Jedro

Stroški pisarniškega poslovanja po 21. členu Pravilnika se morajo neposredno nanašati na konkreten stečajni postopek. Takšni pa niso stroški amortizacije pritožničine pisarniške opreme ter stroški njene internetne povezave, računalniške opreme, ogrevanja, najema njene pisarne ipd., kot tudi ne stroški z zavarovanjem njene odškodninske odgovornosti. Ti stroški so fiksni, nastajajo neodvisno od obsega upraviteljevega dela, tako da niso neposredno povezani s konkretnimi postopki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1.Stečajna upraviteljica se pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje, kolikor je to njen predlog spremembe predračuna stroškov postopka osebnega stečaja zavrnilo v delu, ki se nanaša na stroške stečajnega postopka, v naslednjih postavkah: v celotnem zahtevanem znesku glede zavarovanja odgovornosti upravitelja (zaporedna št. 1d), ter kolikor te tri postavke za celotno obdobje postopka osebnega stečaja presegajo 30 EUR mesečno, povečano za DDV, glede materialnih stroškov upravitelja (zaporedna št. 1b), administrativnih stroškov (zaporedna št. 1c) in stroškov arhiva (zaporedna št. 5; kot velja takoj pojasniti, je slednje stroške upraviteljica v svojem predlogu uvrstila k občasnim, vse ostale pa k tekočim stroškom).

2.Pritožba ni utemeljena.

3.Ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo izključno na 21. člen Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (v nadaljevanju Pravilnik). Samo ta člen v razdelku tega pravilnika o stroških, do povrnitve katerih je upravitelj, se namreč nanaša na stroške, kakršne je bila pritožnica zajela v svoj predlog (druge določbe tega razdelka urejajo stroške prevoza, dnevnice ter stroške prehrane in prenočišča). Z določbo prvega odstavka 105. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP; v tej zadevi se skladno z njeno prehodno določbo prvega odstavka 137. člena ne uporablja novela ZFPPIPP-H) upravitelju priznava pravico do povrnitve stroškov, ki so mu nastali pri opravljanju nalog in pristojnosti upravitelja, podrobnejša pravila pa vsebuje Pravilnik (gl. 3. točko prvega odstavka 114. člena ZFPPIPP).

4.Člen 21 Pravilnika, naslovljen Stroški pisarniškega poslovanja, se glasi: „Upravitelj ima pravico do povrnitve stroškov izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in za podobne izdatke v dejanski višini ali enega odstotka višine zneska nagrade po 5. členu tega pravilnika.“ Pritožnica ima prav, da od tod dobesedno ne izhaja, da se priznanje stroškov v navedeni pavšalni velikosti nanaša na mesečno raven, vendar tega stališča, iz katerega je izhajalo sodišče prve stop­nje, ne graja utemeljeno. Sama namreč pojasni, da bi bilo enkratno plačilo 7,10 EUR (tj. 1 % od v zadevnem primeru v poštev prihajajočega najnižjega nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila v osebnem stečaju po šestem odstavku 5. člena Pravilnika) absolutno prenizko, pravna besedila pa je že v okvirih jezikovne razlage neredko mogoče logično razlagati na več načinov, pri čemer je treba izločiti nesmiselne. Poleg tega je bila ravno tako že sama te stroške v svojem predlogu predračuna in njegove spremembe razvrstila med tekoče stroške, takšne torej, ki nastajajo sproti ali periodično (prim. še 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP). Razlaga sodišča prve stopnje je bila skladna tudi s tem. Ker torej citirana določba ne pomeni pravice do le enkratnega plačila (v najnižji možni velikosti 7,10 EUR) in ker je sodišče ni tako razlagalo in uporabilo, niso utemeljeni na to razlago navezani nadaljnji očitki o domnevno prezrti nezakonitosti in protiustavnosti Pravilnika v tem delu. Ti očitki tudi še zanemarijo, da vsebuje 21. člen dve pravili, alternativno s pavšalizirano oceno stroškov je mogoče uveljaviti tudi dejansko nastale.

