 OT. Prvostopenjski sklep je v tem delu neobrazložen, saj ni pojasnjeno, zakaj naj bi šlo v konkretnem primeru za neocenljivo zadevo. Tožnica se v zvezi s tem vprašanjem sklicuje tudi na Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki tožnici v morebitnem pravdnem postopku zaradi predmetne ograje nalaga, da mora finančno opredeliti vrednost spornega predmeta, zaradi česar gre za finančno ocenljivo zadevo.

Tožnica se nadalje ne strinja z odločitvijo, da se vprašanje upravičenosti povračila stroškov za vlogo z dne 11. 1. 2005 presoja po splošnih pravilih, ki veljajo za povrnitev stroškov. Ti stroški so namreč še vedno del oz. posledica predhodnega upravnega postopka, ki je tekel do ustavitve, in bil v celoti povzročen s predlogom investitorjev ter naknadnim umikom. Po mnenju tožnice 133. člen ZUP/86 smiselno določa, da stranka, ki umakne zahtevek, trpi vse stroške, ki so nastali zaradi umika oz. ustavitve postopka. Ne glede na navedeno pa se tudi v primeru odločanja po splošnih pravilih za povračilo stroškov izkaže, da je odločitev napačna in se pri tem sklicuje na vsebino 114. člena ZUP/86 (2. in 3. odstavek). V obravnavanem primeru gre za postopek, v katerem sodeluje več strank z nasprotujočimi si interesi, povzročila sta ga investitorja, postopek pa se je končal v njuno škodo. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem, da je šlo pri vlogi z dne 11. 1. 2005 za enostavno stvar, za katero pravno zastopanje ni potrebno ter da omenjena vloga ni bila obvezna, zaradi česar tožnica ni upravičena do povračila stroškov zanjo. Dejstvo je, da sta investitorja na podlagi predloga za povračilo stroškov tožnice preko svojega odvetnika njenemu zahtevku nasprotovala, zaradi česar je bila tožnica z vlogo z dne 11. 1. 2005 prav tako preko svojega pooblaščenca prisiljena odgovoriti na njune navedbe. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na "obvezna" dejanja, za katera naj bi bila stranka upravičena do povračila stroškov. Ker bi glede na navedeno drugostopenjski organ moral ugoditi njeni pritožbi zoper sklep o odmeri stroškov, bi ji moral priznati tudi priglašene stroške pritožbenega postopka. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijani sklep v zavrnilnem delu 1. in 3. točke izreka ter drugostopenjsko odločbo, zahtevku tožnice za priznanje stroškov, priglašenih 16. 11. 2004 in 11. 1. 2005, pa ugodi. Podrejeno predlaga, da sodišče v navedenem delu odpravi upravni odločbi obeh stopenj ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka ter pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Druga tožnika pa v tožbi izpodbijata prvostopenjski sklep v 1. in 2. točki izreka, to je v delu, v katerem so bili tožnici priznani stroški v višini 433,90 EUR (1. točka) in naloženi v plačilo tožnikoma (2. točka). Menita, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov za pritožbo z dne 14. 4. 2000 in 7. 6. 2002, ker so bili priglašeni šele, ko je bil že izdan sklep o ustavitvi postopka 4. 11. 2004. Sklicujeta se na določbo 4. odstavka 114. člena ZUP/86. Ker je bilo v postopku prvič odločeno že 6. 4. 2000 in drugič 23. 5. 2002, tožnica stroškov ni priglasila pravočasno v času postopka, ampak šele po njegovi ustavitvi. Čeprav 114. člena ZUP/86 pravi, da mora uradna oseba stranko opozoriti na izgubo pravice zahtevati povrnitev stroškov, če jih ne vloži do izdaje odločbe, pa v obravnavanem primeru ne gre za pomoč neuki stranki, saj je tožnico zastopal odvetnik. ZUP/86 ne določa, da je stranka dolžna nasprotni stranki kriti stroške v zvezi s pritožbo zaradi molka organa. Tožnika poleg tega menita, da pravno zastopanje v upravnem postopku ni bilo potrebno in upravičeno. Tožnici je bilo namreč kot solastnici parcele št. 4909 k.o. Domžale na podlagi sodne poravnave P 114/89 z dne 30. 10. 1989 priznana natančno opredeljena služnostna pravica na parceli št. 4915/5 ne pa po severnem delu parcele 4915/2 k.o. Domžale, v zvezi s katero je tekel predmetni postopek priglasitve del. Tako je bila nedvomno seznanjena z lego ograje ob parceli 4915/5, ki je obremenjena s služnostjo, ki pa na nobenem delu te ne omejuje. Tožnika predlagata, da sodišče v izpodbijanem delu sklep spremeni tako, da zavrne zahtevo tožnice za povrnitev stroškov upravnega postopka, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne v nov postopek.

