Jedro

Stališče, da mora sodišče v roku 48 ur, ki ga določa 6. odstavek 202. člena ZKP, strankam tudi vročiti sklep o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, ne drži. Odločbo mora vročiti nemudoma.

Predlog državnega tožilca iz 1. odstavka 202. člena ZKP pomeni, da je mogoče pripor odrediti le iz tistega razloga, iz katerega je bil predlagan. Če državni tožilec predlaga odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, ga je mogoče odrediti le zaradi realne nevarnosti ponovitve tistih kaznivih dejanj, ki jih je v predlogu navedel državni tožilec.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornika obd. M.G. za varstvo zakonitosti se izpodbijani pravnomočni sklep glede odreditve pripora po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne izvenobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Ljubljani, da ponovno odloči o pritožbi obdolženčevega zagovornika.

Obrazložitev

Okrožna državna tožilka iz Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve je dne 24.1.2001 zahtevala razširitev preiskave, uvedene s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.12.2000, tudi zoper obd. M.G. zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 267. člena KZ in še tri obdolžence zaradi kaznivega dejanja dajanja podkupnine po 1. odstavku 268. člena KZ. Po zaslišanju obd. M.G. je državna tožilka predlagala odreditev pripora iz razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti.

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 25.1.2001 zoper obd. M.G. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredila pripor, vanj pa vštela čas od 23.1.2001 od 6.45 ure dalje, ko je bila obdolžencu vzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 26.1.2001 pritožbi obdolženčevega zagovornika deloma ugodil in izpodbijani sklep spremenil tako, da je zoper obdolženca odredil pripor le iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obd. M.G. dne 2.2.2001 iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep zunajobravnavnega senata razveljavi ter "vrne zadevo v novo odločitev glede obstoja iteracijskega pripornega razloga".

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zagovornik v zahtevi ni obrazložil, katero od kršitev, naštetih v 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, naj bi sodišče kršilo v izpodbijani odločbi. Očitki sodišču, da obdolžencu ni bil vročen sklep o priporu pravočasno in da je bil pridržan brez ustrezne odločbe več kot 24 ur, so po mnenju Vrhovnega državnega tožilca lahko predmet posebne nadzorstvene pritožbe, ustavne pritožbe ali ovadbe zaradi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti iz 143. člena KZ, če so podani vsi znaki tega kaznivega dejanja. Ne morejo pa biti utemeljitev, s katero bi bili obrazloženi očitki sodišču, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi obstojala v pismeni odločbi sodišča o priporu. Obstoj pripornih razlogov je sodišče ugotovilo na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je ocenjevalo in ki pomenijo procesnopravno dejansko stanje. Vrhovni državni tožilec poudarja, da zagovornikovo zatrjevanje, da priporni razlogi niso podani, pomeni v resnici uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet za varstvo zakonitosti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti je bilo treba izpodbijani pravnomočni sklep po 427. členu ZKP razveljaviti v obsegu, razvidnem iz izreka.

Zagovornik obd. M.G. kot razlog, iz katerega izpodbija pravnomočni sklep o odreditvi pripora, navaja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz obrazložitve zahteve pa je razvidno, da uveljavljene procesne kršitve ni obrazložil, tako da utemeljenosti zahteve v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

Vložnik zahteve s trditvami, da v spisovnih podatkih ni podlage za sklepanje, da je obdolženi M.G. prezadolžen in s tem potencialni storilec kaznivih dejanj ter da zaradi "skrbno načrtovane stigmatizacije" njegova izpustitev na prostost ne pomeni prav nobene nevarnosti za tuje premoženje, izpodbija pravilnost presoje dejstev, na katera je sodišče v pravnomočnem sklepu oprlo zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik zahteve nima prav, ko zatrjuje, da je bil obd. M.G. v priporu več kot 24 ur brez "ustreznega" sklepa.

Obdolženčev zagovornik se je zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora pritožil 25.1.2001 ob 14.47 uri, zunajobravnavni senat pa je o pritožbi odločil naslednji dan, torej v roku 48-ih ur, ki ga določa 6. odstavek 202. člena ZKP. Glede na to, da je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo v predpisanem roku, zatrjevane kršitve ni zagrešilo. Ne drži vložnikovo stališče, da mora sodišče v navedenem roku strankam sklep tudi vročiti, kajti odločbo mora vročiti nemudoma, kar je sodišče še vedno v okviru tega pravnega standarda z vročitvijo pravnomočnega sklepa dne 29.1.2001 tudi storilo.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitost pa je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena.

