Jedro

Sodišče novih dejstev in dokazov, ki jih je storilec navedel v zahtevi za sodno varstvo, ni presojalo, ker bi jih moral in mogel navesti že v izjavi prekrškovnemu organu, ko so mu bili prekrški predstavljeni in je bil pred tem poučen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Idrija je s plačilnim nalogom št. 106529803 z dne 9. 11. 2013 storilcu G. F. zaradi prekrškov po prvem odstavku 6. člena, drugem odstavku 7. člena, prvem odstavku 22. člena in drugem odstavku 6. člena Zakona o varnosti javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) izrekel globo v znesku 1.335,33 EUR. Okrajno sodišče v Idriji je storilčevo zahtevo za sodno varstvo s sodbo z dne 21. 8. 2014 zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Idriji je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 16. 2. 2015. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi bistvene kršitve postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) zahtevi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki pošiljke ni sprejel. B.

4. Kot izhaja iz opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu z dne 9. 11. 2013 in izpodbijane pravnomočne sodbe, je bil storilec na naslovu svojega bivališča aroganten in žaljiv do petih oseb, pri čemer je eno izmed teh s kladivom udaril po hrbtu, da je ta padla po stopnicah. Ob intervenciji policije je policista, ki je prišel na kraj dogodka zaradi prijave kršitve javnega reda in miru, posmehljivo pobožal po glavi, kar je povzročilo zgražanje navzočih, in ni upošteval odredbe policista, naj se odstrani in ne moti postopka s prijaviteljico dogodka.

5. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navajal, da mu plačilni nalog ni bil vročen v roke, ampak je bil puščen na vratih drugega nadstropja, zato bi moral biti poslan po pošti. Predlagal je izvedbo dokazov v svojo korist, in sicer več listinskih dokazov, zasebne slikovne posnetke celotnega dogajanja, in zaslišanje več prič, ki so bile prisotne ob storitvi prekrška.

6. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da se je sodišče s storilčevimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo seznanilo, da je proučilo pravno relevantnost njegovih navedb ter se do njih opredelilo. Sodišče je namreč v obrazložitvi sodbe navedlo, da je proučilo izjavo storilca v plačilnem nalogu, čeprav iz plačilnega naloga izhaja, da storilec izjave ni hotel podati in je tudi odklonil podpis plačilnega naloga. Po mnenju vrhovne državne tožilke slednje kaže na obstoj utemeljenega dvoma, da se je storilec, ki je bil v času storitve prekrška nedvomno razburjen, seznanil z opisi dejanskega stanja prekrškov, še manj pa s pravnim poukom, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Zato bi se moralo sodišče, že zaradi jamstva enakih pravic po 22. členu Ustave, do teh navedb opredeliti. Vrhovna državna tožilka tudi dvomi, da je bil storilcu plačilni nalog izročen v roke, kot je to navedeno v plačilnem nalogu.

7. V zvezi z dolžnostjo sodišča odgovoriti na navedbe v zahtevi za sodno varstvo je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sodbe IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007, IV Ips 107/2012 z dne 18. 12. 2012, IV Ips 70/2013 z dne 9. 7. 2013 in IV Ips 82/2014 z dne 25. 11. 2014) in po stališču Ustavnega sodišča (prim. odločbi Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007 in Up-399/05 z dne 15. 5. 2008) za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

8. Navedbe vrhovne državne tožilke, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da se je sodišče seznanilo s storilčevimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo, niso točne. Iz plačilnega naloga z dne 9. 11. 2013 je razvidno, da se storilec pred izdajo plačilnega naloga in potem, ko je bil poučen skladno z drugim odstavkom 55. člena ZP-1, ni hotel izjaviti o dejstvih in okoliščinah prekrškov. Brez navedbe razlogov je tudi odklonil podpis plačilnega naloga, iz katerega izhaja, da mu je bil na kraju storitve prekrškov vročen dne 9. 11. 2013 ob 12.45. Sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da novih dejstev in dokazov, ki jih je storilec navedel v zahtevi za sodno varstvo, ni presojalo, ker bi jih moral in mogel storilec navesti že v izjavi prekrškovnemu organu dne 9. 11. 2013, ko so mu bili prekrški predstavljeni in je bil pred tem poučen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati (drugi odstavek 55. člena ZP-1 v povezavi s tretjo alinejo prvega odstavka 62. člena ZP-1). Sodišče je s tem, ko je pojasnilo, zakaj zahteve za sodno varstvo ni preizkušalo v delu, v katerem je storilec navajal nova dejstva in dokaze, ki jih ni navedel pred izdajo plačilnega naloga, ni kršilo procesnih jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave. Ker izpodbijani sodbi ni moč očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana.

9. S preostalimi navedbami, s katerimi vrhovna državna tožilka izraža dvom, ali se je storilec seznanil z opisi dejanskega stanja prekrškov in s pravnim poukom, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati ter ali je bil storilcu plačilni nalog izročen v roke, pa vrhovna državna tožilka uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ). Iz plačilnega naloga izhaja, da storilec izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška ni hotel podati in da je brez navedbe razloga odklonil podpis, da mu je bil plačilni nalog vročen. Po določbi tretjega odstavka 97. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se na podlagi prvega odstavka 58. člena ZP-1 v hitrem postopku o prekršku smiselno uporablja, se namreč šteje, da je vročitev opravljena tudi v primeru, če prejemnik vročilnice noče podpisati in je to, ob hkratni navedbi datuma vročitve, tudi zapisano (glej tudi sodbo Upravnega sodišča U 1370/2001 z dne 27. 2. 2003).

C.

10. Ker uveljavljana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.