Jedro

Možnost tožnika, da se izjavi o bistvenih elementih zadeve pred izdajo odločbe ni sama sebi namen, ampak ta ustavno-pravni standard z vidika ZUP pomeni, da mora tožena stranka upoštevati in vzeti v presojo tudi dejstva, ki jih v postopku navede tožnik. Tožena stranka mora namreč zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito odločitev, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ne pa da tožena stranka v dokazno oceno vključi le dejstva, ki govorijo proti tožnikovemu zahtevku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-43/2006/52 (1211-06) z dne 24. 7. 2009 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 1927/2007 z dne 26. 11. 2008 zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca, vloženo dne 30. 6. 2006 na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ v RS (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 61/99 in nadaljnji). Tožena stranka na podlagi podatkov v upravnem spisu in tožnikove izjave, podane na zapisnik dne 29. 3. 2007 ugotavlja, da je tožnik dne 2. 11. 1991 prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo iz subjektivnih razlogov z namenom obiska starih staršev na Kosovu, torej pred dnem, preden so zanj v skladu s prehodno določbo 81. člena Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I) dne 26. 2. 1992 začele veljati določbe ZTuj. Zato v njegovem primeru ni mogoča trditev, da je prenehanje prijave stalnega prebivališča dne 26. 2. 1992 povzročilo dolgotrajno prekinitev njegovega življenja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v ponovnem postopku iz upravnega spisa št. 213-750/2006 v upravni zadevi sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pridobila fotokopijo delovne knjižice, iz katere je razvidno, da je bil v obdobju od 8. 1. 1992 do 6. 4. 1999, to je v trajanju 7 let, 2 meseca in 28 dni zaposlen v podjetju A., Kosovo. Zato meni, da je v predmetni zadevi odločilno dejstvo, da je tožnik leta 1991 za dalj časa prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji zaradi svoje zaposlitve v matični državi. Navedeno kaže na to, da kljub zavrnitvi vstopa na srbsko-hrvaški meji dne 30. 12. 1991, na katero se tožnik sklicuje, ni imel resnega namena živeti v Republiki Sloveniji, saj se je le nekaj dni po zavrnitvi vstopa zaposlil na Kosovu ter s tem jasno pokazal, da Republika Slovenija ni več središče njegovih življenjskih interesov, v kateri je do dne 2. 11. 1991 uresničeval svoje potrebe. Ob dejstvu, da je bil zaposlen na Kosovu že v času, ko je v Republiki Sloveniji še imel prijavljeno stalno prebivališče, tožena stranka ne more upoštevati njegovih navedb, da je bila nevzdržnost položaja in bivanja brez vsakršnega statusa v Republiki Sloveniji razlog za zapustitev Republike Slovenije. Glede na ugotovljeno okoliščino, da je bil tožnik iz Republike Slovenije odsoten v neprekinjenem trajanju 7 let, in sicer je v letih 1992 do 1999 dejansko zaradi svoje zaposlitve prebival v tujini, je to po mnenju tožene stranke šteti kot prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v smislu 1. člena ZUSDDD. Ta ugotovitev pa kaže tudi, da tožnik v Republiki Sloveniji v navedenem obdobju ni opravljal bistvenih življenjskih funkcij, kot so zaposlitev, skupno življenje in skrb za družino in podobno, ki predstavljajo elemente pripadnosti določenemu življenjskemu okolju in integracijo posameznika v družbo.

Njegovo življenje na Kosovu pa v omenjenem obdobju predstavlja rezultat njegove svobodne odločitve in izkazuje, da je bilo središče njegovih življenjskih interesov na Kosovu. Tožena stranka še navaja, da je tožnikovo prošnjo obravnavala z vseh vidikov, pomembnih za opredelitev dejanskega prebivanja, tako po poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezeh, ki bi kazale na to, da med njim in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Kljub izteku rokov za uskladitev zakonodajalec vse do odločitve tožene stranke še ni odpravil v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 ugotovljenih neskladnosti ZUSDDD z Ustavo, zato je tožena stranka pri odločanju upoštevajoč tožnikovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zaradi katere je smotrno o zadevi ponovno odločiti čim prej, izhajala iz stališča, da je pogoj dejanskega življenja iz 1. člena ZUSDDD izpolnjen, če je državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ v obdobju po 23. 12. 