Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaze, ki jih je tožnica priložila šele tožbi in pri tem niti ni navedla, zakaj jih ni predložila že v upravnem postopku, saj po 3. odst. 14. člena ZUS v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost to uveljavljati v postopku pred izdajo akta. Ker pa je tožnica v pritožbi navajala še nova dejstva in dokaze, ki jih v upravnem sporu ni navajala, je te pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 71. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2452/97-9 z dne 28.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.7.1997, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo kmetijskega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Kmetijska inšpekcija, Enota N.m. z dne 20.6.1997. S to odločbo je bilo tožnici naloženo, da mora v svoji prodajalni na U., Č., izločiti iz prometa določena fitofarmacevtska sredstva, da mora voditi predpisano evidenco o prodaji fitofarmacevtskih sredstev na drobno in evidenco o prodaji fitofarmacevtskih sredstev iz druge skupine strupov ter evidenco v fizični prisotnosti pooblaščenega strokovnjaka za promet s fitofarmacevtskimi sredstvi v prodajalni. Določen je bil rok izvršitve, in sicer takoj po prejemu odločbe, in da mora tožnica o načinu izvršitve odločbe pisno obvestiti inšpektorja v 8 dneh po prejemu odločbe.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo, ker je iz ugotovitev v zapisniku, ki ga je sestavil kmetijski inšpektor, razvidno, da je tožnica z dejanji oziroma opustitvami, ki jih je odkril inšpektor, kršila Zakon o zdravstvenem varstvu rastlin (ZZVR, Uradni list RS, št. 82/94) in Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati gospodarske družbe, zadruge in samostojni podjetniki za proizvodnjo oziroma trgovanje s fitofarmacevtskimi sredstvi (Uradni list RS, št. 27/95 in 69/95, v nadaljevanju Pravilnik), pri čemer je zapisnik lastnoročno podpisan in nanj ni bilo pripomb. Glede na to se zapisnik šteje za javno listino in dejstva, ki so v njem navedena, za resnična. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v zapisniku potrjena neresnična dejstva, vendar mora v tem primeru dokazno breme nositi stranka, ki to zatrjuje (164. člen ZUP/86). Tožnica ves čas navaja, da ugotovitve v zapisniku niso resnične, vendar vse do vložitve tožbe ni predložila dokazov za svoje trditve. Šele tožbi pa je priložila neoverjene fotokopije evidence o prodaji fitofarmacevtskih sredstev na debelo in na drobno za leti 1996 in 1997 ter fotokopijo pogodbe o zaposlitvi za D.F. Ker pa so to tožbene novote, jih sodišče prve stopnje glede na določbe 14. člena ZUS ni moglo upoštevati, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v pritožbi zoper prvostopno odločbo navedla, da se je evidenca o prodaji fitofarmacevtskih sredstev vodila, da jo je vodil dipl.ing. agronomije D.F. ter da so bila v odločbi navedena fitofarmacevtska sredstva izločena iz prodaje in shranjena v zato določenem prostoru (omari z mrežo), na kateri je bilo napisano, da je namenjena sredstvom, ki jim je potekel rok, in so bila izločena iz prodaje. Tako tožbene navedbe niso tožbena novota, kot navaja prvostopno sodišče. V tožbi ima tožeča stranka pravico navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze, ki so predmet tožbenega zahtevka, pri tem pa v obravnavanem primeru tožnica v tožbi ni navajala bistveno drugega kot v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa. Zapisnika, ki ga je sestavil inšpektor dne 12.6.1997 in v katerem je napisano, da nanj ni pripomb, pa ni podpisala odgovorna oseba, saj T.B. ni oseba, ki bi bila pooblaščena, da lahko podpiše zapisnik o inšpekcijskem pregledu, temveč je to le R.Z. kot samostojna podjetnica, ki pa zapisnika ni podpisala. Zato po mnenju tožnice obravnavani zapisnik ni javna listina. Prvostopno sodišče pa te okoliščine ni preverilo, pa bi jo lahko, če bi razpisalo obravnavo in preverilo pogodbo o zaposlitvi T.B., ki je bil zaposlen zgolj kot prodajalec. Pritožba zajema tudi stroškovnik.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Res se upravni spor začne s tožbo, vendar je pred vložitvijo tožbe opravljen že praviloma dvostopenjski upravni postopek, v katerem pa imajo stranke v skaldu z ZUP/86 možnost navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so jim bili v času vodenja upravnega postopka na razpolago. Le, če do novih dejstev oziroma novih dokazov pridejo šele ob vložitvi tožbe, jih lahko uveljavljajo kot novote v upravnem sporu, vendar morajo obrazložiti, zakaj jih niso uveljavljale že prej. V obravnavanem primeru je tožnica res že v pritožbi zoper prvostopno odločbo navedla, da so se v zapisniku obravnavana fitofarmacevtska sredstva nahajala že v prostoru, namenjenem za izločitev iz prodaje, da se je ob prodaji fitosredstev na drobno in fitosredstev iz druge skupine strupov vodila evidenca, prosila pa je tudi, da se ji sporoči, kako naj vodi evidenco o prisotnosti poblaščenega strokovnjaka v prodajalni, vendar za svoje trditve ni predložila nobenih dokazov. Dejansko stanje, na katerega pa so oba upravna organa in tudi prvostopno sodišče oprli odločitev, pa je izhajalo iz zapisnika o ogledu na kraju samem, ki pa ga tožnica vse do pritožbe zoper prvostopno sodbo ni izpodbijala. S tem ko je šele tožbi priložila neoverjene fotokopije evidence o prodaji fitofarmacevtskih sredstev na debelo in drobno za leti 1996 in 1997 kot dokaz o vodenju evidence ter fotokopijo pogodbe o zaposlitvi za D.F. kot fitofarmacevtskega strokovnjaka, je tudi po presoji pritožbenega sodišča predložila nove dokaze, za katere niti ni navedla, zakaj jih ni predložila v predhodnem postopku. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da gre za tožbeno novoto, ki pa po 3. odstavku 14. člena ZUS, ki določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati novih dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, ni dopustna.

Pritožbena novota pa je po presoji pritožbenega sodišča tožničina pritožbena navedba glede verodostojnosti zapisnika o oglede na kraju samem. Tega ugovora namreč tožnica vse do vložitve pritožbe zoper prvostopno sodbo ni uveljavljala. Po 1. odstavku 71. člena ZUS pa v pritožbi pritožnik lahko navaja nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka (v upravnem sporu) na prvi stopnji. Tožnica pa v pritožbi niti ne navaja, še manj pa dokazuje, da tega ugovora vse do pritožbenega postopka v upravnem sporu brez svoje krivde ni mogla uveljavljati. Glede na to je ta ugovor pritožbeno sodišče zavrnilo kot pritožbeno novoto na podlagi 1. odstavka 71. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso utemeljeni uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Če tožeča stranka z v pritožbi vsebovanim stroškovnikom uveljavlja povračilo stroškov postopka, pa ji pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu, v katerem se presoja le zakonitost upravnega akta, kar je tudi ta upravni spor, po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.