Jedro

Nalaganje z viličarjem posode za beton, težke med 50 do 70 kilogramov, na keson tovornjaka, samo po sebi ni nevarno opravilo.

Krivde za nastalo škodo ni mogoče pripisati le tožniku, kot to zmotno meni pritožba toženca. Neizpraven viličar ter ostale pravilno ugotovljene kršitve viličarista, so predstavljale predvidljiv potencialen vir za nastanek nezgode, ki je bil ob potrebni skrbnosti delodajalca povsem preprečljiv. Z opisanimi kršitvami je toženec tako prevzel tveganje negativih posledic teh kršitev oziroma opustitev.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v točki I izreka na novo glasi: "I. Toženec je dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 165.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2018, v roku 15 dni, kar zahteva tožnik več, to je 494.100,00 EUR, se zavrne."

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženca zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžan povrniti stroške pritožbe in odgovora na pritožbo v skupnem znesku 215,96 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 148.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2018, v roku 15 dni, kar pa je tožnik zahteval več, to je 511.600,00 EUR, je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka II izreka) ter da je toženec dolžan plačati polovico sodne takse za postopek po tožbi (točka III izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v točki I izreka glede zneska 232.600,00 EUR ter zoper odločitev o stroških postopka v točki II in III izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da dosojeni znesek 148.400,00 EUR zviša na znesek 381.000,00 EUR, oziroma ustrezno temu zniža zavrnjeni del tožbenega zahtevka (s 511.500,00 EUR na 279.400,00 EUR) ter tožencu naloži v plačilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, sorazmerno z uspehom. Navaja, da je vzrok za nezgodo neizpravno glavno varovalo - varnostna zaskočka na vilicah viličarja in dejstvo, da je bil viličar zelo star, na koncu nosilcev vilic pa ni imel stranskih varoval, ki bi preprečila zdrs vilice z nosilca, kot ga imajo novejši modeli viličarjev. Za hibo glavnega varovala je toženec vedel, a je ni saniral, niti ni namestil krajnih omejilcev. Gre za nedopustno ravnanje, ki je povzročilo zdrs vilice z nosilca. Ocena sodišča prve stopnje o soprispevku tožnika je zmotna. Prepoved zadrževanja v manipulativnem območju viličarja je določena za preprečevanje nevarnosti poškodovanja delavca zaradi padca ali udarca z bremenom, oziroma zaradi nevarnosti povoženja ali zadetja z viličarjem, ne pa zato, da bo z viličarja odpadel njegov sestavni del. Ker niti tožnik niti toženec ter viličarist A. A. niso slišali za primer, da je vilica padla z viličarja, tožnik tega ni mogel pričakovati, zato ni sokriv. Med kršitvijo prepovedi zadrževanja v manipulativnem območju viličarja ni pravnorelevantne vzročnosti. Zato je odškodninska odgovornost toženca 100 %, odgovarja pa tudi zato, ker ni imel verige s kavljem ali drugačnega pripomočka, da bi bilo mogoče posodo za beton varno opeti na obe vilici. Toženec je tudi opustil nadzor nad delom. Odločitev sodišča je arbitrarna in samovoljna, sodišče pa je kršilo 22. in 33. člen Ustave RS ter l. člen Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V sodbi in sklepu Višjega sodišča v Celju Cp 679/2016 z dne 22. 3. 2017 je bil oškodovančev soprispevek (stopil je v območje viličarja), ocenjen le na 10 %. Višina odškodnine ne upošteva v zadostni meri tožnikovih nevšečnosti med dolgotrajnim zdravljenjem v bolnišnicah (11 mesecev in pol). Izvedenka medicinske stroke se ni opredelila do tožnikovih trditev, da v predelu preležanin čuti neznosne bolečine, kot da bi ga kdo žgal, temveč je problem preležanin odpravila z zmotnim stališčem, da so posledica slabe nege in pomanjkanja samoiniciativnosti tožnika. Odškodnina v višini 60,000,00 EUR je prenizka, zato predlaga njeno odmero v višini 90.000,00 EUR. V zvezi z judikati, ki jih je sodišče upoštevalo pri določitvi višine odškodnine, izpostavlja, da ne gre za enake primere oziroma da so podane drugačne okoliščine na strani oškodovancev. Pri tožniku je obseg škode večji. Škoda pri tožniku je katastrofalna, ne more hoditi, pomoč potrebuje pri skoraj vseh opravilih, celo pri presedanju, potrebno ga je obračati na vsake tri ure ponoči in na vsako uro čez dan, posledično ima zaradi neprespanosti bolečine ob krčih, preležanine pa še težje prenaša. Nevšečnosti trpi tudi v zvezi z urinskim katetrom, zaradi odvajanja blata v plenice ali na podlogo, pri njem pa bo tudi v bodoče potrebno vsakodnevno previjanje ran in obiski patronažne službe. Resocializacija tožnika ni mogoča. Izgubil je vse prijatelje. Počuti se zelo neprijetno in močno duševno trpi, ko mora zaradi ran v bližini anusa in vnetij ter zaradi menjave katetrov nenehno razkazovati intimne predele pred patronažnim osebjem in številnim osebjem, ki se z njim ukvarja. Zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi mu moralo sodišče prisoditi 200 povprečnih plač oziroma vsaj 260.000,00 EUR, kot je bilo dosojeno v zadevi II Ips 180/91. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da tožniku prisodi nižjo odškodnino, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo v zadevi VIII Ips 131/2017, v kateri se viličar ni premikal, vilice pa so se pri nakladanju premikale kvečjemu malenkostno, zavzeto stališče, da to ne zadosti domnevi povečane nevarnosti, saj ni šlo za večje ali sunkovite premike, ki bi bili neobvladljivi, oziroma ni šlo za delovanje, iz katerega bi izvirala poškodba. Zato je treba zadevo presojati le po pravilih o krivdni odgovornosti. Sodišče je premajhno težo dalo tožnikovemu prispevku za nastalo škodo, odškodnino pa odmerilo previsoko. Toženec je tožniku in njegovemu sodelavcu odredil, da naložita "kravate" in posodo za beton na keson kamiona in se odpeljeta na gradbišče. Pri tem opravilu je prišlo do škodnega dogodka, četudi je toženec v celoti poskrbel, da bi delo potekalo varno in v skladu s predpisi. Tožnik skupaj z drugim delavcem ni upošteval navodil za uporabo viličarja. Tožnik