1990 dalje dejansko brez daljših prekinitev zaradi okoliščin na njegovi strani, živel na ozemlju Republike Slovenije in če je Slovenijo izbral kot tisto državo, na katero veže bistvene elemente svoje eksistence, kot so delo, družina in podobno. Vsebino nedoločnega pravnega pojma, da nekdo dejansko živi v Sloveniji opredeljujeta element fizične prisotnosti in element opravljanja življenjskih aktivnosti na območju Republike Slovenije ter med njima izkazana vzročna zveza, pri čemer pojem fizična prisotnost kaže na dejansko nahajanje na območju Republike Slovenije brez daljših prekinitev. Pojem bistvenih življenjskih aktivnosti opredeljuje okoliščine, ki kažejo na to, da je oseba v predpisanem obdobju živela v Republiki Sloveniji, si tu zagotavljala materialno in socialno eksistenco, izpolnjevala svoje obveznosti do države, si zagotavljala zdravstveno varstvo in se podrejala pravnemu redu. V tožnikovem primeru pa tožena stranka ugotavlja, da ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja za pridobitev zaprošenega dovoljenja, saj je tožnik za dalj časa prekinil bivanje v Republiki Sloveniji zaradi okoliščin na njegovi strani. Na podlagi ugotovitev v postopku, da med tožnikom in Republiko Slovenijo od leta 1992 dalje ne obstajajo dejanske in trajne povezave, saj okoliščine, povezane z življenjem tožnika, njegovo družino in zaposlitvijo kažejo, da od leta 1992 dalje opravlja življenjske aktivnosti na Kosovu oziroma v Republiki Srbiji, kjer živi s svojo družino in se v Republiko Slovenijo vrača samo občasno na zasebni obisk, kar izkazujejo izdani vstopni vizumi od 13. 6. 2000 dalje. Po oceni tožene stranke je šteti tožnikovo več kot 7-letno odsotnost iz Republike Slovenije v obdobju od 1992 do 1999 za prekinitev dejanskega življenja, ne pa običajne krajše odsotnosti zaradi urejanja osebnih zadev. Tožnik je iz razlogov na njegovi strani prenehal dejansko živeti v Republiki Sloveniji in je pri izbiri bivališča ravnal po svobodni volji, tako da v času svoje odsotnosti v obdobju od leta 1992 do 1999 z Republiko Slovenijo ni bil povezan, saj tu ni opravljal nobenih bistvenih življenjskih aktivnosti, ki bi kazale na dejansko življenje v njej. Kljub njegovemu izraženemu namenu in želji živeti v Republiki Sloveniji tožena stranka meni, da namen bodočega življenja v Republiki Sloveniji ZUSDDD ne ureja oziroma za tak primer ne daje pravice do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. Po presoji tožene stranke tožnikove navedbe o nemožnosti vrnitve v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer na območju nekdanje SFRJ v obdobju od 1992 do 1999 ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi mogle utemeljiti, da je bil tožnik dlje časa odsoten zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni imel vpliva. V tem obdobju je bil tožnik po lastni volji v rednem delovnem razmerju na Kosovu, zaposlitev mu ni prenehala in zato se tudi ni imel namena vrniti v Republiko Slovenijo. Tudi če bi tožena stranka upoštevala dejstvo, da je bil tožnik odsoten iz Republike Slovenije od 1991 do 1995 oziroma od 1998 do 1999 zaradi vojnih razmer, kljub temu po oceni tožene stranke ni izkazal izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja, saj se v letu 1996 in 1997 zaradi zaposlitve na Kosovu ni vračal v Republiko Slovenijo. Kot neopravičljive razloge ocenjuje navedbe tožnika, da mu je bila po prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije v letu 2002 znatno otežena pridobitev vizumov, saj je tožnik po 5. 6. 2002 sedemkrat zaprosil za izdajo vstopnega vizuma, njegova prošnja pa je bila zavrnjena le v dveh primerih, in sicer 21. 4. 2004 in 28. 3. 2006, pri čemer tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkoristil izdanih vstopnih vizumov leta 2000 in 2005, kar po oceni tožene stranke kaže na to, da tožnik ni imel namena prebivati v Republiki Sloveniji dalj časa, kot je to mogoče na podlagi vizuma oziroma iz drugačnih razlogov. Za osebo, ki je v obdobju od leta 2000 dalje v Republiko Slovenijo prihajala enkrat ali dvakrat letno na zasebni obisk in ostajala mesec dni ali manj pa po mnenju tožene stranke ni mogoče šteti, da v Republiki Sloveniji dejansko živi. Nadalje tožena stranka pri presoji, ali je tožnik od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji dejansko živel oziroma da je imel v tem času ves čas tudi namen dejansko živeti, upoštevala poleg okoliščine prostovoljne zapustitve države tudi druge dejavnike, kot je dolžina časovnega obdobja, v katerem je tožnik živel izven Republike Slovenije in kdaj si je začel ponovno urejati status. Ob upoštevanju navedenih kriterijev pa navedeni pogoj v tožnikovem primeru ni izkazan. Iz uradne evidence o dovoljenjih za začasno in stalno prebivanje, vodene na podlagi 1. odstavka 85. člena ZTuj izhaja, da tožnik nikoli ni zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, medtem ko je prvo prošnjo za dovoljenje za stalno prebivanje vložil šele 30. 6. 