Jedro

Ne drži navedba zagovornikov, da bi bilo potrebno priznanje upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino in obtožencu izreči milejšo kazen. Glede na določbo 50. člena KZ-1 sodišče sme odmeriti kazen pod predpisano mejo, kar pomeni, da to lahko stori, ni pa dolžno. Obtoženec je posedoval večjo količino raznovrstne droge, med drugim kar 191,24 gramov heroina, pa tudi kokain, ekstazi (MDMA), konopljo in hašiš. Ob takšni količini in raznovrstnosti droge se priznanje ne izkaže za relevantno, še posebej glede na dejstvo, da je bila droga zasežena v bivališču in avtomobilu obtoženca.

Sodišče prve stopnje je obtoženca obsodilo zaradi hrambe večje količine droge v avtomobilu in na njegovem domu zaradi nadaljnje prodaje. Pri tem ni dvoma, da je drogo hranil zato, da se drogo proda in s tem zasluži, torej zaradi koristoljubnosti, kot je to praviloma pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Kljub ugotovljeni koristoljubnosti pa iz izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva ne izhaja, da bi državno tožilstvo očitalo in dokazalo pridobitev obsežnejše premoženjske koristi ali boljše premoženjsko stanje obtoženca. Obtoženec je brez zaposlitve ali bistvenega premoženja, trenutno v priporu, prestati pa bo moral še izrečeno zaporno kazen. Na podlagi navedenega se tako izkaže, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izreklo denarne kazni, ustrezna, saj slednja ob izrečeni zaporni kazni ni potrebna za dosego namena kaznovanja iz 45.a člena KZ-1.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zaseženih 15.610,00 EUR v celoti last obtoženca in mu jih je odvzelo na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1, saj bi sicer s tem denarjem lahko kupil prepovedane droge in pripomočke za njihovo razpečevanje ter tako ponovil kaznivo dejanje. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil denar shranjen v sefu, v katerem se je nahajala tudi droga. Sam kraj nahajanja ne more kazati, da je bil denar namenjen poslom z drogo, saj gre za običajen kraj hrambe večje količine denarja, ravno tako pa tudi ni nenavadno, da je obtoženec drogo hranil v sefu, saj jo je imel na tak način zagotovo varno shranjeno. Prvenstveno je za izvršitev kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 namenjena sama droga, za katero je že po petem odstavku 186. člena KZ-1 predpisan obvezen odvzem. Gotovina oziroma denar ali drugi predmeti so lahko šele posredno namenjeni izvršitvi tega kaznivega dejanja. Glede na vse možnosti, za katere je bil denar lahko hranjen, ni izkazano, da je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje ali da bi z njim nastal.

Izrek

I.Pritožbi zagovornikov se delno in pritožbi pooblaščencev A. A. v celoti ugodi in se izpodbijana sodba v delu glede varnostnega ukrepa odvzema gotovine v višini 15.610,00 EUR spremeni tako, da se gotovina ne odvzame.

II.V ostalem delu se pritožba zagovornikov in v celoti pritožba višje državne tožilke kot neutemeljeni zavrneta ter v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Potrebni izdatki in nagrada pooblaščencev A. A. Odvetniške družbe [...] bremenijo proračun ter se odmerijo s posebnim sklepom pri sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Obtožencu je po prvem odstavku 186. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in štiri mesece zapora ter mu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštelo čas odvzete mu prostosti s pridržanjem in priporom od dne 24.07.2023 od 17.15 ure dalje. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženo drogo in po prvem odstavku 73. člena KZ-1 gotovino v višini 15.610,00 evrov, tri elektronske tehtnice, stroj za vakumiranje, vse prazne samozapiralne PVC vrečke in vakumske vrečke, mobilni telefon B. z vstavljenima SIM karticama, mobilni telefon C. z vstavljeno SIM kartico, vse SIM kartice, ki niso bile vstavljene v telefonske aparate. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da bremenijo nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika proračun.

