Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je z začasno odredbo treba odločiti hitro, zadostuje, da so dejstva verjetno izkazana.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je naložilo tožencu, da mora plačevati od 1.9.1994 dalje preživnino za svoja mladoletna otroka K. in P., za vsakega po 15.000,00 SIT mesečno in sicer zapadle obroke v 15 dneh, v naprej dospevajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu v naprej. Odločilo je, da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tej pravdni zadevi.
Proti sklepu se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je obrazložitev v nasprotju z izrekom. Ni res, da toženec še ni nič plačal. Preživnina v znesku 15.000,00 SIT mesečno bi bila sicer primerna, vendar je trenutno ne more plačevati. Tudi to ni res, da je prejel določene zneske ob delitvi skupnega premoženja. Sodišče se ne ukvarja z vprašanjem, kakšni so realni dohodki toženca. Toženec otrokom ne more zagotavljat nadpovprečnega standarda.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje. K tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Predvsem je treba izhajati iz narave izpodbijanega sklepa, ki je začasna odredba. Vprašanje preživnine je z njo urejeno le začasno, do pravnomočne odločitve o zadevi. Ker gre torej za začasno odredbo, tudi ni potrebno, da bi bilo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem višine preživnine raziskano v takem obsegu kot pri končni odločitvi.
Če bi bilo tako, bi začasna odredba izgubila pomen. Namen začasne odredbe v postopku za razvezo zakonske zveze je, da zaradi teka postopka preživninski upravičenec ni prikrajšan pri preživljanju.
Odločiti je treba hitro, na podlagi dejstev, ki so verjetno izkazana.
Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko se je pri višini preživnine, določene s tem sklepom, oprlo na izjavo, ki jo je v zvezi s tem dal sam toženec (list. št 30). Zato njegove drugačne trditve v pritožbi in poskus, da bi svojo tedanjo izjavo drugače prikazal, niso upoštevni. Ker je bilo že zgoraj poudarjeno, da gre za začasno rešitev in da so za tako odločitev dejstva v zadostni meri ugotovljena, ni treba posebej odgovarjati na vse tiste pritožbene trditve, ki očitajo sodišču prve stopnje pomanjkljiv postopek v zvezi z ugotavljanjem višine toženčevih osebnih dohodkov. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, zlasti tudi ne zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Tudi če bi toženec v letu 1994 že kaj prispeval za preživljanje, je začasna odredba, ki velja šele od 1.9.1994, in ki je izdana v skladu z določbo čl. 72 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, še vedno potrebna.
Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilih čl. 380 tč.
2 in čl. 381 ZPP.