2006, kar kaže na to, da tudi v obdobju, ko so mu bili izdani vstopni vizumi, tožnik ni imel namena prebivati v RS dalj časa, kot je to mogoče na podlagi vizuma oziroma iz drugačnih razlogov. Navedeni razlogi pa so razlogi na strani tožnika in torej niso takšni, ki bi bili izven njegove sfere, na katere nikakor ne bi mogel vplivati oziroma takšni, ki so v sferi javne uprave Slovenije, zato tožnik ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po določbi 1. člena ZUSDDD. Z navedenimi ugotovitvami v postopku je tožena stranka seznanila tožnika po pooblaščenki in osebno v smislu 9. člena ZUP, s čimer mu je bila dana možnost, da zavaruje in uveljavi svoje pravice in z zakonom zavarovano korist, s tem, da sodeluje v ugotovitvenem postopku in za dosego namena tega postopka daje potrebne izjave in navede morebitna nova dejstva, vendar v danem roku po izkazani osebni vročitvi tožnikovi pooblaščenki in tožniku osebno nobeden izmed njiju ni navedel novih dejstev in okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev tožene stranke, niti ni predložil novih dokazov o tožnikovem dejanskem življenju v RS od 23. 12. 1990 dalje, zato je že iz navedenih razlogov tožena stranka prošnjo tožnika zavrnila na podlagi 1. člena ZUSDDD, ne da bi ugotavljala, ali so morebiti podani tudi drugi razlogi za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi št. U 1927/07 z dne 26. 11. 2008 napravila na podlagi ugotovljenih dejstev napačen sklep o dejanskem stanju in nepravilno uporabila zakon, zato so podani razlogi iz 1. in 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010). Dalje navaja, da je imel 23. 12. 1990 tožnik v RS prijavljeno stalno prebivališče, dne 26. 2. 1992 pa je bil iz registra stalnih prebivalcev nezakonito izbrisan, zato je ostal brez urejenega pravnega statusa v RS. Ko je poleti 1991 odslužil vojaški rok v RS je dne 2. 11. 1991 odšel na obisk k bolnim starim staršem na Kosovo, medtem ko je vsa njegova družina ostala v Sloveniji. Ko pa se je dne 30. 12. 1991 želel tožnik vrniti v Slovenijo, pa mu je to preprečila srbska policija na srbsko-hrvaški meji, ki je zahtevala dokaz, da je odslužil vojaško obveznost v Srbiji, ki se je tedaj pripravljala na vojno, tudi z mobilizacijo vojaških obveznikov. Ker zahtevanega potrdila tožnik ni imel, saj je stalno prebival v Sloveniji, kjer je tudi odslužil vojaški rok, se je bil prisiljen vrniti k starim staršem na Kosovo, v Slovenijo pa se je uspel vrniti šele leta 1992 in je tedaj prvič vložil prošnjo za državljanstvo, ki pa je bila iz navedenih razlogov vložena po pretečenem šestmesečnem roku. Tožnik ni bil obveščen o roku za vložitev prošnje za državljanstvo, kot tudi ne o samem izbrisu in posledicah, čeprav si je v obdobju od leta 1992 dalje poskušal na različne načine urediti status v Republiki Sloveniji po Zakonu o tujcih in Zakonu o državljanstvu RS, vendar ni uspel, kljub temu, da so državljanstvo pridobili njegov brat, mati, obe sestri, oče pa ima stalno prebivališče. Zaradi neurejenega statusa pa se tožnik ni mogel niti legalno zaposliti. Kljub stalnemu prizadevanju za ureditev statusa in brez zakonite osnove za prebivanje v Sloveniji je živel v strahu pred prisilnim izgonom in ko ni videl drugega izhoda, je bil prisiljen zaprositi za srbsko državljanstvo, kot edino, ki ga je lahko pridobil in se preseliti na Kosovo, kar mu je omogočilo vsaj pridobitev vizumov za zakonit obisk družine v Sloveniji, vendar so vizumi trajali največ mesec dni, za njihovo pridobitev pa je plačeval visoke denarne zneske, od 35 do 50 EUR. Kmalu po letu 1992 so njegove nadaljnje obiske v Sloveniji preprečile vojne na Hrvaškem in v Bosni, ki so mu tudi fizično onemogočale potovanje iz Kosova v Slovenijo, po koncu obeh navedenih vojn pa se je pričela še vojna na Kosovem, leta 1999, ki je povzročila razpad infrastrukturnih sistemov in Kosovo odrezala od sveta. Ker je po narodnosti kosovski Srb, so mu požgali hišo, tako da je bil Kosovo prisiljen zapustiti in je v Srbiji dobil status razseljene osebe. Šele po koncu vojne na Kosovem je lahko zaprosil za vizum in obiskoval svojo družino, na katero je tožnik zelo navezan, v Slovenijo, v kateri je živel vse od ranega otroštva. Čeprav je mnogokrat zaprosil za vizum v trajanju 60 dni ali treh mesecev, je tožnik uspel pridobiti vizume zgolj za krajša obdobja, ki jih v nadaljevanju tožbe našteva. Ko si je v letu 2002 ponovno poskušal urediti državljanstvo RS, je bil dne 5. 6. 2002 prisilno izgnan iz Slovenije brez odločbe o izgonu, kljub odločitvi sodišča za prekrške, da ne sme biti izgnan pred potekom vizuma, ki mu je potekel 17. 6. 2002. Edini dokaz o izgonu je žig, ki ga je prejel v potni list na madžarski meji dne 5. 6. 2002, po tem dogodku pa je bila zanj pridobitev vizuma znatno otežena, tako da je za predzadnji obisk v Sloveniji moral za vizum zaprositi kar trikrat. Navedena dejstva so pomembna za popolno in pravilno ugotovitev vseh dejstev ter za pravilen sklep o dejanskem stanju, saj je tožena stranka v tožnikovem primeru napravila napačen sklep, ko je zaključila, da tožnik svojih življenjskih interesov ni uresničeval v Sloveniji ter da zato pogoj dejanskega bivanja v Sloveniji ni izpolnjen, pri čemer je spregledala, da tožnik nikoli ni zatrjeval, da je dejansko in neprekinjeno živel v Sloveniji, temveč da tega pogoja iz upravičenih razlogov, ki so bili izven njegovega vpliva, ni mogel izpolnjevati. To pa bi bilo v odločitvi treba upoštevati in tožniku izdati dovoljenje za stalno prebivanje, ki mu