je bil za delo ustrezno usposobljen, opravljeno je imel tudi usposabljanje za varnost in zdravje pri delu. S tem, ko se je približal viličarju neposredno pod vilicami, ni upošteval navodil delodajalca in ni spoštoval predpisov o varnosti in zdravju pri delu, čeprav je kot izkušen delavec vedel, da gre za del viličarja, ki lahko povzroči hujše poškodbe že zaradi teže. S tem je kršil 34. in 35. člen ZDR-1. Moral bi pustiti, da posodo za beton premakne izključno viličarist, s čimer je podano tožnikovo neskrbno ravnanje, ki je objektivno prispevalo k nastanku škode. Kot izkušen delavec bi moral delovno nezgodo predvideti, zato mu gre očitati nezadostno skrbno opravljanje dela. To je razlog, ki razbremenjuje odškodninsko odgovornost toženca po drugem odstavku 153. člena OZ. Tudi izvedenec mag. B. B. je zavzel stališče, da je tožnik ravnal v nasprotju s predpisi s področja varstva pri delu. Tožnik se ne bi smel gibati pod dvignjenimi vilicami. Moral bi se umakniti na varnostno razdaljo, oziroma predhodno pripraviti prostor za posodo na kesonu. K nastanku škode je odločilno prispeval. Toženec je tudi zagotovil tehnično brezhiben viličar, kar izhaja iz Potrdila o pregledu in preizkusu delovne opreme z dne 25. 4. 2016, kot tudi iz poročila o delovni nezgodi z dne 12. 7. 2017. Tudi izvedenec C. C. je dopustil možnost, da je bila varnostna zaskočka v redu, zato ni na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da je bil ob zaslišanju na glavni obravnavi popolnoma jasen in prepričljiv glede brezhibnosti viličarja. Glede na dejstvo, da je bil tožnik poučen o delu z viličarjem in je imel tudi bogate delovne izkušnje z nakladanjem tovora na tovorno vozilo, da je vedel, da se ne sme nahajati pod vilicami viličarja, v konkretnem primeru pa se z delom tudi ni nikamor mudilo, bi moralo sodišče upoštevati najmanj 50 % soprispevek tožnika. Glede višine odmerjene denarne odškodnine navaja, da je previsoka. Za telesne bolečine ter nevšečnosti tekom zdravljenja je sodišče tožniku dosodilo 60.000,00 EUR, čeprav iz mnenja izvedenke prof. dr. D. D. izhaja, da ni trpel tako intenzivnih in dolgotrajnih telesnih bolečin, kot jih zatrjuje. Izvedenka ni potrdila niti intenzivnih bolečin v predelu glave in pogostih glavobolov, izrecno pa je ovrgla bolečine v predelu trebuha in spodnjih okončin, trditve o bolečih prevezah na področju preležanin, ker tožnik od prsi navzdol ne čuti nobene bolečine. Opozorila je, da so preležanine odraz slabe nege oziroma neupoštevanja navodil in pomanjkanja samoiniciativnosti tožnika. Pravična odškodnina iz tega naslova po oceni toženca znaša 30.000,00 EUR. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je previsoka. Izvedenec za psihiatrijo je podal mnenje, da je tožnik razvil kratkotrajno depresivno reakcijo, ki je hitro izzvenela, in da ima tožnik osebnostno motnjo, ki je vtkana v osebnostno strukturo in je trajne narave, ki pa ni posledica nesreče. Za izgubo socialne mreže zaradi izbruhov jeze, ki kažejo to osebnostno motnjo, je v veliki meri odgovoren tožnik sam. Vseh tožnikovih psihičnih težav ni mogoče pripisati škodnemu dogodku in so vsaj delno posledica tožnikove predhodne osebnostne motenosti. Tudi sladkorna bolezen ni posledica škodnega dogodka, saj je bila prisotna že prej. Pravična odškodnina iz tega naslova znaša 70.000,00 EUR. Ker je strah za izid zdravljenja trajal le do odpusta iz bolnišnice za rehabilitacijo E. dne 8. 12. 2017 (slabih 5 mesecev), blažji sekundarni strah pa se pojavlja samo še v okviru prilagoditvene motnje, znaša pravična denarna odškodnina iz tega naslova 5.000,00 EUR. Ne gre spregledati, da tožnik zahteva samo odškodnino zaradi prestanega strahu, v kar ni moč obseči blažjega sekundarnega strahu, ki naj bi se še pojavljal. Prisojene denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti toženec ne izpodbija. Popolna odškodnina ne bi smela presegati 115.000,00 EUR, navedeni znesek pa je potrebno zmanjšati za tožnikov soprispevek k nastali škodi. Sodišče prve stopnje bi pri ugotovitvi uspeha strank moralo upoštevati samo uspeh po višini. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženca prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik se je poškodoval 11. 7. 2017, ko sta s sodelavcem viličaristom A. A. z viličarjem natovarjala na keson tovornjaka posodo za beton. Tožnik je prosil viličarista, naj z viličarjem naloži posodo za beton na njun tovornjak. A. A. je z desno vilico zagrabil posodo za beton in jo z viličarjem peljal do tovornjaka. Posodo je že dvignil na določeno višino nad tovornjak, ko mu je tožnik rekel naj počaka, da pospravi nametane "kravate" na kesonu, saj viličarist zaradi kravat posode za beton ni mogel spustiti v keson. Tožnik je stopil med viličarja in kamion, da bi kravate umaknil in naredil prostor. Ko je šel spodaj pod vilicami, je leva vilica (neobremenjena) padla na tožnika, utrpel je poškodbo glave in udarec v vretenca, zaradi česar je hrom (paraplegija). Tožnik je uveljavljal objektivno in krivdno odgovornost toženca ter zahteval plačilo odškodnine za negmotno škodo v skupni višini 660.000,00 EUR, in sicer 130.000,00 EUR iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 500.000,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 20.000,00 EUR zaradi strahu in 10.000,00 EUR zaradi skaženosti. Toženec je ugovarjal temelju in višini tožbenega zahtevka, saj je menil, da nista podani niti krivdna niti objektivna odškodninska odgovornost, oziroma (podrejeno) da je podan najmanj 50 % soprispevek tožnika, glede višine pa je menil, da je tožbeni zahtevek pretiran. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tako krivdno kot tudi objektivno odškodninsko odgovornost toženca ter tožniku dosodilo odškodnino v višini 212.000,00 EUR (60.000,00 EUR iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 130.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 12.000,00 EUR za strah in 10.000,00 EUR za skaženost). Zavzelo je stališče, da je tožnik soprispeval k nastanku škode v deležu 30 % ter mu ob upoštevanju soprispevka dosodilo odškodnino v znesku 148.400,00 EUR.

