Jedro

Četudi je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo datum pravnomočnosti sodne odločbe, se dolžnica na to dejstvo ne more veljavno sklicevati. Klavzula o pravnomočnosti sodbe v pravdnem postopku, ki je izvršilni naslov v predmetni zadevi, ni izpodbita, zato tudi če ta ni pravilna velja in veže tako sodišče kot stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Postojni z dne 16.2.2006 zavrnilo. Dolžnico je sodišče prve stopnje obvezalo, da mora upniku povrniti stroške ugovornega postopka v višini 91,80 EUR.

Zoper ta sklep se je pritožila dolžnica in v pritožbi navaja, da je še enkrat preverila datum pravnomočnosti izvršilnega naslova sodbe Okrajnega sodišča v Postojni z dne 28.11.1995, ki je bila obema strankama vročena 15.12.1995. Rok za pritožbo je znašal, ker je šlo za spor majhne vrednosti, 8 dni. Niti tožeča, niti tožena stranka se na sodbo nista pritožili. Sodba je torej postala pravnomočna z dnem poteka pritožbenega roka, torej 24.12.1995. Pristojna oseba je pomotoma štela petnajstdnevni pritožbeni rok, namesto pravilno osemdnevnega ter tako pomotoma zavedla na sodbo, da je ta postala pravnomočna 31.12.1995. Judikatna terjatev zastara v desetih letih, zastaralni rok je torej začel teči 24.12.1995 in se je iztekel 24.12.2005. Upnik v tem času ni vložil nobenega pravnega sredstva z namenom izterjave navedene terjatve, niti opomina ali česarkoli. Šele 30.12.2005 je vložil predlog za izvršbo, vendar je takrat njegova terjatev že zastarala.

Pritožba ni utemeljena.

Četudi je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo datum pravnomočnosti sodne odločbe, se dolžnica na to dejstvo ne more veljavno sklicevati. Klavzula o pravnomočnosti sodbe v pravdnem postopku, ki je izvršilni naslov v predmetni zadevi, ni izpodbita, zato tudi če ta ni pravilna velja in veže tako sodišče kot stranki. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je sodba postala pravnomočna 31.12.1995. V 379. čl. ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika – OZ, je določeno, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere sicer zakon določa krajši zastaralni rok. Zastaranje terjatve pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev, če za posamezne primerne ni z zakonom drugače predpisano (1. odst. 361. čl. ZOR). Zastaranje v konkretni zadevi je torej začelo teči 16.1.1996 in bi za terjatev ugotovljeno v sodbi nastopilo zastaranje šele 16.1.2006. Upnik pa je predlog za izvršbo vložil 30.12.2005, kar pomeni, da terjatev še ni zastarana. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugovor dolžnice kot neutemeljen zavrnilo, je torej pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).