Jedro

Izpodbijana odločba ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Pritrditi je tožnici, da v času izdaje odločbe noben zakonski ali podzakonski predpis ni določal tipa maske, ki jo mora delodajalec zagotavljati delavcem, prav tako niso bile z nobenim predpisom določene mere fizične zaščite s pregrado. Tožena stranka v svoji odločbi ne obrazloži, v katerem predpisu je določen strandard zaščitne maske in fizične ovire, ki ga tožnik ne izpolnjuje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inšpektorat RS za delo, Območna enota Celje - Velenje št. 06152-490/2020-3 z dne 21. 4. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je tožeči stranki naložil, da mora na način in v rokih določenih v odločbi, zagotoviti izvajanje zakonov in drugih predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, tako da naslednji dan po prejemu odločbe za delavko na blagajni trgovine A., sprejme primerne ukrepe za zaščito delavke pred okužbo oz. širjenjem okužbe korona virusa (namesti dovolj veliko fizično oviro (ki bo zagotavljala vsaj 1,5 metra razdalje med delavko in strankami) ali pa zagotovila ustrezno zaščito dihal in oči). Nadalje je odločil, da mora o izvršitvi odločbe zavezanec pisno obvestiti Inšpektorat RS za delo, OE Celje – Velenje, v roku 8 (osmih) dni po poteku roka za njeno izvršitev, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo in meni, da je inšpektor za delo pravilno ugotovil dejansko stanje, ter na ugotovljena dejstva in okoliščine sprejel pravilno in utemeljeno odločitev. Skladno z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) je delodajalec odgovoren za zagotavljanje varnega in zdravega dela delavcev. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu. V aktualni situaciji epidemije praviloma ukrepi, ki so jih delodajalci zagotavljali na podlagi ocene tveganj delovnih mest, niso bili zadostni. Delodajalci, ki so opravljali svojo dejavnost, so morali sprejeti in izvajati dodatne ukrepe, s katerimi so v največji možni meri v danih okoliščinah zagotavljali varno in zdravo delo delavcem in osebam, ki so prihajale v delovni proces.

3. Pritožnikov ugovor, da predpisi ne dajejo podlage za ukrepanje nadzornega organa, ni utemeljen. Drugi odstavek 17. člena ZVZD-1 člena določa pogoje za revizijo ocene tveganja. Ocena tveganja je dokument, ki ga mora delodajalec dopolnjevati oziroma popraviti, kadar je to potrebno. Revizija ocene tveganja ni vezana na časovno obdobje temveč je posledica spremenjenih okoliščin, na katerih je temeljilo ocenjevanje, ko sprejeti ukrepi niso več zadostni oziroma ustrezni ter ob pojavu novih možnosti in načinov za izpopolnitev oziroma dopolnitev ocenjevanja tveganja. Ocena tveganja, ukrepi, ki izhajajo iz ocenjevanja in realizacija ukrepov, je predmet presoje ustreznosti s strani inšpekcije dela. V času epidemije je bilo treba ukrepe sprejemati hitro in na najbolj kompetenten način, zato so bili delodajalci pozvani, da sledijo vsakokratnim uredbam in navodilom na državni ravni ter v okviru lokalnih skupnosti, na strokovni ravni pa navodilom in priporočilom Nacionalnega inštituta za javno zdravje (v nadaljevanju NIJZ). Glede na vrsto dejavnosti in način opravljanja dela, delodajalci sprejemajo različne ukrepe, s katerimi zagotavljajo varnosti in zdravje zaposlenih kot tudi drugih oseb, s katerimi prihajajo v stik zaradi narave dela. Pri sprejemanju ukrepov delodajalci izhajajo iz temeljnih načel varnosti in zdravja pri delu, kar pomeni, da dajejo prednost ukrepu izogibanja nevarnosti ter sprejemanju kolektivnih ukrepov pred individualnimi. Kadar z reorganizacijo dela, prilagoditvijo delovnega časa in drugimi organizacijskimi ukrepi ni bilo mogoče zagotoviti varnih pogojev za delo in za druge osebe, ki se vključujejo v delovni proces delodajalca, so morali delodajalci ukrepati z individualnimi ukrepi, kar pomeni tudi zagotovitev osebne varovalne opreme. Inšpekcijski nadzor se je nanašal na sprejem ukrepov delodajalca, upoštevaje predpise, ki so bili sprejeti za zajezitev epidemije in vsakokratnih priporočil stroke, ki je nadomestila svetovanje strokovnih delavcev pristojnih za varnost in zdravje pri delu.