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je nastala škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Ta v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde – krivdna odgovornost, v drugem odstavku tega člena pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo – objektivna odškodninska odgovornost. Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ (deljena odgovornost) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

**Glede odločitve o temelju odškodninske odgovornosti in soprispevku tožnika**

9. Pritožba toženca pravilno navaja, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženca. Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da je viličar v obravnavanih okoliščinah primera nevarna stvar, pri čemer je te zaključke oprlo predvsem na okoliščine, ki utemeljujejo krivdno odškodninsko odgovornost toženca v zvezi z načinom nalaganja betonske posode na tovornjak. Nalaganje z viličarjem posode za beton, težke med 50 do 70 kilogramov, na keson tovornjaka, samo po sebi ni nevarno opravilo. Teža posode in dejstvo, da je viličar v trenutku padca vilice miroval, niso take, da bi terjale presojo, da gre za nevarne delovne okoliščine in povečano nevarnost za poškodbe. Ob njegovem rednem poteku, upoštevajoč pravila za varno opravljanje dela, ni ogroženo življenje in zdravje ljudi. Ne gre torej za delo s povečano nevarnostjo. Delo s povečano nevarnostjo je pravni standard, ki mora po ustaljenih kriterijih sodne prakse vsebovati elemente, ki predstavljajo povečano nevarnost za nastanek škode. Kriterij za presojo takih elementov je splošno življenjsko izkustvo v povezavi z delovnim izkustvom in uveljavljenimi kriteriji za varno delo. Odlaganje posode za beton na keson tovornjaka je enostaven delovni postopek oziroma ne gre za neko kompleksno opravilo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo mnenje izvedenca strojne stroke C. C., da ni obstajala potreba za tožnikovo gibanje v delovnem območju viličarja in celo pod vilicami, ter da bi moral tožnik predhodno pripraviti prostor za posodo na kesonu. Nespoštovanje načela nevarnega območja, po katerem se pod bremeni ali v neposredni bližini visečih bremen ne sme nahajati nihče, razen če to ni nujno potrebno za izvedbo določenih del, je ugotovil tudi izvedenec za varstvo pri delu mag. B. B. Delo je torej postalo nevarno zaradi neupoštevanja navodil o varnem delu in ne iz razloga, ker bi bilo opravilo nevarno samo po sebi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče povzeti, da je viličar stal na mestu, saj je tožnik želel pripraviti prostor na kesonu tovornjaka, torej ni mogel biti viličar tisti, ki se je približal tožniku, temveč je bil tožnik tisti, ki se je približal viličarju. Ni šlo za večje ali sunkovite ter neobvladljive premike viličarja, niti tovor ni bil velik in težak (kot npr. velike granitne kocke - VSL sklep I Cp 3039/2011). Nakladanje posode za beton torej samo po sebi ni nevarna dejavnost, saj iz nje ne izvira povečana nevarnost za nastanek škode, temveč postane nevarna, če se ne upoštevajo varnostna pravila. Navedeno pa napotuje na uporabo pravil o subjektivni odškodninski odgovornosti (VDSS sodba Pdp 631/2019 z dne 12. 2. 2020, VDSS sodba Pdp 776/2019 z dne 15. 5. 2020, VDSS sodba Pdp 631/2019 z dne 12. 2. 2020). Ne gre torej za nevarno dejavnost oziroma viličarja v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ.