5.Vendar pa se morajo ti dejansko nastali ali pavšalno ocenjeni stroški neposredno nanašati (v slednjem primeru gre za pravno domnevo, da je tako, ta domneva pa temelji na stvarno utemeljenem sklepanju iz 21. v zvezi s 5. členom Pravilnika – vrednejše ko je premoženje, večji je obseg potrebnega upraviteljevega dela, vključno s pisarniškim, toda ne linearno, ampak degresivno in z določenimi korekcijami) na konkreten stečajni postopek. Takšni pa niso stroški amortizacije pritožničine pisarniške opreme ter stroški njene internetne povezave, računalniške opreme, ogrevanja, najema njene pisarne ipd., kot tudi ne stroški z zavarovanjem njene odškodninske odgovornosti. Ti stroški so fiksni, nastajajo neodvisno od obsega upraviteljevega dela, tako da niso neposredno povezani s konkretnimi postopki. V nasprotju s pritožbenim stališčem ti stroški niso podobni izdatki drugim izrecno opredeljenim izdatkom (po analogiji intra legem) iz 21. člena Pravilnika. Vse te stroške mora upravitelj kriti iz lastnih sredstev. Bistveno enakim razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje.

6.Pritrjuje tudi njegovim razlogom, da je pritožnica v specifikaciji tekočih stroškov navedla opravila, za katera ji pripada nagrada, ne pa pravica do povrnitve stroškov. Kar je sicer opredelila kot administrativna opravila v obsegu 14 ur po ceni 30 EUR za uro, so storitve, zajete v nagrado (izdelava petih rednih poročil, po vsakokratnem preverjanju stanja na tekočem računu in opisu poslov in drugih dejanj upravitelja; sporočilo finančni upravi o številki fiduciarnega računa za vračilo dohodnine; pošiljanje dohodninskih odločb dolžniku; predlog za vračilo predujma sodišču in izvedba tega vračila; mnenje o izvzetju regresa iz stečajne mase; mnenje o primernem preizkusnem obdobju; sporočitev podatkov za izdajo sklepa o izterjavi; izvedba plačil ob predvideni delitvi in izdelava končnega poročila). Sedmi odstavek 103. člena ZFPPIPP pove, da so nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, postavk, ki jih uveljavljala pritožnica, pa ni mogoče uvrstiti k nobeni od tam navedenih izjem, niti k tisti, ki po 6. točki tega odstavka velja za storitve, za katere je potrebno posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije up­ravitelja, ali ki jih je v posameznem postopku treba opraviti v takem obsegu, da jih ne more opraviti upravitelj sam.

7.Ne drži, da je sodišče prve stopnje prezrlo dodatno pritožničino utemeljitev (pod PD 58), da izvaja sama vsa administrativna, strokovna, računovodska in druga opravila, saj je to izrecno povzelo že v 1. točki svoje obrazložitve, le strinjalo se z njo ni, da to vpliva na odločitev o njenem predlogu spremembe predračuna stroškov glede na relevantne določbe ZFPPIPP in Pravilnika. Pritožnica primerja svoj položaj s položajem odvetnikov, notarjev, sodnikov in poslovodij družb, ki naj bi si administrativno podporo lahko privoščili, saj naj bi strošek zanjo za razliko od upraviteljev smeli vključiti v ceno svojih storitev. V bistvu uveljavlja prenizke vrednosti in pretirano utesnjujoče postavke tarife iz Pravilnika. Da pa bi te primerjave lahko prerasle v pravni argument, bi morale temeljiti na podrobnejši analizi, kot je pravkar omenjena, in na bolj zanesljivih dejstvih, kot je hipotetični primer iz pritožbe (pritožnica ne zatrjuje in dokazuje, da bi bil to tudi njen lasten), da naj bi bil lani vsak upravitelj prejel po šest stečajev fizičnih in štiri stečaje pravnih oseb, pri čemer naj bi bilo mogoče, da so vsi „prazni“, kar naj bi pomenilo manj kot 320 EUR nagrade na mesec.