4. Poudarja, da je inšpektorica za delo 16. 4. 2020 z neposrednim ogledom ugotovila, da fizična ovira, ki je široka le 102 cm, ne zagotavlja vsaj 1,5 m priporočene varnostne razdalje med delavko in kupci ter ob zagotovljeni osebni varovalni opremi za delavce v času nadzora, ne zagotavlja ustreznega varovanja zdravja zaposlenih in kupcev. Glede navedb zavezanca, da po pojasnilu NIJZ celo šal ali ruta predstavljata zadostno zaščito, organ pojasnjuje, da to velja za kupce. Pritožnik kot delodajalec, ki je odgovoren za varno in zdravo delo, mora upoštevati tudi slabo ali neustrezno zaščitene kupce, ki pridejo na blagajno in so od blagajničarke na začetku in na koncu fizične pregrade oddaljeni manj kot 1,5 metra ter zagotoviti ustrezno stopnjo zaščite za zaposleno blagajničarko, kar je vse izvedljivo s tehničnimi ukrepi in ustrezno osebo varovalno opremo.

5. Tožnik vlaga tožbo zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačno uporabljenega materialnega prava ter predlaga odpravo odločbe. Izpostavlja, da je sam pri sprejemu ustreznih ukrepov za zajezitev epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) svoje odločitve opiral na veljavno zakonodajo ter predvsem na ažurna Priporočila NIJZ. Poudarja, da je NIJZ v zvezi z delom na blagajni podal priporočila.1 Poudarja, da je za zaščito svojih zaposlenih zagotovil ustrezno zaščito ustnega in nosnega predela, rokavice, razkužila ter fizične pregrade na blagajnah. Prav tako je sprejel dodatne ukrepe glede ustreznega čiščenja ter razkuževanja prostorov ter pravila glede varnostne razdalje, omejenega števila strank ipd... Izdelal je tudi konkretna navodila glede preventivnih ukrepov za preprečevanje in širjenje okužb ter glede uporabe zaščitnih sredstev.

6. Poudarja, da v trenutku odločanja prav noben zakonski ali podzakonski predpis ni določal tipa maske, ki bi jo naj delodajalec zagotovil delavcem. Prav tako niso bile z nobenim predpisom določene mere fizične zaščite, ki jo je tožnik namestil na blagajno, zato je ugotovitev inšpektorata, da tožnik ni zagotovil izvajanje zakonov, saj da ni imel dovolj velike fizične ovire, oziroma, da ni zagotovil ustrezne zaščite dihal in oči, nezakonita. Vse ukrepe, ki jih je tožnik uvedel ob začetku epidemije in, ki jih je presojala tudi inšpektorica v inšpekcijskem postopku, je v izjavi o varnosti z oceno tveganja, potrdil tudi izvajalec medicine dela B. B. Tožnik se ne strinja tudi z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane odločbe o tem, da ni bila zagotovljena potrebna razdalja 1,5 m. 7. Tožena stranka je v zadevi posredovala upravni spis ter predlagala zavrnitev tožbe.

**K točki I. izreka**

8. Tožba je utemeljena.

9. Sprva je poudariti, da je izpodbijano odločba bila izdana na podlagi 2. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki v prvem odstavku določa, da je inšpekcijski nadzor nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Inšpekcijski nadzor izvršujejo inšpektorice oziroma inšpektorji kot uradne osebe s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Prvi odstavek 16. člena Zakona o inšpekciji dela pa pravi, da ima po opravljenem inšpekcijskem nadzoru inšpektor pravico in dolžnost z odločbo zavezancu odrediti, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oziroma z aktom, v roku, ki ga določi inšpektor, zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti.

10. Kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, je organ prve stopnje izrekel navedeni ukrep tožniku na podlagi opravljenega inšpekcijskega pregleda pri tožniku. Takrat je inšpektorica ugotovila, da pri delu prodajalcev občasno prihaja do situacij, ko minimalna razdalja (1,5 metra), ki je priporočena s strani NIJZ kot ukrep preprečitve okužbe, ni zagotovljena. Delodajalec je delavcem v zvezi s preprečitvijo okužbe oz. širjenja okužbe zagotovil med drugim tudi zaščitne maske (troslojne) in lateks rokavice. Na embalaži mask je CE oznaka z navedbo, da maske nudijo visoko bakterijsko učinkovitost, ni pa navedeno, da nudijo tudi učinkovitost pred virusi. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je delodajalec delavkam na blagajni, kjer je tveganje za okužbo še posebej veliko, namestil fizično oviro, ki pa je široka le 102 cm, zato priporočena varnostna razdalja 1,5 metra ni zagotovljena. Navedeno je v nasprotju z 7. alinejo 19. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ki določa, da mora delodajalec zagotoviti varno delovno okolje, ali pa zagotoviti osebno varovalno opremo, če delovno kljub varnostnim ukrepom ne zagotavlja varnosti in zdravja pri delu.

11. Iz navedenega izhaja, da je tožnik nesporno delavcem zagotovil zaščitne maske, rokavice, nadalje je namestil za varstvo delavcev na blagajni tudi fizično oviro, dolgo 102 cm.

12. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti (7. točka prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Pritrditi je tožnici, da v času izdaje odločbe noben zakonski ali podzakonski predpis ni določal tipa maske, ki jo mora delodajalec zagotavljati delavcem, prav tako niso bile z nobenim predpisom določene mere fizične zaščite s pregrado. Tožena stranka nadalje v svoji odločbi niti ne navede kolektivne pogodbe ali splošnega akta, ki bi to določal, niti jasno in določno ne citira priporočila (kdo ga je izdal, kdaj in kje je bilo objavljeno), ki naj bi jih tožnik kršil. Nadalje tudi ne navede, da mora tožnik spremeniti oceno tveganja. Tako pa je tožnik sam citiral priporočilo. V zvezi z zaščitnimi maskami je tako tožnik opozoril, da naj bi po pojasnilu NIJZ celo šal ali ruta zagotavljali zadostno zaščito, kar pa je tožena stranka zavrnila s pojasnilom, da to velja le za kupce, ne pa za prodajalce, pri čemer ne navede, od kod naj bi to izhajalo. Tožena stranka v svoji odločbi ne pojasni in ne obrazloži, v katerem predpisu je določen strandard zaščitne maske in fizične ovire, ki ga tožnik ne izpolnjuje. Tožena stranka bi morala v svoji odločbi tudi razjasniti vse dejanske vidike zadeve, ki so pomembni za uporabo materialnega prava in ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna (8. člen ZUP), česar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja.

13. Odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je posledično ni mogoče materialnopravno preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Navedeno je samo po sebi razlog za odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pristojnemu organu (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

14. Ker so bile torej v obravnavani zadevi storjene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot obrazloženo, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo moral organ skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča sodišča, ki se nanašajo na postopek, svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložiti (214. člen ZUP).

15. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločitev, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe, odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

16. Ker je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnika v postopku ni zastopal odvetnik, zato je po prvem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 15,00 EUR. Tožena stranka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Priporočila za prodajalne in njihove zaposlene ob epidemiji novega koronavirusa SARS-CoV-2; Blagajne: Ocenjujemo, da so v trgovini najbolj izpostavljene blagajničarke. Zato predlagamo, da se pred njihovim delovnim mestom namesti dovolj visok zaslon (vsaj toliko, da pokrije tudi glavo kupca) s primerno odprtino za poslovanje. Blagajničarka naj ima masko in rokavice, ki jih po potrebi oz. približno na 2 do 3 ure zamenja. Pred uporabo in po odstranitvi rokavic in maske naj si umije roke oz. jih razkuži. Namesto rokavic si lahko roke razkužuje.