2.Zoper sodbo se pritožujejo višja državna tožilka, zagovorniki in pooblaščencev A. A. Višja državna tožilka se pritožuje zaradi odločbe o kazni ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni. Zagovorniki se pritožujejo zaradi odločbe o kazni ter varnostnega ukrepa odvzema gotovine ter predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni. Pooblaščenci A. A. kot zatrjevane lastnice predmetov, sicer matere obtoženca, se pritožujejo zaradi ukrepa varnostnega ukrepa odvzema gotovine ter predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni.

3.Zagovorniki so odgovorili na pritožbo višje državne tožilke in predlagali njeno zavrnitev. Višja državna tožilka je odgovorila na pritožbi zagovornikov in pooblaščencev A. A. ter predlaga njuno zavrnitev.

4.Pritožba pooblaščencev A. A. je utemeljena, pritožba zagovornikov je delno utemeljena, pritožba višje državne tožilke ni utemeljena.

5.Glede izrečene zaporne kazni višja državna tožilka navaja, da bi jo še lahko prepričali razlogi za izrek krajše zaporne kazni od predlagane, vendar se zavzema za izrek predlagane kazni dve leti in šest mesecev zapora, pri čemer izpostavlja število odmerkov, dejstvo, da obtoženec ni uživalec, z drogo le trguje, ni prejemnik socialne pomoči in ni pomagal staršem. Zagovorniki se zavzemajo za izrek blažje kazni in sicer eno leto in deset mesecev zapora, ki naj se izvrši z delom v splošno korist, že na podlagi okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ob tem pa so podane še druge okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje spregledalo. Obtoženec je bil izpostavljen hudi osebni stiski, ker se je sopripornik v njuni celici obesil, obtoženec pa je to prvi opazil. Sodišče prve stopnje glede na priznanje ni uporabilo posebnih omilitvenih določb. Obtožencu je zelo žal, ugotovil je, da si mora urediti življenje, januarja 2023 je bil pretepen, pod avtomobil so mu postavili eksplozivno sredstvo, štiri dni pred aretacijo so streljali nanj, deležen je bil tudi groženj.

6.Iz izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva izhaja, da je sodišče prve stopnje izreklo obtožencu primerno zaporno kazen. Pri tem je upoštevalo predpisano višino zaporne kazni in sicer od enega do desetih let zapora. Ocenilo je tudi težo dejanja, ki se kaže v raznovrstnosti in količini drog, posesti pripomočkov za pakiranje ter logično zaključilo da je dejanje storil zaradi zaslužka. Ob tem je upoštevalo, da ni zasvojen in je več let brez zaposlitve. Kot olajševalne okoliščine je upoštevalo priznanje krivde, nekaznovanost, sodelovanje v postopku, obžalovanje in željo po spremembi dosedanjega življenja. Ne drži navedba zagovornikov, da bi bilo potrebno priznanje upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino in obtožencu izreči milejšo kazen. Glede na določbo 50. člena KZ-1 sodišče sme odmeriti kazen pod predpisano mejo, kar pomeni, da to lahko stori, ni pa dolžno. Obtoženec je posedoval večjo količino raznovrstne droge, med drugim kar 191,24 gramov heroina, pa tudi kokain, ekstazi (MDMA), konopljo in hašiš. Ob takšni količini in raznovrstnosti droge se priznanje ne izkaže za relevantno, še posebej glede na dejstvo, da je bila droga zasežena v bivališču in avtomobilu obtoženca. Nedvomno je bil obtoženec izpostavljen hudi osebni stiski ob dogodku s sopripornikom, vendar je bila obtožencu izrečena zaporna kazen, ki je na nižjem delu razpona predpisane kazni in ni za pričakovati, da bi tak enkraten dogodek lahko nadomestil izrečeno zaporno kazen in njen namen. Kolikor pa zagovorniki izpostavljajo druge težave, ki jih je imel obtoženec, navedeno kaže na njegovo vpetost v kriminalno okolje in ne kaže na okoliščine, ki bi kazale, da bi zadostovala blažja kazen, saj je kljub opisanim dogodkom izvršil očitano kaznivo dejanje. Glede pritožbe višje državne tožilke niti ni jasno razvidno ali meni, da je izrečena kazen ustrezna ali ne. Pritožbeno sodišče tako smatra, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo tako olajševalne kot tudi oteževalne okoliščine ter obtožencu izreklo primerno kazen, ki bo imela tako učinek generalne kot tudi specialne prevencije.