je bilo nezakonito odvzeto. Nadalje v tožbi ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 tožnik poudarja, da je pogoj dejanskega prebivanja nedoločen pravni pojem, katerega pomen mora pristojni organ ugotavljati v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine primera, saj zakonodajalec še vedno ni sprejel meril za opredelitev pojma dejanskega prebivanja v RS, zato je za namen ugotovitve, ali tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Sloveniji potrebno presoditi vse individualne in osebne okoliščine njegovega primera. Tožnik je izkazal navezanost na RS, željo živeti v Sloveniji ter prizadevanje k ureditvi svojega pravnega statusa, pri čemer je treba hkrati upoštevati objektivne okoliščine, zaradi katerih pogoja dejanskega življenja ni mogoče izpolnjevati. Dejstvo je, da so razlogi vseh tožnikovih odsotnosti iz Republike Slovenije izven njegove sfere, saj na dane okoliščine, ki so mu preprečevale dejansko in zakonito bivanje, tožnik ni mogel vplivati. Pri prvi odsotnosti, ki se je pričela z obiskom starih staršev na Kosovem, mu je zapustitev Srbije in posledično vstop v Slovenijo preprečila srbska policija, razlog za nadaljnjo odsotnost pa je bila nevzdržnost položaja in bivanja brez vsakršnega statusa v Sloveniji, zaradi česar se ni mogel zaposliti, se zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovati ali vpisati v nadaljnje šolanje ali študij, kar ga je prisililo, da je uporabil edino možno pot za legalizacijo svojega statusa v Sloveniji tako, da je odšel v Srbijo, pridobil srbsko državljanstvo in na podlagi vizumov obiskoval Slovenijo, ki jo je štel za svojo domovino. Vzrok za daljšo odsotnost med leti 1992 in 2001 so bile vojne razmere na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini in nato na Kosovem, kjer se je od začetka leta 1999 odvijala humanitarna katastrofa. Ker je kosovski Srb, so mu med vojno požgali hišo, zato je v Srbiji dobil status razseljene osebe, z družino, ki si jo je med tem ustvaril, pa je živel v hudi revščini. Svojo željo po vrnitvi v Slovenijo in življenju tu je izkazal s tem, da je takoj, ko so to omogočale okoliščine, zopet zaprosil za vizum in se v Slovenijo vračal, kolikor je bilo to mogoče, njegovo pogosto vračanje pa je bilo preprečeno s prisilnim izgonom, ki je bil zoper njega kot izbrisanega prebivalca Slovenije izveden kljub temu, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 izrecno prepovedalo izgon državljanov drugih držav nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan 26. 2. 1992 v RS stalno prebivališče. Navedene okoliščine kažejo, da so bile vse odsotnosti tožnika iz Slovenije izven njegove sfere in so temeljile na razlogih, na katere ni imel nikakršnega vpliva, vse njegove prisotnosti v Sloveniji pa kažejo na to, da je tožnik tu bival kadarkoli je dobil možnost in dovoljenje za to v obliki vizuma, vsi njegovi poskusi, da bi si uredil status pa kažejo, da je dejansko življenje v Sloveniji želel nadaljevati zakonito. Ob sklicevanju na stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-211/04 z dne 2. 3. 2006, da bi navedbe pritožnika o nemožnosti vrnitve zaradi vojnih razmer oziroma zaradi zavrnitve na meji lahko predstavljale take okoliščine, ki bi mogle utemeljiti, da je bil pritožnik dlje časa odsoten zaradi okoliščin izven njegove sfere, tožnik meni, da tudi njemu ni potrebno izpolnjevati pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, saj gre tudi v njegovem primeru za takšno opravičeno odsotnost. Tudi upoštevanje razlogov za upravičene odsotnosti namreč pomeni vsebinsko razlago pravnega standarda dejanskega življenja v Sloveniji, saj so ugotovljeni namreč lahko tudi utemelji razlogi, kdaj pogoja neprekinjenega dejanskega bivanja ni potrebno izpolnjevati. V nasprotnem primeru, če bi bil status stalnega prebivalca priznan samo tistim izbrisanim, ki so v Sloveniji ostali brez urejenega zakonitega prebivanja, ne pa tistim, ki tega pogoja iz objektivnih razlogov ne izpolnjujejo, bi po mnenju tožnika prišlo do kršitve ustavnega načela enakega varstva pravic. Ker pa je tožena stranka ZUSDDD uporabila tako, da od tožnika zahteva izpolnjevanje dejanskega bivanja, ne da bi pri razlagi tega pojma upoštevala odločbo Ustavnega sodišča št. Up-211/04, je po mnenju tožnika zakon uporabila napačno in kršila 3. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1. V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da naj bi tožnik prekinil dejansko življenje v Sloveniji in živel v Republiki Srbiji, kjer opravlja bistvene življenjske aktivnosti in da je bil na Kosovem 7 let zaposlen ter si je v Republiki Srbiji ustvaril družino, tožnik navaja, da je na Kosovem ter v Srbiji in ne v Sloveniji bival zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni mogel vplivati (izbris, nemožnost življenja v Sloveniji brez statusa, vojne na območju nekdanje Jugoslavije, preprečitev zapustitve Srbije s strani srbskih mejnih organov, nemožnost ureditve statusa zaradi pomanjkanja zakonodaje, ki bi urejala status izbrisanih) in ki so mu preprečevale neprekinjeno dejansko življenje v Sloveniji. Dejstva, da je bil v tem času v Srbiji zaposlen in si tako zagotavljal preživetje zase in za svojo družino, pa mu upravni organ ne bi smel šteti v škodo. V primeru, če bi bil 7 let zaposlen v Srbiji na črno in to ne bi izhajalo iz njegove delovne knjižice, bi imel tožnik več možnosti za povrnitev svojega statusa v Sloveniji, tako kot se je to zgodilo v primeru drugih izbrisanih oseb. Zlasti pa mu tožena stranka ne sme šteti v škodo dejstvo, da si je v Srbiji ustvaril družino, ker gre pri tem za uresničevanje ene od temeljnih človekovih pravic. Če Slovenije tožnik ne bi bil prisiljen zapustiti zaradi neurejenega statusa kot posledice izbrisa, bi si družino enako verjetno lahko ustvaril tudi v Sloveniji. Tožnik poudarja, da mora tožena stranka upoštevati vsa dejstva, vidike in okoliščine primera in ne zgolj tistih, ki podpirajo njeno odločitev. Zgolj na ta način je odločanje v upravnem postopku objektivno in nepristransko ter v skladu z ustavnim načelom enakosti ter načelom enakega varstva pravic. Dejstvo, da je bil tožnik zaposlen namreč ni edino dejstvo, ki je relevantno za ta primer in ga je potrebno upoštevati glede vprašanja, kje je središče tožnikovih življenjskih interesov. To je bilo, kot je tožnik navedel med prvim in ponovljenim postopkom pred toženo stranko in v prejšnjem postopku pred Upravnim sodiščem, ves čas v Sloveniji, kamor si je ves čas prizadeval vrniti, kot izhaja iz vseh njegovih vloženih prošenj za državljanstvo in stalno prebivanje in za izdajo vizumov za vstop v Slovenijo, saj dejstvo, da je bil medtem prvih sedem let zaposlen, s tem nima nikakršne zveze: kot vsi ljudje se mora namreč tudi tožnik preživljati, zato je logično, da si je takoj poiskal delo in si zagotovil dohodke za zagotovitev svojega fizičnega in psihičnega obstoja, dolgotrajna prekinitev njegovega bivanja v Sloveniji ni posledica zaposlitve na Kosovem, temveč je prav obratno njegova zaposlitev na Kosovem posledica zavrnitve na meji, ki jo je tožnik doživel, ko se je želel vrniti iz počitnic v Slovenijo. Prisiljen si je bil poiskati zaposlitev in se pričeti preživljati, ker mu ni bilo preživljanje zagotovljeno na noben drug način. Da je Slovenija središče njegovih življenjskih interesov, je tožnik pokazal tudi s tem, ko se je leta 1992 uspel za kratek čas vrniti in si poskušal urediti status, zaprosil pa je tudi za državljanstvo, ki mu je bilo zavrnjeno. Kasneje je ponovno zaprosil tako za državljanstvo kot za stalno prebivanje, ko se je pokazala za to možnost, vmes pa je vsako leto vlagal prošnje za vizum, ki bi mu omogočil zakonit vstop v Slovenijo. Tožena stranka je s trditvijo, da je tožnik po lastni volji zapustil Slovenijo in se zaposlil na Kosovem, kot da ga k temu niso prisilile zunanje okoliščine, na osnovi ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju in kršila 1. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Na navedbe tožene stranke, da se je tožnik zaposlil že 8. 1. 1992, torej še pred tem, ko so zanj pričele veljati določbe Zakona o tujcih (26. 2. 1992), pa tožnik odgovarja, da to dejstvo z vprašanjem središča njegovih življenjskih interesov nima nobene zveze, saj navedeni datum izhaja iz 81. člena ZTuj, ki je bil v tem smislu s strani Ustavnega sodišča RS pozneje razglašen za neustavnega, ker ni uredil statusa prizadetih oseb, med katerimi je tudi tožnik, ki pa o ničemer, kar se je dogajalo, niso bile obveščene: niti o tem, da morajo zaprositi za državljanstvo ter da bodo v primeru, če tega ne storijo ali če bo njihova prošnja zavrnjena, izgubile tudi status stalnih prebivalcev. Ko pa so ta status izgubile, tudi o tem niso bile obveščene in niso imele pravice do pritožbe, kar je sedaj splošno znano dejstvo. V tem smislu je datum 26. 2. 1992 nerelevanten, saj tožnik tedaj sploh ni vedel za pomembnost tega datuma in o tem ni bil neuradno niti ne uradno obveščen. Zato je zaključek, da je tožnik svoje življenjske interese prenesel na Kosovo, ko je še imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, tendenciozen in neresničen. Na Kosovu je bil prisiljen ostati in se tam pričeti preživljati zato, ker se v Slovenijo ni mogel več vrniti in zato, ker si v Sloveniji, ko se je uspel vrniti, ni mogel urediti nobenega statusa, saj ni izpolnjeval zakonskih pogojev Zakona o državljanstvu in Zakona o tujcih, ki je bil 7 let kasneje razglašen za neustavnega prav v točki, relevantni za tožnika. S takšnim tendencioznim zaključkom je tožena stranka na osnovi ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju in kršila 1. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1. V zvezi z okoliščino, da je bil tožnik v rednem delovnem razmerju 7 let, kar mu tožena stranka šteje v škodo, pa tožnik zatrjuje, da mu tega dejstva upravni organ ne sme šteti v škodo, in se sprašuje, ali bi bilo bolj ustrezno, če bi delal na črno in se to ne bi vpisalo v njegovo delovno knjižico. Dejstvo, da je bil na Kosovem nekaj let zaposlen, z njegovo pravico do vrnitve odvzetega pravnega statusa nima nobene zveze: zaposlil se je šele, ko je bil rok za državljanstvo, o katerem ni bil obveščen, že zamujen, ko je bil na srbski meji že zavrnjen in ko je ugotovil, da se bo očitno nekaj časa moral preživljati v Srbiji, vendar poudarja, da si je bil prisiljen delo v Srbiji iskati iz razlogov, ki so bili izven njegove sfere in zaradi katerih se ni mogel vrniti v Slovenijo. Po mnenju tožnika je nedopustno, da tožena stranka od njega zahteva nezakonito bivanje v Sloveniji, da bi mu priznala status stalnega prebivalca, ki mu ga je tožena stranka pred 17-imi leti nezakonito odvzela, sedaj pa od tožnika pričakuje, da bo izkazal, da je nezakonito prišel v Slovenijo, ter je nezakonito brez dovoljenja za prebivanje tudi ostal ter nadaljeval dejansko bivanje samo zato, da bi izpolnil pogoj po ZUSDDD in da bi mu bilo dovoljenje za stalno prebivanje podeljeno. Tožena stranka tako spregleda, da je tožnik najprej zaradi zavrnitve na meji, nato zaradi neizpolnjevanja pogoja po Zakonu o tujcih, nazadnje pa zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZUSDDD že vrsto let prisiljen živeti zunaj Slovenije, zato si je zunaj nje ustvaril tudi nekatere pogoje za življenje, kar pa ne pomeni, da svojih življenjskih interesov ne želi uresničevati v Sloveniji, kot je zmotno zaključila tožena stranka in napravila napačen sklep ter s tem kršila 1. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Pri tem je za tožnika nepomembno, koliko časa je bil iz Slovenije odsoten, ker so bili razlogi te odsotnosti zunaj njegovega vpliva, zakonski pogoji za ureditev statusa pa se ves ta čas niso ustrezno spremenili tako, da bi bili v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, da bi tožnik lahko izpolnjeval pogoje in pričel z zakonitim bivanjem v Sloveniji. Prvih 7 let, od leta 1992 do 1999, so bili pogoji za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje enaki, kot so jih morali izpolnjevati drugi tujci, ZUSDDD, ki je bil sprejet 1999, pa je določal pogoj dejanskega bivanja v Sloveniji, pri čemer ni imelo pomena dokazovanje razlogov, zaradi katerih bi bila odsotnost lahko upravičena, kar je Ustavno sodišče najprej leta 2003, nato pa znova 2006 razglasilo za neustavno. Po mnenju tožnika je zaman vsa analiza tožene stranke o tem, kako tožnik ni izpolnjeval pogoja dejanskega življenja, saj tožnik niti ne trdi, da ga je izpolnjeval, ampak, da mu ga je bilo preprečeno izpolnjevati, kar bi upravni organ moral upoštevati, da bi bila odločba zakonita. Tožena stranka s tem, ko od tožnika pričakuje, da naj bi živel v Sloveniji in si tu zagotavljal materialno in socialno eksistenco ter izpolnjeval svoje obveznosti do države, si zagotavljal zdravstveno varstvo, čeprav se zaveda, da oseba brez pravnega statusa, kot je bil tožnik po izbrisu, ne sme nezakonito prebivati v Sloveniji in si ne more zakonito zagotavljati materialne in socialne eksistence, temveč ima na voljo samo delo na črno, ki je prepovedano, zato tega upravni organ od tožnika ne sme zahtevati. Prav tako oseba brez statusa ne more izpolnjevati svojih obveznosti do države, ker ta oseba v evidencah države sploh ne obstaja, zato do države nima nobenih pravih obveznosti. Oseba brez pravnega statusa pa si tudi ne more urediti zdravstvenega varstva, saj ni upravičena do vključitve v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, niti do ureditve nezgodnega zavarovanja, pri kateri od komercialnih zavarovalnic. Ker se je vsega navedenega tožena stranka zagotovo zavedala, je tožniku težko razumljivo, kako mu lahko postavlja takšne pogoje, ko ve, da gre za nemogoče pogoje. Tožnik vztraja, da ima v Sloveniji ves čas namen prebivati, če bi mu bilo to pravno omogočeno z vrnitvijo statusa, na kar kažejo tudi njegove aktivnosti za ureditev statusa, saj je poleg navedenih prošenj za vizum dvakrat zaprosil za državljanstvo in po tem, ko je bila njegova druga prošnja leta 2006 zavrnjena, zaprosil še za dovoljenje za stalno prebivanje na osnovi ZUSDDD, ker je leta 1999 zaradi prisilne odsotnosti zamudil trimesečni rok, vložitev prošnje pa je bila kasneje znova omogočena zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS z dne 3. 4. 