10. Če neka stvar oziroma dejavnost postane nevarna zaradi (nepravilnega) ravnanja oškodovanca samega ali pa zaradi neskrbnosti ali protipravnega ravnanja nosilca dejavnosti oziroma imetnika stvari (ali pa kar obeh), se ugotavlja odgovornost na podlagi pravil o krivdni odgovornosti, ki v našem pravnem sistemu predstavlja primarno obliko odgovornosti v razmerju do izjemne objektivne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je glede na izhodišče, da je podana objektivna odškodninska odgovornost delodajalca, ekskulpacijske razloge toženca presojalo po določbi 152. člena OZ, čeprav bi moralo glede na stališče pritožbenega sodišča, da je potrebno uporabiti pravila o krivdni odgovornosti, uporabiti 171. člen OZ. Toženec se lahko razbremeni odgovornosti le, če dokaže, da niso izpolnjeni vsi štirje elementi civilnega odškodninskega delikta: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odškodninska odgovornost (krivda ali malomarnost) na strani povzročitelja škode.

11. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo elementov protipravnosti in krivde oziroma soprispevka tožnika ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki omogočajo presojo krivdne odškodninske odgovornosti toženca v smislu določbe 171. člena OZ. Pritožba toženca s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da je toženec v celoti poskrbel, da bi delo potekalo varno in v skladu s predpisi. Toženec namreč dela ni organiziral na varen način. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje viličar ni bil tehnično brezhiben, zaskočka ni bila izpravna oziroma ni opravila svoje naloge, poleg nje tudi niso bili nameščeni obodni nosilčki, le-ti so bili nameščeni šele po obravnavani nesreči, enako kot stranski dodatni varovali (omejilni ploščici). S tem v zvezi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe toženca na ugotovitve izvedenca C. C., saj je ta svoje mnenje o izpravnosti viličarja spremenil potem, ko je prejel (dodatne) policijske fotografije na CD-ju, sicer bi ostalo njegov prvo mnenje nespremenjeno.

12. Nadalje je za presojo odškodninske odgovornosti toženca bistveno, da Pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih vozil (Ur. l. SFRJ, št. 17/66 in nadaljnji) v 62. členu določa, da se med nakladanjem in razkladanjem tovora z viličarjem v manevrskem (delovnem) prostoru ne sme muditi ali gibati nihče, razen tistih, ki so zaposleni pri nakladanju oziroma razkladanju. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da bi moral viličarist A. A., ki je zaposlen pri tožencu, zaradi česar se toženec ne more razbremeniti svoje odgovornosti (147. člen OZ), ko je videl, da je keson zaseden s kravatami, zapeljati vzvratno stran od kesona, da bi tožnik brez nevarnosti odmaknil kravate, nato pa bi viličarist odložil posodo za beton. Poleg tega viličarist po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tožniku ne bi smel dovoliti vstopa na nevarno območje. Zahtevati bi moral, da se tožnik umakne oziroma bi se moral z viličarjem umakniti sam. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi moral viličarist pred vsako uporabo delovne opreme preveriti tehnično brezhibnost viličarja. Tega po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje viličarist ni storil, saj je sam izpovedal, da je viličarja pogledal, vilice so stale kot zmeraj, izvedenec C. C. pa je prepričljivo strokovno ocenil, da bi viličarist z vizualnim pregledom lahko ugotovil, da leva vilica ni zaskočena v utoru, oziroma da zaskočka leve vilice ni zaskočena v utor. Poleg tega bi viličarist ob dvignjenih vilicah v višini najmanj 2 metra lahko videl položaj vilic na prečnem nosilcu, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je viličarist pred začetkom dela z viličarjem le-tega samo pogledal, ne pa pregledal. Po mnenju izvedenca C. C. bi morala biti vilica zaskočena v utoru na prečnem nosilcu, kar pa ni bila, ker zaskočka na levi vilici ni bila primerna (bila je brez obodnih nosilčkov, verjetno je bila prekomerno obrabljena v spodnjem delu (zatiču), ali pa je imela počeno vzmet zaskočke). S tem v zvezi je tudi po stališču pritožbenega sodišča bistveno, da bi moral viličarist zagotoviti, da bi bila vilica zaskočena z zaskočko, ki bi morala biti v položaju zaskočitve ter bi moral zato, preden je z desno vilico nepravilno prijel posodo za beton, preveriti, ali sta bili vilici zaskočeni v utoru in se ne premikata nekontrolirano. Toženec kot delodajalec ni zagotovil varnega delovnega okolja v smislu določbe 45. člena ZDR-1. Glede na navedeno ni mogoče krivde za nastalo škodo pripisati le tožniku, kot to zmotno meni pritožba toženca. Neizpraven viličar ter ostale pravilno ugotovljene kršitve viličarista, so predstavljale predvidljiv potencialen vir za nastanek nezgode, ki je bil ob potrebni skrbnosti delodajalca povsem preprečljiv. Z opisanimi kršitvami je toženec tako prevzel tveganje negativih posledic teh kršitev oziroma opustitev.

