Jedro

Sestopanje z višine 90 cm, brez pripomočka, ne predstavlja običajnega načina sestopanja iz enega višinskega nivoja na drugi višinski nivo in takega sestopanja kljub previdnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo. Dejstvo, da so delavci na stroj že dalj časa stopali in sestopali brez ustreznih pripomočkov ne razbremenjuje delodajalca odgovornosti, da poskrbi za varne pogoje dela. Podana je njegova krivdna odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo zneska 27.880,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2015 dalje po temelju utemeljen do celote. O višini tožbenega zahtevka in stroških pravdnega postopka bo sodišče odločilo s končno sodbo po pravnomočnosti vmesne sodbe. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) z navedenim zahtevkom uveljavljala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi poškodb pri delu, prve poškodbe dne 28. 11. 2013 in druge poškodbe dne 17. 3. 2014. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka), uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik škodnega dogodka dne 28. 11. 2013 ni prijavil zavarovancu (delodajalcu). Zgolj obisk tožnika v interni ambulanti ni dokaz, da je do dogodka prišlo na način, kot to zatrjuje. Tožnik je bil prvič na pregledu pri svojem zdravniku šele 20. 12. 2013, opravljena preiskava magnetne resonance z dne 18. 2. 2014 pa je pokazala degenerativne spremembe. Sodišče prve stopnje je zmotno oprlo svojo odločitev na izvedenca dr. P. Izvedenec lahko ugotovi le, da je možno, da je do poškodbe prišlo pri sestopanju, ne more pa ugotavljati, da je do poškodbe prišlo na način, kot zatrjuje tožnik. Napačno je stališče sodišča, da je vprašanje vzročne zveze med ravnanjem oškodovanca in škodnim dogodkom (vzročnost za nastanek škodnega dogodka) potrebno ločiti od vprašanja vzročne zveze med škodo in obsegom škode. Toženka ugovarja svoji odgovornosti tudi iz razloga, ker tožnik ni pravočasno poskrbel za ustrezno zdravljenje po poškodbi dne 28. 11. 2013 in ker so bile težave prisotne že pred poškodbo. Predhodno stanje tožnika je vplivalo ne njegovo sposobnost gibanja oziroma sestopanja, kar je v vzročni zvezi s temeljem nastanka škode. Glede na natančno izpovedbo tožnika, je do poškodbe prišlo, ko je že stal na tleh, nato pa se je zasukal in je poškodba tako posledica nepravilnega zasuka tožnika. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo potrebno na stroj stopati vsakodnevno. Priči M.P. in B.P., ki sta organizirala in vodila proces, sta izpovedala drugače. Toženka ne dvomi, da so bile stopnice na razpolago, delavci bi jih le morali prinesti k stroju. Sicer pa je ob običajni previdnosti mogoče sestopiti s stroja povsem brez težav in varno tudi brez uporabe stopnic. Tako so ravnali tožnik pred obravnavanima škodnima dogodkoma in drugi delavci in se nihče razen tožnika ni poškodoval, kar v nasprotju z zaključki sodišča dokazuje, da je bilo sestopanje kljub neuporabi stopnic varno. Tožnik je sam izpovedal, da se mu je takšen način zdel samoumeven in tako ne gre za poseben fizični napor in obremenitev spodnjih okončin, kot je to navedlo sodišče. Tožnik je tudi izpovedal, da od delodajalca ni zahteval, da vstop na stroj oz. sestop uredi drugače in je na vprašanje, če bi uporabil stopnice, če bi bile na voljo, odgovoril, da verjetno. Tožnik je zaradi nerodnosti pri sestopanju v obeh škodnih dogodkih v celoti sam odgovoren za nastalo škodo, podredno pa je bistveno prispeval k nastanku le-te. Izvedenec je tudi pojasnil, da sestopi z delovne mize vsebujejo tako fleksijske kot rotacijske gibe, katerim bi se moral tožnik po napotilu zdravnika izogibati, česar tožnik ni upošteval. Tožnik ni postopal v skladu s svojimi obveznostmi, da delodajalca obvesti o vsaki pomanjkljivosti ali da delo odkloni. Stopanje na višino v danem primeru (90 cm) ne predstavlja dela na višini in ga ni mogoče opredeliti kot nevarno, kot zmotno navaja sodišče. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja razloge, zaradi katerih meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, ter priglaša pritožbene stroške.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V predmetni zadevi tožnik zahteva odškodnino, ki naj bi mu nastala v posledici škodnih dogodkov dne 28. 11. 2013 in 17. 3. 2014. Do poškodb je prišlo na delovnem mestu. Tožnik je kot rezkalec kovin opravljal svoje delo na delovnem stroju Anayak, katerega obdelovalna miza se nahaja v višini 0.8 do 1 m, kamor je moral pogosto stopati, če je hotel opravljati delo. Ob sestopu s te delovne mize stroja si je tožnik zvil koleno leve noge. Delodajalec za varen dostop in sestop iz te delovne mize ni zagotovil nobenega pripomočka (stopnice, podest ali druga vrsta odra).

7. Delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1)1. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 179. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo in obširno obrazložilo, da je zavarovanec toženke (delodajalec) opustil ukrepe varnosti in zdravja pri delu in da je zaradi tega tožniku nastala škoda.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe o nedokazanosti škodnega dogodka z dne 28. 11. 2013, ker tožnik naj ne bi prijavil škodnega dogodka delodajalcu in ker nobena priča tega naj ne bi potrdila. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (od 24. do 29. točke) je tožnikovo izpovedbo o poškodbi dne 28. 11. 2013 potrdila tudi priča G.D., sodelavec tožnika, ki ga je takoj po nezgodi peljal v interno zdravstveno ambulanto, ki je od mesta nezgode oddaljena okoli 300-500 metrov, kjer so mu nudili prvo pomoč. Da se je tožnik tega dne poškodoval kaže tudi Poročilo ambulante BVD R. z dne 28. 11. 2013 (priloga A3 spisa), kjer je zabeležena poškodba (zvin levega kolena), pri opisu nezgode pa „sestop z mašine“. Ugotovitve izvedenca, da do poškodbe, kot jo je utrpel tožnik (poškodba kolena s strganjem meniskusa in strganjem sprednjega križnega ligamenta), pride ob prisotnosti kinetike, ko človek stopi z neke višine dol, je sodišče ocenjevalo skupaj z drugimi izvedenimi dokazi (izpovedba tožnika in priče G.D., poročilo interne ambulante, druga medicinska dokumentacija o zdravljenju kolena). Izvedenec je pojasnil, kar je tudi sicer logično, da ko je noga še v zraku, do poškodbe kolena ne more priti, ko pa se je tožnik dotaknil tal in izvedel nek gib rotacije ali se obrnil, pa je prišlo do poškodbe. Sodišče prve stopnje je res v obrazložitvi sodbe podrobno povzelo ugotovitve izvedenca, tudi njegove zaključke, da je do poškodbe v danem primeru prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik, vendar je pri oceni, na kakšen način je prišlo do poškodbe podalo prepričljivo dokazno oceno, (ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj), zakaj verjame tožniku, da je do poškodbe kolena prišlo prav pri sestopu z delovnega stroja in sodišče druge stopnje ne dvomi v to oceno.

9. Glede predhodno prisotnih zdravstvenih težav na kolenih je izvedenec medicinske stroke ugotavljal, da začetna obraba kolen ni vplivala na bistveno slabše gibalne sposobnosti kolena oziroma, da niso bile takšne, da bi pomenile gibalno onesposobljenost ali okrnelost, njihov obstoj sam po sebi ni bil in ni mogel biti vzrok za to, da se je tožnik poškodoval. Glede na navedene ugotovitve izvedenca je sodišče prve stopnje zato pravilno zaključilo, da degenerativne spremembe na kolenih niso vplivale na nastanek prvega škodnega dogodka dne 28. 11. 2013.2 Toženka v pritožbi sicer navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno oprlo svojo odločitev na mnenje izvedenca, pri tem pa tega konkretizirano ne pojasni, niti ne očita, da mnenje ne bi bilo podano v skladu s pravili znanosti in stroke.