8.Že pravkar navedeni razlogi zadostujejo za zavrnitev exceptio illegalis, za uporabo katere se zavzema pritožnica v zvezi s Pravilnikom, a ji pritožbeno sodišče pri tem ne sledi. Pri tem še dodaja, da so sodišča po ustavi sicer res vezana zgolj nanjo in na zakon in da zato lahko odklonijo uporabo predpisov hierarhično nižjega ranga, kadar ocenijo, da ti z njima niso skladni. Vendar pa ta neskladja niso vsa enaka. Tip, ki ga zatrjuje pritožnica, se razlikuje od preprostega primera, v katerem bi podzakonski akt vseboval pravilo, nasprotno zakonskemu – v njem sodišče ne bi uporabilo prvega, pač pa le slednjega. Brez Pravilnika, ki razčlenjuje in po velikosti opredeljuje nagrade in stroške, pa v samem ZFPPIPP ni pravnih pravil, ki bi v vseh primerljivih primerih zagotavljala enako plačilo (s čimer bi se uresničevala pravica upraviteljev do nagrade in do povrnitve stroškov iz prvega odstavka 103. in prvega odstavka 105. člena), hkrati pa zagotavljala enako obravnavanje upnikov, v interesu katerih je čimboljše poplačilo (s čimer bi se uresničeval to načelo iz 47. člena). Uporaba exceptio illegalis bi v slednjem tipu neskladja med zakonom in podzakonskim aktom (pod predpostavko, da bi bilo to res podano), nezakonitost še poslabšala. Iskanje ravno pravšnje nagrade upravitelja in ravni povrnitve njegovih stroškov za vsak posamezen primer bi bilo v nasprotju z razlogom, iz katerega ZFPPIPP v 2. in 3. točki prvega odstavka 114. določa, da minister, pristojen za pravosodje, predpiše tarifo za odmero nagrade upravitelja in podrobnejša pravila o stroških, do povrnitve katerih je ta upravičen, in bi se torej po tej poti nezakonitost le še poglobila. Pravi forum za morebitne potrebne sistemske spremembe tarife ni sodišče, temveč minister, pristojen za pravosodje.

9.Sodišče prve stopnje ni prezrlo četrtega odstavka 5. člena Pravilnika, saj se ta v tej zadevi ne uporabi. Po njem se namreč nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila lahko zviša največ za 20 odstotkov glede na obseg, v katerem upravitelj samostojno opravi računovodske, administrativne in druge storitve, ki bi sicer predstavljale stroške stečajnega postopka po 7. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Vendar pritožnica niti ni predlagala zvišanja nagrade za to nadomestilo iz navedenega razloga niti se storitve, za katere je uveljavljala administrativne stroške (gl. zg. v 6. obrazložitve), po vsebini ne prilegajo dejanjem, potrebnim za pripravo otvoritvenega poročila (prim. 294. člen ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče se s pritožnico ne strinja, da bi bilo mogoče tudi četrti odstavek 5. člena Pravilnika razlagati, da omogoča vsakomesečna plačila. Gre očitno za enkratno možnost povečanja enega od nadomestil, ki sestavljajo upraviteljevo nagrado.

10.Pritožbeno sodišče pritožnici ne sledi niti glede stališča, da so „zunanji izvajalci“, ki naj bi lahko svoje storitve po 7. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP lahko priglasili kot strošek stečajnega postopka, protiustavno na boljšem od up­raviteljev. Po tej točki se kot strošek stečajnega postopka lahko priglasijo stroški računovodskih storitev v zvezi z vodenjem poslovnih knjig in sestavljanjem računovodskih izkazov in davčnih obračunov v stečajnem postopku, kadar te storitve upravičeno naroči upravitelj in so potrebne, ne pa stroški vsakršnega pisarniškega poslovanja.

11.Pritožbeno sodišče je po povedanem pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stop­nje v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), potem ko se je prepričalo, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, z materialnopravnimi razlogi, navedenimi v izpodbijanem sklepu, pa se strinja (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ter s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 103, 103/7, 105, 105/1, 114, 114/1, 114/1-3, 294, 355, 355/2, 355/2-7, 355/2-9

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) - člen 21

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.