13. Neutemeljeno pa je tudi stališče pritožbe tožnika, da je v celoti podana odgovornost toženca in da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka za nastalo škodo. Tožnik v pritožbi sicer pravilno navaja, da je vzrok za nezgodo neizpravno glavno varovalo - varnostna zaskočka na vilicah viličarja in dejstvo, da viličar na koncu nosilcev vilic ni imel stranskih varoval, kot je bilo obrazloženo zgoraj, vendar pa to ne izključuje tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje tožnik ni spoštoval predpisov o varnosti in zdravju pri delu in navodil toženca. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik kravate, ki so bile nametane na kamionu, poravnati, preden je za naložitev posode prosil viličarista. Da posode za beton ni dovoljeno z viličarjem peljati in nalagati na kamion z eno vilico, pri čemer gre za osnovno pravilo, je bilo znano tako viličaristu kot tudi tožniku, saj sta imela oba izpit za viličarista. Na viličarju je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje nalepka, da je prepovedano dvigati breme samo z eno vilico, tožnik in A. A. pa sta bila tudi o tem poučena pri izobraževanju iz varstva pri delu. Obe vilici bi morali biti vpeti in obremenjeni, dvig bi moral biti opravljen s kavljem oziroma na načine, kot jih je prikazal izvedenec C. C. Kot je bilo že navedeno, je tožnik nedovoljeno stopil v delovno območje viličarja, o čemer je bil poučen pri izobraževanju iz varstva pri delu, na to pa opozarja tudi nalepka na viličarju. Glede na to, da se je tožnik gibal izpod dvignjenih vilic, za kar ni bilo nobene potrebe, je tudi po stališču pritožbenega sodišča njegov soprispevek mogoče oceniti na 30 %. Večjega soprispevka pa mu ni mogoče prisoditi, kot to zmotno meni pritožba toženca. Ni namreč nepomembno, da je na tožnika padla vilica, ki ni bila obremenjena. Da za tak primer še ni slišal, je namreč izpovedal tudi toženec (kot tudi tožnik in A. A.). To sicer tožnika ne ekskulpira v celoti, saj ni pravilno njegovo pritožbeno stališče, da je prepoved zadrževanja v manipulativnem območju viličarja določena le za preprečevanje nevarnosti poškodovanja delavca zaradi padca ali udarca z bremenom, oziroma zaradi nevarnosti povoženja ali zadetja z viličarjem, ne pa zato, da bo z viličarja odpadel njegov sestavni del. Tožnik torej zmotno meni, da ni podana pravnorelevantna vzročnost med njegovim ravnanjem in škodo. Gre namreč za absolutno prepoved gibanja oziroma zadrževanja v delovnem območju delujočega stroja, ne glede na to, ali viličar prenaša breme ali ne, oziroma ali je vilica obremenjena. Vse ugotovljeno potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za medsebojni vpliv in kombinacijo različnih dejavnikov oziroma vzrokov za nastanek nezgode, viličarja, ki ni bil ob uporabi tehnično brezhiben, in nevarnim ravnanjem viličarista, ter tudi tožnika. Vendar pa je treba pri določitvi soprispevka večjo težo pripisati dejstvu, da je bil viličar neizpraven, zaradi česar se je vilica snela iz utora in padla (kar pa je škodna nevarnost, ki jo tožnik ni mogel zaznati) ter zelo hudo poškodovala tožnika, kot pa ravnanju tožnika kot delavca. Namen zakonske ureditve krivdne odškodninske odgovornosti delodajalca je namreč nedvomno postrožena skrbnost delodajalca, da vselej poskrbi za varno delovno okolje (primerjaj tudi določbi 5. in 8. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011).

14. Glede na vse navedeno torej stališči obeh pritožb, da je ocena sodišča prve stopnje o soprispevku tožnika zmotna, nista utemeljeni. S tem v zvezi je neutemeljeno stališče pritožbe toženca, da je sodišče prve stopnje dalo premalo težo prispevku tožnika. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe tožnika na sodbo in sklep Višjega sodišča v Celju Cp 679/2016 z dne 22. 3. 2017, v kateri je bil oškodovančev soprispevek (stopil je v območje viličarja) ocenjen le na 10 %. V navedeni zadevi je na delavca padla naložena paleta, ki je viličarist ni pravilno naložil na viličarja, in ne vilica. Iz odločbe tudi ne izhaja, da bi se delavec nahajal pod vilico. Ne gre tudi spregledati, da je tožnik imel izpit za viličarista (to iz citirane sodbe VSC ne izhaja) in je bil torej v celoti seznanjen z delom viličarista, zato so okoliščine v navedeni zadevi drugačne. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da ni šlo za večjo količino tovora, zato ni bilo potrebno, da delo nadzoruje določena oseba. Glede na vse navedeno ni utemeljena pritožbena navedba tožnika, da je odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna in samovoljna, ter da je bil kršen 22. in 33. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 – 1 in nadaljnji) ter l. člen Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

**Glede odločitve o višini odškodnine**

15. Po določbi prvega odstavka 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom 4. in 5. prsnega vretenca, ki je bil nestabilen in je povzročil utesnitev hrbteničnega kanala in poškodbo hrbtenjače v tem delu, zaradi česar je nastopila akutna popolna ohromitev spodnjih udov oziroma paraplegija. Tožnik ne čuti dotika kože ali bolečine pod nivojem segmenta T5, kar klinično pomeni, da ne čuti telesa od prsnih bradavic distalno obojestransko. Od tega nivoja distalno je tudi podana popolna motorična ohromelost. Pri tožniku se je posledično razvil nevrogeni mehur, ki ga tožnik lahko izprazni s čisto samokateterizacijo približno 5x dnevno, ali pa ima vstavljen silikonski urinski kateter, ki se ga zamenja predvidoma na 2-3 mesece, v kolikor je potrebno, pa tudi prej. Nadalje je ugotovilo, da tožnik odvaja blato s pomočjo odvajal, spontano, nekontrolirano ter da nikoli več ne bo mogel hoditi. To stanje je trajno in dokončno. Tožnik je utrpel zlom trnastnega odrastka 7. vratnega vretenca. V nezgodi je utrpel razpočno rano na glavi dolžine približno 6 cm v temenskem delu glave. V času hospitalizacije je prebolel pljučnico, razvilo se je tudi septično stanje, z vdorom sicer nepatogene bakterije v krvni obtok.