Toženka v odgovorih na obe tožbi vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

A.A. kot prizadeta stranka v upravnem sporu opr. št. U 1899/2007 na tožbo ni odgovorila.

B.B. in C.C. kot prizadeti stranki v upravnem sporu opr. št. U 1893/2007 pa v svojem odgovoru na tožbo poudarjata, da so bila vsa pravna zastopanja v postopku nepotrebna in se pri tem sklicujeta na omenjeno sodno poravnavo v zvezi z določitvijo služnostne pravice tožnice na parceli št. ... k.o. A. Poudarjata, da tožnica svojega zahtevka za povračilo stroškov z dne 16. 11. 2004 ni vložila pravočasno, saj je bilo v postopku pred tem že dvakrat odločeno.

Tožba prve tožnice ni utemeljena, tožba drugih tožnikov pa deloma.

K 1. tč. izreka Sodišče lahko s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več odprtih postopkov o istem predmetu, ki se vodijo pri oddelku sodišča (1. odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). Ker sta tožbi v postopkih, navedenih v 1. točki izreka, vloženi zoper isti upravni akt, je sodišče zadevi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. V skladu z določbo 1. odstavka 249. člena Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95 in naslednji; v nadaljevanju SR), ki določa, da se spisi združijo tako, da se kasnejši spis vloži v prejšnjega, ter 1. odstavka 270. člena SR, da se pridružena zadeva odčrta kot rešena, je sodišče odločilo, da se združena zadeva vodi naprej pod starejšo opravilno številko U 1893/2007. K 2. in 3. tč. izreka Sodišče uvodoma poudarja, da v skladu z določbo 1. odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (2. odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitosti sklep upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o pravici tožnice do povračila stroškov upravnega postopka ter o obveznosti tožnikov, da ji te stroške povrneta. Poleg tega pa je v zvezi s tožbo tožnice predmet preizkusa tudi 3. točka izreka drugostopenjske odločbe, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ali drugače: predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu ni odločba pritožbenega organa, s katero zavrne pritožbo zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP) te dopolni ali celo navede drugačne razloge (3. odstavek 248. člena ZUP).

Med strankami ni sporno, da je v obravnavani zadevi glede odločitve o stroških upravnega postopka treba uporabiti določbe ZUP/86. Prav tako ni sporna uporaba določbe 133. člena ZUP/86, ki določa, da stranka, ki umakne zahtevek (v obravnavanem primeru druga tožnika), trpi vse stroške, ki nastanejo do ustavitve postopka, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Vendar pa v tem primeru "vse" po mnenju sodišča pomeni, da mora taka stranka nositi tiste izdatke, ki jih kot stroške upravnega postopka opredeljuje ZUP/86 v določbah 113. do 119. člena - torej tako posebne denarne izdatke organa, ki vodi postopek, svoje stroške kot tudi stroške stranke z nasprotujočim interesom. Nikakor pa to ne more predstavljati pravne podlage za avtomatično in nekritično priznavanje stroškov, ki jih v postopku, ki se je končal z ustavitvijo zaradi umika zahteve, priglasi stranka z nasprotujočimi interesi, torej tudi stroškov, ki bi jih povzročila brez potrebe. Določba 133. člena ZUP/86 je tako le podlaga za odločitev o tem, kdo je zavezanec, ki mora nositi stroške v primeru, ko stranka, na čigar zahtevo se je postopek začel, to zahtevo tudi umakne, ter breme katerih stroškov mora nositi (nastalih do ustavitve postopka). Za katera konkretna dejanja v postopku in v kakšni višini je stranka z nasprotujočim si interesom upravičena do povračila, pa je treba uporabiti določbe 114. člena ZUP/86. Ta pa kot merilo določa upravičenost stroškov (2. odstavek) oz. pri stroških pravnega zastopanja njihovo potrebnost in upravičenost (3. odstavek).

Glede na navedeno ni utemeljena zahteva tožnice, da bi moral upravni organ priznati tudi stroške za vloge, s katerimi ni bila uspešna, zaradi česar so se te vloge z vidika vodenja upravnega postopka v smeri zagotavljanja njenih pravic izkazale kot nepotrebne. Tako sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je bil njen predlog za začasno odredbo z dne 13. 9. 2004 s sklepom z dne 8. 11. 2004 zavržen iz razloga, ker se ne nanaša na upravno stvar in ne le zaradi tega, ker je bil upravni postopek pred tem že ustavljen, kot to trdi tožnica v tožbi. Zaradi zavrženja upravni organ utemeljeno ni priznal stroškov urgence z dne 28. 9. 2004 za izdajo navedene začasne odredbe, pa tudi sicer urgenca ni vloga, s katero bi stranka utemeljevala upravičenost svojih interesov v razmerju do nasprotne stranke, zato od nje ne more zahtevati povračila. Prav tako pa je povsem neutemeljena tudi zahteva tožnice za povračilo stroškov popravka pritožbe z dne 22. 10. 2004, saj gre za strošek, ki ga je povzročila s svojim nepazljivim ravnanjem - zaradi pisnih pomot pri navajanju številk parcel v pritožbi, vloženi 19. 10. 2004. Gre za stroške, nastale po njeni krivdi, ki jih je dolžna sama trpeti (2. odstavek 113. člena ZUP/86). V skladu z navedenim zato sodišče v celoti zavrača sklicevanje tožnice na upravičenost do povračila omenjenih stroškov, ker da so ti nastali zaradi postopka, ki sta ga sprožila druga tožnika.