2003, s katero je bila razveljavljena določba glede trimesečnega prekluzivnega roka za vložitev vloge za stalno prebivanje. Tako je tožnik zaprosil za vse možne statuse takoj, ko mu je veljavna zakonodaja to omogočala, vendar ni nikoli zaprosil za začasno prebivanje tujca v Sloveniji zato, ker se je zavedal, da v nobenem primeru ne izpolnjuje pogojev za pridobitev takšnega dovoljenja: ker je bil polnoleten, se ni mogel sklicevati na združitev s svojimi starši, zaposlitve v Sloveniji pa ni našel, da bi za status zaprosil po 32. členu ZTuj, v šolo pa se tudi ni mogel vpisati in pridobiti dovoljenja po 33. členu ZTuj, ker je v Srbiji že preživljal svojo lastno družino in je ne bi mogel zapustiti zaradi šolanja, ki bi mu onemogočilo nadaljnje preživljanje. Glede na veljavno zakonodajo bi bila tako edina možnost za bivanje tožnika v Republiki Sloveniji ilegalen prihod v državo in s tem posledično ilegalno bivanje, kar bi mu očitno celo olajšalo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, vendar je tožnik že tekom postopka večkrat poudaril, da si je bil status v Sloveniji odločen pridobiti na zakonit način ter tu ne želi bivati ilegalno in tudi meje ne želi prehajati ilegalno. Zato v upravnem sporu predlaga ponovno presojo dokazov, saj tožena stranka po mnenju tožnika dokazov ni pravilno presodila in na osnovi ugotovljenih dejstev ni naredila pravilnega sklepa o dejanskem stanju, nato pa je tudi napačno uporabila zakon. S tem pa je deloma upoštevala mnenje sodišča v sodbi št. U 1927/07, saj je popolnoma izpustila vidik, kdaj osebi pogoja dejanskega življenja ni treba izpolnjevati, kar bi tožena stranka morala, ker to izhaja iz odločitve Ustavnega sodišča št. U-I-246/02, v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da pogoja dejanskega življenja ne morejo izpolnjevati osebe, ki so bile izgnane iz Slovenije. Ker je izgon objektivni razlog, zaradi katerega pogoja dejanskega življenja ni mogoče izpolnjevati in gre torej za nemogoč pogoj, bi bilo treba po analogiji enako odločiti v primeru drugih oseb, ki tega pogoja niso mogle izpolnjevati iz drugih objektivno utemeljenih razlogov, kot je to v primeru tožnika. Tožnik zato meni, da je izpolnjen pogoj za odločanje Upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije, zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS ugodi. Podrejeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Dodatno še navaja, da ga vežejo na Slovenijo družinske in mnoge intimne ter profesionalne vezi, saj je tu živel od leta 1977 dalje in končal osnovno ter srednjo šolo ter si v tem času pridobil prijatelje in znance, vsa njegova družina (mati, oče, brat in obe sestri) imajo slovensko državljanstvo, le tožnik je zaradi nesrečnega spleta okoliščin, na katere ni imel vpliva, ostal brez njega, kljub temu, da je zanj že dvakrat zaprosil. V primeru, če mu dovoljenje za stalno prebivanje ne bo izdano, bo za vse življenje neprostovoljno odtrgan od svoje družine, ki jo bo lahko le občasno obiskoval na podlagi vizumov, če mu bodo sploh odobreni. V Srbiji se počuti tujec, tam ni odrasel in je ne jemlje kot svoj dom, ki mu ga predstavlja Slovenija, v katero se je poskušal vračati tako pogosto, kot je bilo to le mogoče in na tak način ohraniti stik s svojim življenjem in družino, v Srbijo pa se je zatekel zgolj zaradi strahu pred negativnimi posledicami neurejenega statusa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je v postopku izdala zakonito odločbo in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno navaja, da je tožnikovo prošnjo zavrnila zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje skladno s 1. členom ZUSDDD, ker je na podlagi zbranih podatkov ugotovila, da so bili razlogi, zaradi katerih v obdobju od leta 1992 do 1999 tožnik ni prebival na območju RS in zaradi katerih se v RS ni vrnil, na njegovi strani in niso takšni, ki bi bili izven njegove sfere, na katere nikakor ne bi mogel vplivati oziroma takšni, ki bi bili v sferi javne uprave RS.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločba tožene stranke, izdana v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 1927/2007 z dne 26. 11. 2008, s katero je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo predhodno izdano odločbo tožene stranke v obravnavani sporni zadevi (št. 2140-43/2006/39 (1341-06) z dne 18. 7. 2007) in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek z napotkom, da mora v ponovljenem postopku tožena stranka svoje stališče glede meril (okvirov) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po določilih ZUSDDD dopolniti z merili (okviri) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja, ki jih je v 12. in 15. točki obrazložitve odločbe št. Up-211/04 (Uradni list RS, št. 28/06) izoblikovalo že Ustavno sodišče RS, nato pa mora tožena stranka to predočiti tožniku in mu dati možnost, da se o tem izjavi, s čimer mora tožniku varovati pravico do zaslišanja stranke po 1. odstavku 9. člena ZUP.

Med strankama v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določil ZUSDDD, prav tako pa ni sporno tudi dejstvo, da je imel tožnik, rojen …. 4. 1972 v Republiki Srbiji, prijavljeno stalno prebivališče v Ljubljani na naslovu ... od 1. 8. 1984 do 26. 2. 1992; tega dne je bil na podlagi takrat veljavnega 81. člena Zakona o tujcih po uradni dolžnosti prenesen iz evidence registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev (potrdilo Upravne enote Ljubljana, Sektor za upravne notranje zadeve, Oddelek za javni red z dne 29. 6. 2006).