17. Toženec glede priznane odškodnine za duševne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja neutemeljeno navaja, da je ta previsoka in da je tožnik upravičen (kvečjemu) do 30.000,00 EUR odškodnine, pri čemer se v delu sklicuje na ugotovitve izvedenke prof. dr. D. D. glede intenzitete in trajanja telesnih bolečin. Vse to je namreč pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati mnenje izvedenke, da so preležanine odraz slabe nege oziroma neupoštevanja navodil in pomanjkanja samoiniciativnosti tožnika, zato teh posledic ni moč pripisati škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno štelo, da preležanine sedaj zagotovo niso posledica slabe nege, saj za tožnika skrbi hči, ki je medicinska sestra. Poleg tega njegove rane vsak dan previja patronažna sestra. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok večini preležanin nezgoda, ne pa slaba nega. Glede na to, da se je poškodba zgodila 11. 7. 2017, ter da je bil tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje sprejet v bolnišnici za rehabilitacijo E. 23. 8. 2017, odpuščen pa 8. 12. 2017, torej sorazmerno kratek čas po poškodbi, v času sojenja pa je od odpusta minilo že več let (kar nedvomno po naravi stvari vpliva na stanje preležanin), stanje v letu 2017 glede preležanin ne more biti odločilno za presojo preležanin v letu 2022, ko je sodišče prve stopnje razsodilo v zadevi, posebej glede na pravilno ugotovljeno dejstvo, da za tožnika dejansko vsakodnevno skrbita dve medicinski sestri. Zato se pritožba toženca neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje glede preležanin po uradni dolžnosti angažirati drugega sodnega izvedenca, ne pa arbitrarno delati drugačnih zaključkov. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo trajanje in intenzivnost bolečin (hude intenzitete so trajale skupno 8 dni, srednje intenzitete oziroma zmerne bolečine 5 mesecev, lažje, ki so bile sprva stalne v obdobju 14 dni, nato občasne in so izzvenele ob odpustu iz bolnišnice za rehabilitacijo E. dne 8. 12. 2017) in številne nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja1 in katerim pritožba toženca ne nasprotuje, kar vse skupaj utemeljuje dosojeni znesek odškodnine.

18. Glede na vse navedeno je odškodnina iz tega naslova dosojena v skladu s 179. členom OZ, višja odškodnina, in sicer v višini 90.000,00 EUR, za kar se zavzema pritožba tožnika, pa bi v smislu določbe 179. člena OZ podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Tožnik s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da se izvedenka medicinske stroke prof. dr. D. D. ni opredelila do njegovih trditev, da v predelu preležanin čuti neznosne bolečine. Tožnik je namreč v opredelitvi do izvedenskega mnenja (vloga z dne 10. 3. 2022 - list. št. 303) navedel, da sprejema izvedenski mnenji (obeh) izvedencev medicinske stroke (torej tudi glede ugotovitve izvedenke, ki se nanašajo na preležanine), ter je le v zvezi z bolečinami ob krčih predlagal dopolnitev mnenja, do česar se je izvedenka v dopolnitvi mnenja z dne 23. 3. 2022 tudi opredelila. Prav tako toženec neutemeljeno izpodbija ugotovitve glede tožnikovih bolečin. Izvedenka se je do vseh trditev opredelila tako v mnenju kot v dopolnilnem mnenju, v katerem je v zvezi s tožnikovimi trditvami o nenehnih mišičnih krčih, ki jih občuti kot zelo boleče in neprijetne, navedla, da tožnik lahko trpi občasne bolečine ob krčih, kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo in posledično upoštevalo pri prisoji odškodnine. Pritožbi torej v tem delu nista utemeljeni.

19. Tudi odškodnina iz naslova prestanega strahu v znesku 12.000,00 EUR (približno 9 plač) od vtoževanih 20.000,00 EUR je po zaključku sodišča druge stopnje ob obravnavanju obeh pritožb tista, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Sodišče je upoštevalo mnenje izvedenca psihiatrične stroke da je bila nesreča nepričakovana, zato primarnega strahu tožnik ni doživljal, pač pa več mesecev trajajoči hud sekundarni strah za izhod posledic bolezni, ki se je zaključil ob odpustu iz bolnišnice za rehabilitacijo E., se pa je blažji sekundarni strah pojavljal še v okviru prilagoditvene motnje tudi ob odpustu. Tožnik neutemeljeno navaja, da pri določitvi višine odškodnine, da je tožnik trpel hud strah tudi ob zdravljenju preležanin, strah zaradi bojazni, da bo postal tetraplegik, ko se iz vozička prestavlja v napravo za vertikalizacijo oziroma pod tuš in ko je bil sprejet na oddelku J. SB I. Odškodnina iz tega naslova dosega zgornji prag odškodnin. V podobnih primerih (npr. v zadevi II Ips 247/2015) je bil dosojen znesek 6.000,00 EUR oziroma približno 6 plač, pri čemer je upoštevan intenziven primarni strah pred trčenjem (oškodovanec je zaradi prometne nesreče paraplegik), upoštevan je dolgotrajni sekundarni strah v času zdravljenja in tudi obdobja strahu ob zdravstvenih zapletih. Strah zaradi hospitalizacij zaradi preležanin torej ne more utemeljevati višje odškodnine iz tega naslova. Toženec pa v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tožnik upravičen do zneska 5.000,00 EUR, saj je šlo za več mesecev trajajoč hud strah za izhod zdravljenja oziroma paraplegije, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje dosojen znesek v navedeni višini.