Sodišče se v zvezi z vprašanjem, ali gre v postopku izdaje odločbe za priglasitev del za ocenljivo zadevo ali ne, v celoti strinja z razlago upravnega organa druge stopnje in se nanjo v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Pojem ocenljivosti namreč ne more biti vezan na subjektivno oceno stranke glede finančne vrednosti njene pravice (v obravnavanem primeru kot imetnice služnostne pravice). Navedeno tudi ni predmet upravne zadeve, ampak je to, kot je pojasnil upravni organ druge stopnje, odločanje o dopustnosti postavitve ograje na zemljišču posega. Ker je upravni organ druge stopnje navedel razloge, zakaj šteti zadevo kot neocenljivo, z vidika ocene tega stališča ni relevantna tožbena trditev, da že izpodbijani sklep o tem ni imel razlogov. Poleg tega se tožnica ne more sklicevati na določbe ZPP, saj se ta v upravnem postopku ne uporablja.

V zvezi s stališčem Upravnega sodišča v že omenjeni sodbi opr. št. U 1483/2005 z dne 14. 12. 2006, da se za vlogo tožnice z dne 11. 1. 2005 ne uporablja določba 133. člena ZUP/86, ker je bila vložena po ustavitvi postopka, za katerega tožnica meni, da ni nujno pravilno, sodišče opozarja na določbo 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in naslednji; ZUS), veljavnem v času izdaje sodbe z dne 14. 12. 2006, po katerem je upravni organ, katerega odločba je bila v upravnem sporu odpravljena, pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Glede na navedeno je upravni organ v izpodbijanem sklepu pravilno presodil upravičenost tožnice do njihovega povračila s stališča določbe 3. odstavka 114. člena ZUP/86, ki določa, da se stroški za pravno zastopanje povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in upravičeno. Tako je upravni organ prve stopnje potrebnost navedene vloge presojal z vidika zapletenosti zadeve (šlo je za odgovor na odgovor drugotožnikov v zvezi z zahtevo tožnice za povračilo stroškov), medtem ko je upravni organ druge stopnje dodatno pojasnil, da navedena vloga ni mogla vplivati na odločitev pravnega organa o zahtevku za povrnitev priglašenih stroškov, saj so podlaga za odločitev veljavni predpisi, zaradi česar vložitev te vloge ni bila potrebna.

Z omenjenim sklepom - da je bila vloga z dne 11. 1. 2005 nepotrebna - se sodišče v celoti strinja. (Ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila se namreč ocenjuje z vidika celotnega postopka, ko se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, pa se v plačilo lahko naložijo le potrebni oz. upravičeni stroški, torej tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je upravni organ upošteval pri svoji odločitvi. Česa takega tožnica v tožbi ne zatrjuje, ampak zatrjuje le to, da je bila prisiljena odgovoriti na navedbe investitorjev in tako doseči izplačilo stroškov postopka. Ob navedenem se tako izkaže, da stališče upravnega organa prve stopnje, da je šlo za enostavno stvar (da temu ni tako, bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve) oz. da ta odgovor na odgovor ni bil obvezen in da zaradi tega tožnici ne gredo stroški te vloge, nista relevantna za odločitev o upravičenosti tožnice do povračila stroškov. Vendar pa lahko sodišče v skladu z določbo 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZUS-1 navede tudi druge razloge, če ugotovi, da je odločitev sicer pravilna.

