Jedro

Sporna izjava po določbah 1. odstavka 86. člena OZ ni nična, glede na datum vložitve tožbe, pa je skladno z določbo 99. člena OZ prenehala tudi pravica zahtevati njeno razveljavitev. Ker je tožnik listino podpisal in je ta listina pristna, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik odpovedal zahtevkom in terjatvam do tožene stranke zaradi poškodbe pri delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožnik zahteval, da mu tožena stranka izplača odškodnini v višini 110.000,00 EUR in v znesku 2.282,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, da mu izplača plačo za obdobje od junija 2013 do marca 2014 v zneskih, kot izhajajo iz točke III izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača znesek 789,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila v roku 8 dni, tožniku pa, da je v istem roku dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.479,84 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo dokaz z izjavo z dne 5. 8. 2013, saj je tožnik izpovedal, da je bil list papirja res overjen na upravni enoti, vendar je bila ta izjava dopisana, kar bi se ugotovilo z izvedencem grafologom. Tega dokaza pa sodišče ni izvedlo, zato je izpodbijana sodba v celoti napačna in je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče ni prepričljivo obrazložilo, na podlagi česa je štelo, da je dobil tožnik izplačana vsa nadomestila za čas od junija 2013 do marca 2014. Tožena stranka ni predložila vseh dokazil o izplačilu teh nadomestil, kopije UPN naloga pa niso verodostojen dokaz, ker bi morala biti predložena originalna listina. Neupravičeno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazovanje s pogodbo o zaposlitvi, ki je predmet tožbe in po kateri je imel tožnik dogovorjeno plačo 1.851,21 EUR bruto. Zaradi navedenega tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tožnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa se na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 5. 8. 2013 na Upravni enoti A. podpisal izjavo, ki se v originalu nahaja v prilogah pod B1, kar je potrdil delavec upravne enote B.B. in da je listina pristna. Iz listine izhaja, da podpisani tožnik izjavlja, da iz naslova delovne nezgode, ki jo je utrpel na gradbišču v Münchnu 31. 5. 2013, do podjetja C. d. o. o. in do zakonitega zastopnika nima nobenih zahtevkov in terjatev več; da se s prenosom lastništva osebnega vozila Renault ... šteje in priznava, da je bila odškodnina iz naslova navedene nezgode v celoti izplačana; in da podpisnik ravno tako potrjuje, da je prejel vse osebne dohodke in vsa pripadajoča izplačila, tako da nima nobenih zahtev in pritožb. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je listina pristna, da izraža tožnikovo pravo voljo za strinjanje s celotno vsebino kot je zapisana, saj tožnik ni dokazal, da v času podpisa izjave ni mogel veljavno izraziti svoje volje in da izjava iz tega razloga ne bi imela pravnih učinkov. Ta izjava po določbah 1. odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) ni nična, glede na datum vložitve tožbe, 6. 3. 2017, pa je skladno z določbo 99. člena OZ prenehala tudi pravica zahtevati njeno razveljavitev. Ker je tožnik listino podpisal in je ta listina pristna, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik odpovedal zahtevkom in terjatvam do tožene stranke zaradi poškodbe pri delu, zato je tožbeni zahtevek za povrnitev škode iz tega naslova neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca grafologa. Tožnik je v izpovedi povedal, da je izjavo podpisal, da pa je na izjavi dal podpis le za prepis avta in ne tudi za ostalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je celotna izjava napisana na eni strani, brez kakršnih koli ločevanj besedila ali z dodatki. Glede na to, da grafolog analizira in preučuje pisavo oziroma rokopise, je dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa za ugotovitev, ali je bil tekst na izjavi z dne 5. 8. 2013 dopisan, neprimeren.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo plač za obdobje od junija 2013 do marca 2014. Iz izjave z dne 5. 8. 2013 izhaja, da je tožnik prejel vse osebne dohodke in vsa pripadajoča plačila in da nima nobenih zahtevkov več. Poleg tega je ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju od 3. 6. 2013 v bolniškem staležu, in je prejel nadomestilo plače tako za junij kot tudi za julij 2013. Ker je bila od vključno meseca julija 2013 tožena stranka plačilno nesposobna, je tožnik prejemal nadomestila neposredno od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije direktno na svoj račun. Sodišče prve stopnje se je v točkah 19, 20, 21 in 22 obrazložitve sodbe opredelilo tako do tožnikovih plačilnih list, posameznih pogodb o zaposlitvi, dokumentacije zavoda, izjav direktorja tožene stranke in v točki 23 sprejelo pravilen zaključek, da je bila med strankama dogovorjena plača v višini ali 763,06 EUR ali 783,66 EUR, zato je tožnikov zahtevek zavrnilo, saj je zavod tožniku obračunaval nadomestilo plače na podlagi predloženih listin od osnove 780,00 EUR, torej mu je izplačeval nadomestila v pravilni višini.

8. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.