V ponovljenem postopku je tožena stranka v izpodbijani odločbi zavzela stališče, da vsebino nedoločenega pravnega pojma „dejansko živi v Sloveniji“ v smislu 1. člena ZUSDDD sestavljata dva elementa, in sicer fizična prisotnost in opravljanje bistvenih življenjskih aktivnosti ter da mora med njima obstajati izkazana vzročna zveza (fizična prisotnost na ozemlju Republike Slovenije zaradi opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti), pri čemer kaže razlaga pojma „fizična prisotnost“ na dejansko nahajanje osebe na območju Republike Slovenije v obdobju, predpisanem z zakonom, brez daljših prekinitev, pojem „bistvene življenjske aktivnosti“ pa opredeljuje okoliščine, ki kažejo na to, da je oseba zlasti v predpisanem obdobju živela v Republiki Sloveniji, si tu zagotavljala materialno in socialno eksistenco, tu izpolnjevala svoje obveznosti do države, si tu zagotavljala zdravstveno varstvo in se podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, česar pa vse tožnik glede na ugotovljene dejanske okoliščine ne izpolnjuje, ker v času svoje odsotnosti z območja Republike Slovenije v obdobju od leta 1992 do 1999 z njo ni bil povezan, saj tu ni opravljal nobenih bistvenih življenjskih dejavnosti, ki bi kazale na „dejansko življenje“ v njej.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka z izpodbijano odločbo ni sledila napotkom sodišča v sodbi št. U 1927/2007 z dne 26. 11. 2008, saj v ponovljenem postopku tožena stranka ni dopolnila svojega stališča glede nedoločnega pravnega pojma „dejansko živi v Sloveniji“ skladno z merili (okviri) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, kot je naložilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 oziroma v odločbi št. Up-211/04 z dne 2. 3. 2006, na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Možnost tožnika, da se izjavi o bistvenih elementih zadeve pred izdajo odločbe – pravica do zaslišanja – namreč ni sama sebi namen, ampak ta ustavno-pravni standard z vidika Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pomeni, da mora tožena stranka upoštevati in vzeti v presojo tudi dejstva, ki jih v postopku navede tožnik. Tožena stranka mora namreč zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito odločitev, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. in 10. člen ZUP), ne pa da tožena stranka v dokazno oceno vključi le dejstva, ki govorijo proti tožnikovemu zahtevku. V konkretnem primeru pa je dokazna ocena tožene stranke v izpodbijanem aktu popolnoma enostranska. To napako mora tožena stranka v ponovnem postopku odpraviti. Poleg tega mora tožena stranka v ponovnem postopku spoštovati vsebino odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, s katero je ugotovljeno neskladje z Ustavo (2. člen Ustave – načelo pravne države in 2. odstavek 120. člena Ustave – načelo vezanosti delovanja upravnih organov na okvir Ustave in zakonov), ker zakon ni določno opredelil, kaj pomeni dejansko življenje po ZUSDDD (kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja, kdaj se šteje, da se je državljan druge republike izselil in druge morebitne posebnosti, ki jih bo moral ugotoviti zakonodajalec in se po tem odločiti, katere bo upošteval in katerih ne), zlasti pa ni določil časa odsotnosti, po katerem pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen.

Ustavno sodišče RS je pri presoji ustavnosti navedene določbe ZUSDDD izhajalo iz dejstva, da je ZUSDDD pogoj dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje kot nedoločni pravni pojem predpisal potem, ko je že preteklo 7 let od izbrisa stalnega prebivališča in ko so različni položaji teh oseb, ki niso pridobile državljanstva Republike Slovenije, postali določljivi. Ker so se državljani drugih republik nekdanje SFRJ zaradi izgube stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in dalj časa neurejenega pravnega položaja znašli v raznovrstnih težavah, bi moral zakonodajalec predpisati merila (okvire) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Pri tem je nekatere od meril (okvirov) Ustavno sodišče že samo postavilo v navedeni odločbi. Med drugim je poudarilo, da razlaga pogoja dejanskega življenja nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva, položaj državljanov drugih republik glede izpolnjevanja tega pogoja pa ne bi smel biti slabši od položaja tistih oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Zaradi že obrazložene (nujne) potrebe po obsežnejšem zakonodajnem urejanju in opredeljevanju dejanskega življenja kot enega izmed pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje Ustavno sodišče ni določilo prehodne ureditve v obliki načina izvršitve 2. točke izreka odločbe, zakonodajalcu pa je za odpravo neskladnosti naložilo rok 6 mesecev, v katerem naj protiustavnost odpravi. To je zakonodajalec storil šele s sprejemom novele ZUSDDD-B (Uradni list RS, št. 50/2010), ki je začela veljati 24. 7. 2010. Sodišče je glede na navedeno ugodilo (podrejenemu) tožbenemu zahtevku na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, kljub temu, da je tožnik primarno predlagal, da sodišče opravi glavno obravnavo in samo odloči o stvari. Vendar sodišče v upravnem sporu v skladu z določili 157. člena Ustave RS in 1. odstavka 2. člena ZUS-1 praviloma odloča o zakonitosti upravnih aktov v skladu z ustavnim načelom delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave). Sodišče bi torej zgolj izjemoma prevzelo pristojnosti izdaje dovoljenja za stalno prebivanje namesto tožene stranke, vendar le v primeru, če bi tožeča stranka izkazala, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije iz 1. in 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, česar pa tožnik niti ni izkazal.