Jedro

Pomožni in tem podobni objekti delijo usodo glavne stvari v postopku denacionalizacije le, če so bili skupaj z glavno stvarjo podržavljeni in kadar imajo tako svojstvo oz. status tudi v času odločanja o denacionalizaciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila sklep o začasni odredbi Komiteja za družbeno planiranje in gospodarstvo občine z dne 9.2.1993 in zadevo vrnila organu v ponovni postopek.

Tožniki v tožbi navajajo, da je tožena stranka z ugotovitvijo, da prizidek in dva nadzidana nadstropja k hotelu ... niso predmet vračanja in zato ne morejo biti predmet začasne odredbe, ker v času odločanja nepremičnine (gospodarsko poslopje), ki je bila nacionalizirana, ni več, in je na tem zemljišču zgrajen nov objekt - prizidek, kršila materialno pravo. Po mnenju tožnikov sklicevanje tožene stranke na 47. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v tem primeru ni ustrezno, ker je zakon o denacionalizaciji (ZDEN) "lex specialis" glede na ostale premoženjske predpise (lex generalis), med katere spada tudi navedeni zakon. ZDEN je v 25. členu posebej določil vračanje nepremičnin v primeru pridobitve novih investicij (novih gradbenih površin), za kar gre tudi v konkretnem primeru. Z odločbo pa tožena stranka tudi ni prav ugotovila materialne resnice, saj sicer ne bi mogla trditi, da je v konkretni zadevi za zavzetje pravnega stališča po 25. členu ZDEN pravno popolnoma brez pomena, ali je na tem mestu, kjer je prizidek, prej bilo gospodarsko poslopje - skladišče. Po mnenju tožnikov so objekti na parc. št. 147 in 102, tako v času nacionalizacije kot v času denacionalizacije pomenili kompleksnost nepremičnine v gospodarskem in prostorskem oziru. Tožniki menijo, da je v postopku denacionalizacije verjetno izkazano, da se bo celotna nepremičnina na omenjenih parcelah vračala. Upravičenec ima po 25. členu zakona pravico do vrnitve nepremičnine tudi, če se je zaradi novih investicij njena vrednost bistveno povečala. Zato predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Zavezanec v odgovoru na tožbo trdi, da tožniki napačno tolmačijo določbo 1. odstavka 6. člena ZDEN v zvezi z uporabo 47. člena ZTLR. Meni, da je nesporno, da je bilo v času podržavljenja na parceli, na kateri sedaj stoji prizidek k hotelu, gospodarsko poslopje, to je hlev in skladišče, ki je bilo podrto in sedaj ne obstaja več in ga zato dejansko ni mogoče vrniti. Vztrajanje tožnikov po vrnitvi prizidka je pravno neutemeljeno. Takšna zahteva je tudi v nasprotju z določili ZDEN, katerega temeljno načelo je preprečitev povzročanja novih krivic. Takšne krivice pa bi bile v tem primeru nedvomno povzročene, saj bi šlo družbeno podjetje hotel ... v likvidacijo, s tem pa bi ostali brez dela vsi delavci družbenega podjetja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je iz zbranih listinskih dokazov v spisih ugotovilo, da je na mestu oz. na parceli na kateri sedaj stoji prizidek k hotelu, ki je predmet tega spora, v času podržavljenja stalo gospodarsko poslopje, ki je bilo leta 1968 porušeno. Po 18. členu ZDEN se nepremičnine vrnejo, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom. Iz te določbe tudi izhaja, da pomožni in tem podobni prostori ter pritikline, ki so bili podržavljeni skupaj z glavno stvarjo, delijo usodo glavne stvari. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi dejstev, do katerih je prišla v ugotovitvenem postopku, pravilno uporabila materialne predpise. Pravilno je ugotovila, da pomožni in tem podobni prostori delijo usodo glavne stvari, če so bili skupaj z glavno stvarjo podržavljeni le takrat, kadar imajo tako svojstvo oziroma status tudi v času odločanja o denacionalizaciji. V konkretnem primeru pomožnega objekta ni več, na njegovem mestu pa je zgrajen nov objekt. Zato je v skladu s 1. odstavkom 18. člena ZDEN tožena stranka pravilno uporabila določbo 47. člena ZTLR, ki določa, da lastninska pravica preneha, če je stvar uničena. Ker nepremičnine (gospodarsko poslopje), ki je bila nacionalizirana skupaj z glavno stvarjo (hotelom), ni več, je tudi ni mogoče vrniti. Prizidek ne more biti predmet vračanja in zato tudi ne predmet začasne odredbe, saj zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij v 12. členu določa, da z začasno odredbo lahko pristojni organ odredi, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ter prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje, če je dejanska in pravna podlaga po vsebini in obsegu verjetno izkazana.

Na podlagi prej navedenih ugotovitev je sodišče presodilo, da dejanska in pravna podlaga za začasno odredbo po obsegu ni verjetno izkazana, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).