10. Prav tako pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da tožnik k nastanku škode ni prispeval s tem, ko ni takoj po nezgodi obiskal svojega zdravnika in si uredil bolniškega staleža. Tudi v tem delu se je sodišče prve stopnje v skladu z 243. členom ZPP oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke3, da si tožnik s tem, ko si ni takoj uredil bolniškega staleža (po prvem škodnem dogodku) in ko ni miroval, ni poslabšal svojega zdravstvenega stanja. Izvedenec je pojasnil, da je bilo navodilo ortopeda tri dni pred drugo poškodbo, da naj se tožnik izogiba fleksijsko-rotacijskim gibom, namenjeno zmanjšanju vsakodnevnih težav bolnika. Ni pa mu bilo prepovedano sestopanje z delovne mize stroja na tla. Sodišče prve stopnje je zato tudi v tem delu pravilno sledilo mnenju izvedenca in zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da bi prispeval k nastanku škode, povezane z drugim škodnim dogodkom. Kot je še pojasnil izvedenec, bi do druge poškodbe lahko prišlo kjerkoli, saj koleno zaradi prve poškodbe ni bilo čvrsto.

11. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je moral tožnik na delovno mizo stroja v višini 90 cm stopati vsakodnevno in večkrat na dan, zlasti kadar so se obdelovali neserijski komadi. Sodišče druge stopnje povzema obširno navedene razloge sodišča prve stopnje (19. in 20. točka obrazložitve). V pritožbi toženka izpostavlja le izpovedbo priče M.P. in B.P., da na stroj ni bilo potrebno stopati vsakodnevno in po več tednov, pri tem pa ne omenja drugih zaslišanih prič (treh delavcev, ki so delali na spornem stroju in treh, ki so delali na sosednjih strojih), ki so vsi potrdili izpovedbo tožnika, da je bilo potrebno na stroj stopati pogosto (večkrat v delovnem času), zlasti kadar so se obdelovali večji komadi. Toženka z opozarjanjem na posamezne izseke izpovedi določenih prič ne more zbuditi dvoma v prepričljivo obrazložene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je ocenilo izpovedbi omenjenih prič glede na ostale izpovedbe kot neverodostojni. Poleg tega pa sta tudi omenjeni priči potrdili, da je bilo prav od komada, ki se je obdeloval (obdelovanca), odvisno, ali je moral delavec na delovno mizo stroja večkrat dnevno, ali samo enkrat. Priči M.P. in B.P. sta tudi izpovedovala, da naj bi delavci za delo na omenjenem stroju imeli na voljo stopnice, vendar je sodišče prve stopnje dvom v verodostojnost navedenih prič prepričljivo pojasnilo. M.P. namreč kljub vsakodnevnemu spremljanju dela na stroju ni vedel natančno pojasniti, kje točno naj bi stopnice stale, pa tudi B.P. ni mogel z gotovostjo potrditi, da so stopnice vedno bile ob stroju in da bi jih, če bi jih kdo želel, lahko uporabil. Pri tem je še dodati, da sta prav ti dve priči bili kot nadrejena delavca dolžna poskrbeti za varno opravljanje dela. Sodišče druge stopnje zato ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje (22. točka obrazložitve), da delavci za stopanje na obravnavani stroj in sestopanje niso imeli na voljo nobenih pripomočkov, kar je poleg tožnika izpovedalo vseh šest drugih delavcev, ki jih je kot priče predlagal tožnik.