20. Stranki ne izpodbijata dosojene višine odškodnine zaradi skaženosti v znesku 10.000,00 EUR, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da slednja ustreza dosojenim odškodninam v podobnih primerih.

21. V zvezi z dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se toženec neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine s 130.000,00 EUR (približno 99 plač) na 70.000,00 EUR. Toženec v zvezi s tem navaja, da je tožnik razvil kratkotrajno depresivno reakcijo, ki je hitro izzvenela, in da ima tožnik osebnostno motnjo, ki je vtkana v osebnostno strukturo in je trajne narave, ki pa ni posledica nesreče. Za izgubo socialne mreže zaradi izbruhov jeze, ki kažejo to osebnostno motnjo, je v veliki meri odgovoren tožnik sam. Prav tako je izvedenec ugotovil, da je možno, da zaradi neaktivnosti pride do dodatnega poslabšanja telesnega stanja in pomanjkljivega obvladovanja agresivnosti čustvenih prebojev. Vseh psihičnih težav ni mogoče pripisati škodnemu dogodku. Prav tako je navedel, da tudi sladkorna bolezen ni posledica predmetnega škodnega dogodka, kot trdi tožnik, ampak je bila prisotna že prej. Pritožbeno sodišče meni, da je bilo navedeno pravilno upoštevano pri določitvi odškodnine, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 ni posledica škodnega dogodka, ter da zaradi neaktivnosti pride do dodatnega poslabšanja telesnega stanja in pomanjkljivega obvladovanja agresivnostnih čustvenih prebojev. Sodišče obeh okoliščin ni spregledalo, predvsem pa je bistveno, da je odškodnino dosodilo zaradi vrste zmanjšanja ostalih življenjskih aktivnosti, ki jih pritožba toženca niti ne navaja. Odškodnina je namreč tožniku dosojena, ker ima po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaradi paraplegije omejitve pri opravljanju nalog vsakodnevne rutine, zaradi popolne ohromelosti spodnjih udov ne more hoditi, lahko se premešča iz postelje v invalidski voziček in se giblje z električnim invalidskim vozičkom, zaradi omejene gibljivosti v obeh ramenskih sklepih, predvsem v smeri obeh elevacij, ne more dvigovati predmetov, zlasti težjih, nad nivo ramenskih sklepov, težje doseže v police nad nivojem ramenskih sklepov, sam ne more opravljati zahtevnejše telesne higiene, ne more si umivati las, rabi pomoč pri prestavljanju na sedež za tuširanje, rabi tudi pomoč pri tuširanju zaradi nestabilnosti pri sedenju, rabi pomoč pri odvajanju blata, ki je nekontrolirano, običajno z odvajali in to v plenice oziroma na podlogo, na posebno stranišče se ne more premestiti, najverjetneje zaradi previsoke telesne teže, rabi pomoč druge osebe pri razgibavanju spodnjih udov in zahtevnejši negi, negi nohtov na nogah, pomoč pri oblačenju spodnjih delov telesa, obuvanju, pri nabavi hrane, prinašanju in prenašanju raznih predmetov, pri pripravi obrokov, ne more opravljati nobenih moških hišnih del, npr. popravil, ne more pomagati pri čiščenju bivalnih prostorov, ne more skrbeti za urejenost bivalnih prostorov, ni sposoben za pridobitno delo, omejen je pri družabnih srečanjih, zaradi somatske poškodbe je prizadeto tudi njegovo spolno življenje oziroma intimna razmerja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitve izvedenca za medicino – psihiatrijo mag. K. K., dr. med., na katero stranki nista imeli pripomb, da je nesreča pri tožniku pustila težke telesne, socialne in psihične posledice. Poleg fizičnega hendikepa je pri njem pomemben dejavnik absolutna nesposobnost za kakršnekoli gibalno fizično aktivnosti v smislu premikanja in uresničevanja želja izpred nesreče. Drastično se je tožniku poslabšal življenjski standard s slabim finančnim stanjem in posledično izgubo socialne mreže, za kar je s svojimi izbruhi jeze v veliki meri odgovoren tudi sam. Tožnik je kljub njegovemu subjektivnemu relativno dobremu razpoloženju objektivno hudo trajno prizadet na vseh področjih življenjskega funkcioniranja, brez perspektive, da bi se telesna prizadetost reducirala. Z odločbo ZPIZ z dne 9. 7. 2018 je razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, ima pravico do invalidske pokojnine. Po nesreči se je od njega ločila žena, iz hiše se je moral preseliti v stanovanje, zanj skrbi hči, ki je njegova osebna asistentka.

22. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dosojena odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 99 povprečnih plač na spodnjem pragu odškodnin, ki se določajo v podobnih primerih. Tako je npr. v zgoraj omenjeni zadevi II Ips 247/2015 oškodovanec prejel 120.000,00 EUR oziroma približno 120 povprečnih plač za skoraj identično poškodbo hrbtenice (izpad senzibilitete od TH8 navzdol), z identičnimi težavami glede odvajanja urina in blata, ter skupaj 196.000,00 EUR odškodnine oziroma 196,86 povprečnih plač. Res je sicer, da je bil oškodovanec v navedeni zadevi nekoliko mlajši (starostna skupina od 40 do 45 let), tožnik pa je bil ob poškodbi star 55 let (rojen 15. 9. 1961). Pritožbeno sodišče šteje, da razlika v letih ne dopušča takšne razlike pri dosoji odškodnine iz tega naslova, zato je pritožbi tožnika v tem delu ugotovilo ter odškodnino zvišalo za 25.000,00 EUR oziroma približno 19 povprečnih plač. Višjo odškodnino utemeljuje tudi primerjava z nekaterimi drugimi judikati v podobnih primerih, predvsem tudi skupni znesek odškodnine, ki po delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje dosega 181 povprečnih plač in je bistveno bolj primerljiv s podobnimi primeri iz objavljene sodne prakse: II Ips 339/2004 oškodovanka, stara 26 let, paraplegija - 215 plač, od tega približno 130 plač iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti; II Ips 659/2007 - oškodovanec star med 30 in 35 leti, paraplegija, skupna odškodnina 179,2 povprečne plače, zmanjšanje življenjskih aktivnosti približno 119,46 povprečne plače; VIII Ips 315/2015 - na katero se sklicuje že sodišče prve stopnje - paraplegik 110.000,00 EUR oziroma približno 110 plač, pri čemer posledice niso tako težke kot pri tožniku (npr. spolno življenje je oteženo in ne onemogočeno). Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zvišalo z 130.000,00 EUR na 155.000,00 EUR, oziroma skupno odškodnino z 212.000,00 EUR na 237.000,00 EUR, ob upoštevanju tožnikovega soprispevka v višini 30 % pa zvišalo z dosojenih 148.400,00 EUR na 165.900,00 EUR, saj je bilo dejansko stanje v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženca zavrnilo, saj niso bili podani razlogi, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljeno zavzemanje tožnika za dosojo kar 200 povprečnih plač oziroma vsaj 260.000,00 EUR, kot je bilo dosojeno v zadevi II Ips 180/91. V navedeni zadevi je paraplegik sicer res prejel odškodnino v približni višini 200 plač iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ampak gre za osamljen primer v sodni praksi, ki mu kasnejše, bistveno novejše odločitve Vrhovnega sodišča RS niso sledile. Ostale pritožbene navedbe tožnika v zvezi s sodno prakso pa niso odločilne (360. člen ZPP).

23. Kljub delnemu uspehu s pritožbo sodišče druge stopnje ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka in da je toženec zavezan k plačilu polovice sodne takse. Glede na višino spornega predmeta (660.000,00 EUR) je tožnikov uspeh 25,33 %, po temelju pa 70 %. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o uspehu v pravdi upoštevalo vse okoliščine primera, med drugim da je bil pravdni postopek potreben, toženec tožniku ni bil pripravljen plačati ničesar, postopek je tudi oteževal, saj je šele tekom postopka priznal dodatne namestitve na vilicah, zaradi česar je bilo treba angažirati za ugotavljanje temelja še enega izvedenca in le-tega dodatno zaslišati na glavni obravnavi (sodba VSRS II Ips 76/93 z dne 8. 9. 1993), zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča odločitev o uspehu in posledično o stroških postopka v okoliščinah konkretnega primera pravilna in v skladu s 154. členom ZPP, posledično pa tudi odločitev o plačilu sodne takse.

24. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožnik je v pritožbi delno uspel (uspel je z zneskom 17.500,00 EUR od s pritožbo izpodbijanega zneska 232.600,00 EUR, oziroma s 7,5 %), zato mu je toženec na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožnik je za pritožbo upravičen do 2.125 točk, upravičen je tudi do 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1000 točk in 1 % materialnih stroškov od presežka nad 1000 točk, kar znaša 31,25 točk (20 + 11,25), skupaj z 22 % DDV. Upravičen je tudi do odgovora na pritožbo, in sicer glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe s pritožbo toženca (148.800,00 EUR) do 1.750 točk, do materialnih stroškov v višini 27,5 točk (20 za 2 % in 7,5 točk za 1 %). Skupaj je torej upravičen do povračila pritožbenih stroškov v višini 3.933,75 točke, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR, 22 % DDV in uspeh v višini 7,5 % skupaj znaša 215,96 EUR. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške te vloge (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Operacija poškodovane hrbtenice v splošni anesteziji, desnostranska bazalna pljučnica, 43-dnevna hospitalizacija na KO F. UKC G., 3-dnevna hospitalizacija na Psihiatrični kliniki v G., skupno 107-dnevna hospitalizacija v bolnišnici za rehabilitacijo E., 6-dnevna hospitalizacija na oddelku H. SB I. zaradi uroinfekta, učenje posedanja in vožnje invalidskega vozička, številne laboratorijske preiskave, različne infuzijske raztopine in zdravila v živo, neprijetne samokateterizacije, številni ambulantni pregledi itd.