Vsaka stranka praviloma sama trpi tudi stroške za pravno zastopanje (1. odstavek 114. člena ZUP/86). Izjema je določena v 3. odstavku 114. člena ZUP/86, ko je navedene stroške mogoče naložiti v povračilo, vendar pod pogojem, če je bilo zastopanje stranke potrebno in upravičeno. Navedena določba je podlaga za presojo o tem, ali se stranki v upravnem postopku sploh priznajo stroški za odvetnika, kadar je ta kot njen pooblaščenec sodeloval v postopku. Če je odgovor pritrdilen, pa mora upravni organ pri odločanju o tem, za katera dejanja v postopku in v kakšni višini bo priznala povračilo stroškov, presojati tudi njihovo potrebnost in upravičenost s stališča postopka. Čim gre za postopek, v katerem je udeleženih več strank, ki uveljavljajo medsebojno nasprotujoče interese, ni mogoče trditi, da gre za tako enostaven postopek, da bi stranki zadostovala že pomoč uradne osebe, ki je po določbi 14. člena ZUP/86 dolžna skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo. Navedena pomoč neuki stranki se namreč prvenstveno nanaša na dolžnost poučevanja o procesnih pravicah v upravnem postopku, deloma pa tudi o materialnih pravicah, kadar organ ugotovi, da ima oseba podlago za uveljavitev materialne pravice. Med strankami ni sporno, da sta imeli v postopku nasprotujoče interese, zato je bilo s tega vidika zastopanje tožnice po odvetniku v obravnavani zadevi potrebno. Na navedeno ne morejo vplivati navedbe drugotožnikov, da je bil tožnici že na podlagi sodne poravnave opr. št. P 114/89 z dne 30. 10. 1989 določen obseg izvrševanja služnosti. Zato je tožnica v obravnavanem upravnem postopku upravičeno zahtevala povračilo stroškov, ki so nastali za dejanja v postopku, ki jih je opravil njen odvetnik. Glede vprašanja, kateri tovrstni stroški ji gredo, pa je treba upoštevati njihovo upravičenost. Drži, da mora stranka po 2. in 3. odstavku 114. člena ZUP/86 pravočasno zahtevati povrnitev stroškov, tako da organ, ki vodi postopek, lahko o njih odloči v odločbi. V nasprotnem primeru stranka izgubi pravico do njihove povrnitve, na kar pa jo mora uradna oseba, ki vodi postopek, opozoriti (4. odstavek 114. člena ZUP/86). Določba govori o odločbi, torej o situaciji, ko se v zadevi izda meritorna odločba, to je odločba o glavni stvari, ki je predmet postopka (1. odstavek 202. člena ZUP/86). Vendar pa v obravnavanem primeru odločba ni bila izdana, saj je bila zahteva zanjo pred tem umaknjena. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je bila tožnica s tem seznanjena šele, ko je njen pooblaščenec prejel sklep o ustavitvi postopka z dne 4. 11. 2004. V zvezi z umikom zahteve namreč njeno soglasje ni bilo potrebno (2. odstavek 131. člena ZUP/86), zato tožnica tudi na ta način ni imela možnosti priglasiti vseh stroškov. Tudi sedaj veljavna določba 2. odstavka 116. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) določa, da lahko stranka zahteva povrnitev stroškov v 8 dneh od dneva, ko je prejela sklep o ustavitvi postopka zaradi umika zahteve ali pravnega sredstva, na kar mora biti v sklepu opozorjena. Zato je upravni organ ravnal prav, ko je po vsebini odločil o njenem zahtevku za povračilo stroškov, čeprav vloženem po izdaji sklepa o ustavitvi postopka. Sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami drugotožnikov še dodaja, da ima stranka v primeru, ko se upravna zadeva vrne (enkrat ali večkrat) v ponovno odločanje na prvo stopnjo, vse do zadnje odločitve na prvi stopnji možnost priglasiti stroške, ki so ji nastali v zvezi s prejšnjimi fazami istega upravnega postopka. Ker gre za isto upravno zadevo, je relevantna zadnja odločba, s katero upravni organ odloči o stvari, ki je predmet postopka.

V zvezi s stališčem drugotožnikov, da ZUP/86 ne določa, da je vlagatelj dolžan nasprotni strani kriti stroške v zvezi s pritožbo zaradi molka organa, sodišče meni, da tudi ta ugovor ni utemeljen. Ker gre za strošek, ki je tožnici nastal pred ustavitvijo postopka, je treba tudi v tem primeru uporabiti določbo 133. člena ZUP/86 ter v zvezi s tem opraviti še oceno, ali je bila ta njena vloga upravičena. Po vpogledu v upravne spise sodišče ugotavlja, da je bila navedena pritožba z dne 19. 10. 2004 vložena v zvezi s 13. 9. 2004 vloženim predlogom za izdajo začasne odredbe, ker o njem ni bilo odločeno v enomesečnem roku, kot to zahteva določba 1. odstavka 218. člena ZUP/86. Glede vprašanja upravičenosti navedene pritožbe pa tožnika v tožbi niti ne navajata razlogov, saj je, kot rečeno, sporen le temelj za povračilo.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da tožbi nista utemeljeni, zato ju je v celoti zavrnilo, deloma tudi iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnih odločbah obeh stopenj (1. odstavek in 3. alineja 2. odstavka 63. člena ZUS-1).