Jedro

V odpovednem roku delavec in delodajalec ohranjata pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, razen če zakon izrecno ne določa drugače. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi tekom odpovednega roka, če obstajajo razlogi za izredno odpoved iz 111. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v skladu s tožbenim zahtevkom razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 12.9.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ter toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova odpravnine v zvezi s predhodno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplača 3.394.866,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Presodilo je, da tožena stranka tožnici, ki je bila v odpovednem roku, v mesecu septembru 2003 ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ker ji je bila le-ta že prej redno odpovedana iz poslovnega razloga. Hkrati je presodilo, da razlogi za izredno odpoved tudi sicer niso bili podani, saj je tožnica toženo stranko sama obvestila, da je po 1.9.2003 ne bo na delo, ker se je zaposlila drugje. Do odpravnine pa je bila tožnica upravičena v posledici predhodne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker ji tožena stranka ni ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Presodilo je, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni ovira za podajo izredne odpovedi zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je delavec storil v odpovednem roku. Hkrati je presodilo, da je bil zaradi neprihajanja tožnice na delo od 1.9.2003 dalje brez soglasja tožene stranke podan zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako da je tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi te odpovedi. Zato tudi ni upravičena do plačila odpravnine.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot zmotno opredeljuje stališče sodišča, da lahko delodajalec po podaji redne odpovedi delavcu pogodbo o zaposlitvi tudi izredno odpove. Navaja, da je potrebno pravico do odpovednega roka v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca razlagati v korist delavca, tako da delavec ni dolžan delati do konca odpovednega roka, saj odpoved delodajalca pomeni, da delavca več ne potrebuje. Le na tak način je zagotovljen tudi smisel iskanja druge zaposlitve med odpovednim rokom. Da je v teh primerih odpovedni rok pravica delavca, je bilo ugotovljeno tudi v sodbah Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 183/98 in VIII Ips 36/2005. Poleg tega revizija očita sodišču druge stopnje, da je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi drugačne ugotovitve dejanskega stanja, ne da bi v zadevi razpisalo obravnavo in ne da bi tožnica imela možnost se o tem izjaviti. Tako je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje in v nasprotju z izrekom sporne odločbe o odpovedi ugotovilo, da tožena stranka ni podala tožnici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu učiteljice v oddelku podaljšanega bivanja, ki je tožnica sploh ni podpisala in ni upoštevalo, da tožena stranka tožnice na njenem delovnem mestu učiteljice nemškega jezika po 1.9.2003 sploh ni potrebovala, ker je bilo to delovno mesto že zasedeno. Poleg tega izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj sodišče ugotavlja, da naj bi šlo pri opredelitvi v izreku sporne odločbe, da se odpoveduje pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu učiteljice v oddelku podaljšanega bivanja, za napako. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predvsem je bilo pomembno, ali je lahko tudi tožnica po prejemu izredne odpovedi štela to za napako, glede na to, da jo je hotel ravnatelj tožene stranke že v mesecu juniju 2003 razporediti na navedeno delovno mesto in glede na to, da bi lahko po 1.9.2003 nastopila delo le na tem delovnem mestu. Sodišče se v izpodbijani sodbi ne opredeli, na katerem delovnem mestu bi morala oziroma bi lahko tožnica nadaljevala delo v času odpovednega roka. Zato se izpodbijana sodba tudi glede tega ne da preizkusiti. Dejansko pa tožena stranka tožnici po 1.9.2003 ni več omogočala delo na njenem delovnem mestu učiteljice nemškega jezika. Ker je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na njenem delovnem mestu učiteljice nemškega jezika in ker ji ni ponudila ustrezne druge zaposlitve, gre tožnici vsaj pravica do odpravnine.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje ni prekoračilo okvirov 358. člena ZPP, ko je na pritožbo tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi o zadevi izvedlo neposredno obravnavo. Drugačno razumevanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12.9.2003, to je, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu učiteljice nemškega jezika, temelji na zmotni presoji listine, to je navedene izredne odpovedi, s strani sodišča prve stopnje. Gre za ravnanje sodišča druge stopnje v okviru določb 2. točke 358. člena ZPP. Presoja zakonskega razloga in pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je za odločitev bistveno, pa temelji na dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila tožnica brez soglasja tožene stranke in brez drugih upravičenih razlogov od 1.9.2003 dalje odsotna z dela in se na delo ni nameravala vrniti, tako da je sodišče druge stopnje ravnalo v skladu z določbami 4. točke 358. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je obširno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je šlo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu učiteljice nemškega jezika in ne na delovnem mestu učiteljice oddelka podaljšanega bivanja (to je izrecno navedeno v obrazložitvi odpovedi, to je bila edina pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med strankama v sporu). Zato tudi tožnica navedene odpovedi ni mogla razumeti drugače. Glede na povedano izpodbijana sodba v tem delu ima razloge, tako da v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni bila podana.

Iz opredelitve minimalnega odpovednega roka v 2. odstavku 92. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca zaradi poslovnih razlogov izhaja, da je v tem primeru zakon določil odpovedni rok v prvi vrsti res v korist delavca. To pa še ne pomeni, da odpovedni rok v konkretnem primeru ni zavezujoč za obe pogodbeni stranki. Sodišče soglaša, da v odpovednem roku tako delavec, kot delodajalec, ohranjata pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja, razen kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Tako ZDR v 95. členu določa, da ima v primeru odpovedi delodajalca delavec v času odpovednega roka pravico do (plačane) odsotnosti z dela zaradi iskanja nove zaposlitve. Iskanje nove zaposlitve je v tem primeru v prvi vrsti namenjeno zaposlitvi delavca pri drugem delodajalcu po poteku odpovednega roka oziroma prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri dotedanjem delodajalcu.

Glede na povedano sodišče soglaša, da lahko delodajalec tudi tekom odpovednega roka delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če so podani razlogi za izredno odpoved iz 111. člena ZDR. Tako stališče ne nasprotuje stališčem, zavzetim v zadevi VIII Ips 36/2005, na katero se revizija sklicuje, v zadevi VIII Ips 183/1998 pa ni šlo za vprašanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb ZDR.

Po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala v času šolskih počitnic, tožnica sploh ni poskušala nastopiti dela pri toženi stranki. Zato svoje odsotnosti in zaposlitve pri drugem delodajalcu ne more utemeljevati s trditvijo, da ji tožena stranka med odpovednim rokom ni zagotavljala ustreznega dela.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča, da je bila tožnica od 1.9.2003 dalje, pa vse do vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12.9.2003, neupravičeno odsotna z dela in da se na delo ni nameravala vrniti, revizijsko sodišče soglaša, da je bil podan zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 111. člena ZDR, to je naklepoma storjena hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti v zvezi z opravljanjem dela, zaradi katere delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do konca odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). Zato je sodišče tožničin zahtevek za razveljavitev sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zavrnilo. Hkrati je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odpravnine, saj je tožnici delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi, ki ni podlaga za plačilo odpravnine. Zaradi učinkovanja izredne odpovedi je ostala predhodna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga dejansko nerealizirana.

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.