7.Višja državna tožilka predlaga, da se obtožencu izreče tudi denarna kazen in sicer v višini 230 dnevnih zneskov glede na količino in vrsto droge, število odmerkov ter dejstvo, da z drogo trguje. Dejanje je izvršil iz koristoljubja. Višja državna tožilka nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je obtoženec brez sredstev in premoženja in mu tako ni mogoče izreči denarne kazni, saj bi lahko zaradi plačila ponovno zašel na pota prometa z drogo. Obtoženec bi lahko v zaporu delal ali pa si denar izposodil.

8.Kazenski zakonik v prvem odstavku 186. člena ne predpisuje izreka denarne kazni, tako je denarna kazen v obravnavani zadevi možna zgolj fakultativno, torej na podlagi 45. člena KZ-1, če je dejanje storjeno iz koristoljubnosti. Sodišče prve stopnje je obtoženca obsodilo zaradi hrambe večje količine droge v avtomobilu in na njegovem domu zaradi nadaljnje prodaje. Pri tem ni dvoma, da je drogo hranil zato, da se drogo proda in s tem zasluži, torej zaradi koristoljubnosti, kot je to praviloma pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Kljub ugotovljeni koristoljubnosti pa iz izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva ne izhaja, da bi državno tožilstvo očitalo in dokazalo pridobitev obsežnejše premoženjske koristi ali boljše premoženjsko stanje obtoženca. Obtoženec je brez zaposlitve ali bistvenega premoženja, trenutno v priporu, prestati pa bo moral še izrečeno zaporno kazen. Na podlagi navedenega se tako izkaže, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izreklo denarne kazni, ustrezna, saj slednja ob izrečeni zaporni kazni ni potrebna za dosego namena kaznovanja iz 45.a člena KZ-1. Višja državna tožilka tudi ni izkazala, da bi lahko obtoženec tako dobro služil z delom v zaporu, da bi s tem lahko plačal denarno kazen. Obtožencu tudi ni mogoče nalagati, da naj si izposoja denar, saj ni jasno pri kateri finančni inštituciji bi to lahko naredil, izposoja na črnem trgu pa bi ga lahko silila v izvrševanje novih kaznivih dejanj.

9.Glede odvzema 15.610,00 EUR gotovine zagovorniki navajajo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico glede odvzema predmetov. Namen varnostnih ukrepov je odstranjevanje nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Pri varnostnem ukrepu odvzema predmetov, se presoja nevarnost predmeta in se ukrep opredeljuje kot realni oziroma stvarni. Sodišče prve stopnje ni opravilo konkretne presoje odvzetih denarnih sredstev kot predmeta kaznivega dejanja, temveč zgolj posplošeno navaja, da denar omogoča dostop do prepovedanih drog. Odvzem tudi ne prestane testa sorazmernosti. Obtoženec je lastnik 610,00 EUR, preostalih 15.000,00 EUR pa njegova mati A. A.. Hišna preiskava stanovanja je bila tudi nezakonita, ker lastnica stanovanja A. A. o preiskavi ni bila obveščena in je bil kršen prvi odstavek 216. člena ZKP. Pooblaščenci A. A., sicer matere obtoženca, v pritožbi zatrjujejo, da glede odvzetega denarja sodišče prve stopnje ni pojasnilo ali je bil denar namenjen ali uporabljen za kaznivo dejanje in s tem niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 73. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zanemarilo, da je mogoče drogo kupiti na kredit, ob tem bo lahko tudi zaslužil z delom v zaporu in spet imel denar. Ukrep odvzema predmetov je nesorazmeren in nesorazmerno posega v pravico A. A. do zasebne lastnine. Pooblaščenci tudi nasprotujejo ugotovitvam, da denar ni last A. A.