12. Sodišče druge stopnje tudi pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da sestopanje z višine 90 cm, brez pripomočka, ne predstavlja običajnega načina sestopanja iz enega višinskega nivoja na drug višinski nivo in takega sestopanja kljub previdnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo. Čeprav so delavci že dalj časa stopali na stroj in sestopali brez pripomočkov in so se na takšen način dela navadili, to še ne kaže, da je takšen način dela varen. Toženka neutemeljeno izpostavlja le del izpovedbe tožnika, da od delodajalca ni zahteval, da vstop oziroma sestop s stroja uredi kako drugače, saj je hkrati izpovedal, da so se o tem pogovarjali delavci med sabo, kot tudi z nadrejenimi delavci (M.P. in B.P.), kar je potrdil tudi B.P. S tem, ko so delavci na potrebo po uporabi stopnic oziroma drugih pripomočkov opozarjali neposredno nadrejene, ki so dolžni poskrbeti med drugim tudi za varno opravljanje dela, se šteje, da je s tem seznanjen tudi delodajalec. Sicer pa toženka v pritožbi ne konkretizira, da bi morali delavci delodajalca na potrebo po pripomočkih za delo na omenjenem stroju opozarjati še na kakšen drugi način (npr. pisno). Na hipotetično vprašanje tožniku, če bi uporabil stopnice, v kolikor bi bile pri stroju, pa je ta na tak način tudi odgovoril, da verjetno bi, kar pa ne vzpostavlja dvoma v njegovo izpovedbo in ugotovljeno dejstvo, da delavci stopnic za uporabo pri spornem delovnem stroju niso imeli.

13. Dejstvo, da so delavci na stroj že dalj časa stopali in sestopali brez ustreznih pripomočkov ne razbremenjuje delodajalca odgovornosti, da poskrbi za varne pogoje dela. Zaradi takega ustaljenega načina stopanja in predvsem sestopanja z delovnega stroja, ki ga je delodajalec poznal, bi moral ta ukrepati še toliko prej,4 ne pa, da se ob tem celo hoče razbremeniti odgovornosti, ker bi naj imel delavec pravico delo odkloniti5. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno ugotovilo, da so okoliščine dela pomenile tveganje za nastanek poškodbe pri sestopanju z stroja v taki meri, da jih je treba opredeliti kot nevarne (ne kot nevarna dejavnost, kot je napačno navedeno v pritožbi), kar pa bi sicer bil delodajalec dolžan preprečiti z ustreznimi ukrepi.

14. Za škodo, ki je nastala tožniku v posledici obeh škodnih dogodkov ob sestopanju z delovnega stroja, torej v celoti odgovarja toženka, ker njen zavarovanec dela ni organiziral tako, da bi lahko tožnik varno stopal iz delovnega stroja z višine 90 cm (prvi odstavek 131. člena OZ)6. 15. Ob vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1 določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. 2 Treba je razlikovati med dvema sklopoma vzročnih zvez: 1. vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in 2. vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. Pri tem je potrebno upoštevati, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode ni podana, kadar neka škoda ni verjetna posledica škodnega dogodka (sklep II Ips 387/2007 z dne 16. 12. 2009). Če bi na primer bilo ugotovljeno, da določene bolečine niso posledica poškodbe temveč kakšnega bolezenskega stanja. 3 Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem o tem, ali je potrebno ob določeni poškodbi strogo mirovanje in ali bi moral zato oškodovanec v bolniški stalež. 4 Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 530/98 z dne 9. 9. 1999 v podobnem primeru, ko se je delavec poškodoval pri sestopu iz vagona na ustaljen način, tak kot so se ga posluževali tudi drugi delavci in je trajal že dalj časa, lestve, ki bi omogočale varnejši vstop in sestop s tovornega vagona delavcem niso bile dostopne v vseh situacijah oziroma so bile težko dostopne. V tem primeru je sicer na enak način nekaj let pred tem padel tožniku predpostavljeni delavec. Ugotovljena je bila krivdna odgovornost delodajalca, ker ni poskrbel za ustrezno opremljenost z varstvenimi napravami in pripravami. 5 Primarna obveznost tožnika kot podrejene pogodbene stranke v delovnem razmerju je opravljati delo po navodilih delodajalca (33. in 34. člen ZDR-1). 6 Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.