Sodišče v pravnomočnem sklepu navaja, da naj bi obd. M.G. pri podajanju svojega mnenja v ekstradicijskem postopku zoper G.W.L. pogojeval z izročitvijo izredno visokega denarnega zneska, v zasledovanju tega smotra obd. D.E.-ja tudi sam večkrat telefonično poklical in se enkrat z njim tudi osebno sestal, da je ponujeno podkupnino v znesku 1,000.000,00 SIT zavrnil kot prenizko, da je prezadolžen in v praktično nerešljivih finančnih težavah ter da se bodo le-te samo še stopnjevale, ko bo prišlo do obdolženčevega suspenza. Na podlagi teh okoliščin je sodišče zaključilo, da je podana konkretna in realna nevarnost, da bo obdolženec ponavljal kazniva dejanja, pri čemer pa je poudarilo, da nima v mislih kaznivih dejanj, ki bi bila neposredno povezana z obdolženčevim opravljanjem funkcije državnega tožilca, pač pa predvsem druge premoženjske delikte (iz koristoljubnih nagibov z namenom razreševanja težavne finančne situacije, v kateri se je znašel).

Po oceni Vrhovnega sodišča je sodišče v napadenem pravnomočnem sklepu, ko je ugotovljalo obdolženčevo denarne težave, upoštevalo samo njegove dolgove, ne pa tudi tega, da sta z ženo, ki je zaposlena, solastnika stanovanjske hiše, sam pa da je lastnik osebnega avtomobila višjega cenovnega razreda ter da naj bi mu bil Č.F. dolžan precejšnji denarni znesek. Obdolženec je urejen družinski človek, ki mora skrbeti za mladoletnega otroka, doslej še ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj. Njegovo zdravstveno stanje je porušeno, saj je hud ledvični bolnik z nakazano potrebo po zdravljenju z dializo. Izvenobravnavni senat bo zato moral celovito oceniti, ali so te okoliščine v povezavi s tistimi, ugotovljenimi v pravnomočnem sklepu, take, da je na njihovi podlagi možno potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da res obstaja realna nevarnost, da bo obdolženi M.G. sredstva za povrnitev dolgov pridobil z izvrševanjem določenega specifičnega kaznivega dejanja (zoper premoženje).

Zunajobravnavni senat je ob odločanju o zagovornikovi pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora, na podlagi presoje, da bo zoper obdolženca uveden kazenski postopek, očitno izhajajoč iz določila 1. odstavka 49. člena Zakona o državnem tožilstvu, ki tudi v primeru, če je zoper državnega tožilca uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja z zlorabo funkcije, predpisuje, da generalni državni tožilec Republike Slovenije odloči, da se državni tožilec začasno odstrani z opravljanja funkcije (suspenz), ugotovil, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost glede kaznivih dejanj v zvezi z opravljanjem tožilske funkcije.

Višja državna tožilka je ob zaslišanju obd. M.G. na podlagi 1. odstavka 204.a člena ZKP predlagala odreditev pripora zoper obdolženca zaradi koluzijske in ponovitvene nevarnosti. Pri tem je poudarila, da glede na določbe Zakona o državnem tožilstvu obdolžencu ni mogoče izreči suspenza pred začetkom kazenskega postopka, vršilec dolžnosti pa obdolženca lahko zamenjuje le v času njegove odsotnosti, kajti o obdolženčevi razrešitvi odloča Vlada RS na predlog generalne državne tožilke in sta zato vse do eventualnega suspenza in razrešitve podana zatrjevana priporna razloga. Iz take vsebine predloga je jasno razvidno, da je državna tožilka predlagala odreditev pripora zaradi nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, povezanih s funkcijo, ki jo je opravljal obdolženec.

Določbo 1. odstavka 202. člena ZKP, da pripor odredi preiskovalni sodnik pristojnega sodišča na predlog državnega tožilca, ko kazenski postopek še ni uveden, si je treba razlagati tako, da brez takega predloga odreditev pripora ni mogoča in da je pripor mogoče odrediti samo iz tistega razloga, iz katerega je bil predlagan. Če državni tožilec predlaga odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, pa je potrebno upoštevati tudi nadaljno omejitev, da je odreditev mogoča le zaradi realne nevarnosti ponovitve tistih kaznivih dejanj, ki jih je v predlogu navedel državni tožilec.

S tem, ko je zunajobravnavni senat ugotovil, da ponovitvena nevarnost ni podana glede kaznivega dejanja, povezanega z obdolženčevim opravljanjem tožilske funkcije, pač pa drugih premoženjskih kaznivih dejanj, ki jih ni pobliže opredelilo, je prekoračil predlog državne tožilke. Zato bo treba pri ponovnem odločanju zadevo oceniti tudi s tega vidika.

Ob reševanju zahteve zagovornika obd. M.G. za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče iz navedenih razlogov po 427. členu ZKP izpodbijani pravnomočni sklep glede odreditve pripora po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo izvenobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Ljubljani v novo odločanje.