10.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zaseženih 15.610,00 EUR v celoti last obtoženca in mu jih je odvzelo na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1, saj bi sicer s tem denarjem lahko kupil prepovedane droge in pripomočke za njihovo razpečevanje ter tako ponovil kaznivo dejanje. KZ-1 v prvem odstavku 73. člena predpisuje, da se smejo odvzeti predmeti last storilca, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Odvzem predmetov tako predstavlja stvarni oziroma realni varnostni ukrep, ki je namenjen odvzemu nevarnih predmetov, s katerimi bi se lahko izvršilo kaznivo dejanje. Denar je splošno sprejeto sredstvo menjave in shranjevanja vrednosti in sam po sebi ni nevaren predmet. Kot tak se sicer uporablja tudi pri poslih z drogo, vendar temu ni posebej namenjen. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil denar shranjen v sefu, v katerem se je nahajala tudi droga. Sam kraj nahajanja ne more kazati, da je bil denar namenjen poslom z drogo, saj gre za običajen kraj hrambe večje količine denarja, ravno tako pa tudi ni nenavadno, da je obtoženec drogo hranil v sefu, saj jo je imel na tak način zagotovo varno shranjeno. Prvenstveno je za izvršitev kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 namenjena sama droga, za katero je že po petem odstavku 186. člena KZ-1 predpisan obvezen odvzem. Gotovina oziroma denar ali drugi predmeti so lahko šele posredno namenjeni izvršitvi tega kaznivega dejanja. Glede na vse možnosti, za katere je bil denar lahko hranjen, ni izkazano, da je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje ali da bi z njim nastal, česar državno tožilstvo niti ne očita obtožencu. S sprejetjem razlogovanja sodišča prve stopnje bi bilo potrebno odvzeti denar in drugo vrednejše premoženje vseh storilcev istovrstnih kaznivih dejanj zaradi domnevne nevarnost, da bi ponovili kaznivo dejanje. Iz ugotovljenega tako izhaja, da pogoji za odvzem denarja niso podani. Poseg v premoženje obtoženca, ko se bi mu odvzelo ves denar, ki ga ima, tudi ne bi bil sorazmeren, saj bi se onemogočilo njegovo osnovno preživljanje. Obtožencu je bila izrečena zaporna kazen in bi že slednja morala odvrniti obtoženca od izvršitve novih kaznivih dejanj. Tako niso bili izpolnjeni pogoji za odvzem zaseženega denarja glede na določbo prvega odstavka 73. člena in 70. člena KZ-1.

11.Glede na zgornje ugotovitve lastništvo denarja ni bistveno, vendar kljub navedenemu pooblaščenci A. A. pri tem utemeljeno opozarjajo tudi na vsaj preuranjene zaključke sodišča prve stopnje o lastništvu večine zaseženega denarja. A. A. je namreč pojasnila izvor denarja, predložila listinske dokaze o izvoru denarja in pojasnila vzroke za hrambo denarja v svojem stanovanju, kljub temu, da živi v tujini. Ob tem je bilo tudi predlagano zaslišanje kupcev nepremičnin A. A., vendar slednjih sodišče prve stopnje ni zaslišalo, svoje odločitve pa ni obrazložilo.

12.Zagovorniki obtoženca očitajo tudi nezakonitost hišne preiskave in s tem zasega denarja last A. A., vendar je pritožbeno sodišče pritožbi v delu glede zaseženega denarja ugodilo v celoti in navedeni očitki niso relevantni. Pri tem je obtoženec tudi priznal očitano kaznivo dejanje in je bila sodba izdana na podlagi njegovega priznanja, takšna sodba pa se ne more izpodbijati zaradi ugotovljenega dejanskega stanja.

13.Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih drugih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbama zagovornikov obtoženca in pooblaščencev A. A. delno oziroma v celoti ugoditi, pritožbi zagovornikov obtoženca in višje državne tožilke pa delno oziroma v celoti zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti ter v preostalem delu sodbo potrditi na podlagi prvega odstavka 394. člena in 391. člena ZKP.

14.Ker je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov delno ugodilo in s tem deloma odločilo v korist obtoženca, se na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP sodna taksa ne določi. Ker so pooblaščenci A. A. s pritožbo uspeli, so ob smiselni uporabi prvega odstavka 98. člena v zvezi z 92. do 97. členom Zakona o kazenskem postopku upravičeni do povrnitve stroškov. O višini stroškov pooblaščencev A. A. bo odločalo sodišče prve stopnje.