Jedro

Ugotovitev sodišča o nezakonitosti razrešitve direktorja pomeni le temelj za morebitno odškodninsko odgovornost oziroma za pravico do odpravnine, v nobenem primeru pa razrešeni direktor ali vršilec dolžnosti direktorja (kot je bil tožnik) ne more uspešno zahtevati, da mu sodišče prisodi pravico do ponovne vzpostavitve funkcije vršilca dolžnosti direktorja.

Za izpodbijanje sklepa o imenovanju novega direktorja ima lahko pravni interes samo eden od neizbranih kandidatov, ne pa tožnik, kateremu je z imenovanjem novega direktorja funkcija vršilca dolžnosti direktorja prenehala in ki se na razpis za direktorja sploh ni prijavil.

Izrek

Pritožbi tožene stranke zoper izpodbijani del sklepa (1. in 3. točka) se delno ugodi, izpodbijani del sklepa se delno spremeni tako, da se glasi: „Ugovoru tožene stranke in stranskega intervenienta se ugodi in se sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 781/2010 z dne 1. 6. 2010 v izpodbijanem delu o izdaji začasne odredbe na predlog tožnika, spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe, ki glasi: Toženi stranki R., javni zavod, ... se prepoveduje vpis sklepa Programskega sveta z dne 25. 5. 2010 o imenovanju M.F. za generalnega direktorja v Sodni register Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Toženi stranki R., javni zavod, ... se prepoveduje nadaljnje izvrševanje sklepa Programskega sveta z dne 25. 5. 2010 o imenovanju M.F. za generalnega direktorja in se toženi stranki nalaga, da omogoči tožeči stranki A.G. opravljanje funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja.

Prepoved iz 1. točke tega sklepa se izvrši z obvestilom Sodnemu registru Okrožnega sodišča v Ljubljani, kateremu se prepoveduje vpisati sklep Programskega sveta z dne 25. 5. 2010 o imenovanju M.F. za generalnega direktorja v Sodni register.

Sklep o začasni odredbi se vroči Sodnemu registru Okrožnega sodišča v Ljubljani.

V primeru kršitve 2. točke te začasne odredbe je tožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 200.000,00 EUR. Plačilo se izvrši z rubežem premičnin na sedežu tožene stranke in z rubežem razpoložljivega dobroimetja toženi stranki, ki ga ima na katerem računu, skladu, akreditivu ali podobnem naslovu, zlasti pa na transakcijskem računu, št. ..., ... in ..., vse ...

Ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja najdlje do 31. 8. 2010.“, z a v r n e .“ V preostalem se pritožba glede 1. točke sklepa z dne 28. 6. 2010 zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o začasni odredbi opr. št. Pd 781/2010 z dne 1. 6. 2010, s katerim je odločilo, da se toženi stranki prepoveduje vpis sklepa programskega sveta z dne 25. 5. 2010 o imenovanju M.F. za generalnega direktorja v sodni register Okrožnega sodišča v Ljubljani (1. točka). Toženi stranki je prepovedalo izvršitev sklepa programskega sveta z dne 25. 5. 2010 o imenovanju M.F. za generalnega direktorja in toženi stranki naložilo, da omogoči tožeči stranki A.G. opravljanje funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja (2. točka). Odločilo je, da se prepoved iz 1. točke tega sklepa izvrši z obvestilom sodnemu registru Okrožnega sodišča v Ljubljani, kateremu se prepoveduje vpisati sklep programskega sveta z dne 25. 5. 2010 o imenovanju M.F. za generalnega direktorja v sodni register (3. točka). Odločilo je, da se sklep o začasni odredbi vroči sodnemu registru Okrožnega sodišča v Ljubljani (4. točka). V primeru kršitve iz 2. točke te začasne odredbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 200.000,00 EUR, pri čemer se plačilo izvrši z rubežem premičnin na sedežu tožene stranke in z rubežem razpoložljivega dobroimetja toženi stranki, ki ga ima na kateremkoli računu, v skladu, akreditivu ali podobnem naslovu, zlasti pa na transakcijskem računu, št. ..., ... in ..., vsi ... (5. točka). Odločilo je, da ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka). Odločilo je, da ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja najdlje do 31. 8. 2010 (7. točka). Zavrnilo je predlog tožnika, da naj ta začasna odredba traja še 30 dni od izvršljivosti odločbe o glavni stvari (8. točka).

Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila ugovor in v nadaljevanju je sodišče prve stopnje izdalo sklep z dne 28. 6. 2010, s katerim je odločilo, da se M.F. ne dovoli, da vstopi v pravdo, kot enotni sospornik na strani tožene stranke (1. točka). V nadaljevanju je odločilo, da se M.F. dovoli, da se kot stranski intervenient pridruži toženi stranki (2. točka). Ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 6. 2010 je delno ugodilo in s sklep v 2. točki izreka spremenilo tako, da je besede „prepoveduje izvršiti sklep“ nadomestilo z besedami „prepoveduje nadaljnje izvrševanje sklepa“. V vsem ostalem je ugovor tožene stranke z dne 10. 6. 2010 zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (3. točka). Odločilo je, da se izrek o stroških pridrži za končno odločitev v tem sporu (4. točka).

Tožena stranka in enotni sospornik, podredno stranski intervenient na strani tožene stranke vlagata pritožbo zoper 1. in 3. točko izreka sklepa z dne 28. 6. 2010 iz pritožbenih razlogov po 1. točki 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi v celoti ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da dovoli enotno sosporništvo M.F. na strani tožene stranke in predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa tožniku naloži v plačilo vse pritožbene stroške tožene stranke in intervenienta skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča do dneva plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Enotna pritožba navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve sosporniške intervencije na strani M.F. nasprotujoča si v razlogih in materialnopravna napačna. Izpodbijani sklep nima razlogov, s katerimi bi se sodišče prve stopnje opredelilo do obširnih ugovornih navedb tožene stranke in intervenienta. M.F. je sosporniško intervencijo prijavil na strani tožene stranke in ne tožnika. Dejstvo je, da v kolikor sodišče opravljanje te funkcije omogoči tožniku, istočasno od opravljanja te funkcije izključi M.F. Spor o tem, kdo je upravičen zasedati funkcijo generalnega direktorja tožene stranke, je mogoče rešiti za tožnika in M.F. zgolj na enak način. Pritožba navaja, da je sodišče pri odločanju vezano na Ustavo in zakon, pri čemer tožena stranka navaja, da je bil ZRTVS-1 v Uradnem listu Republike Slovenije št. 96/2005 objavljen v identični vsebini, kot je bil sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije, zaradi česar ne gre za redakcijsko napako, saj bi za redakcijsko napako lahko šlo kvečjemu v primeru, če bi bil v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen zakon z drugačno oziroma torej napačno vsebino v razmerju do zakona, sprejetega v Državnem zboru Republike Slovenije in je tako tožena stranka kot sodišče skladno z določili 125. člena Ustave Republike Slovenije dolžno upoštevati zakon v razmerju do statuta in poslovnika programskega sveta tožene stranke zakon, to je ZRTVS-1 kot hierarhično najvišji akt, v katerem je jasno v 5. odstavku 16. člena ZRZVS-1 določeno, da programski svet odloča z absolutno večino zgolj v primerih iz 1., 2., 6. in 8. alinee, med katere pa imenovanje generalnega direktorja ne sodi, za ostale odločitve programskega sveta pa je določena navadna večina glasov, torej večina na glasovanju prisotnih glasov. Sodišče je pooblaščeno, da uporablja in razlaga zakon v okviru dopustnih razlagalnih metod, nima pa sodišče pravice in pooblastila, da zakona, ki je popolnoma jasen in njegova vsebina nedvoumna ne upošteva in ga ignorira, sklicujoč se na redakcijsko napako. Sodišče pri svoji odločitvi ni uporabilo teleološke razlage, pač pa je uporabilo zakonsko določilo, ki ne obstaja. Sodišče ni pristojno in pooblaščeno, da rešuje notranjo nekonsistentnost 16. člena ZRTVS-1, še manj lahko na temelju takšne konsistentnosti sklepa na namen zakonodajalca. Tožena stranka tudi poudarja, da prehodna določba 50. člena ZRTVS-1, ki je urejala imenovanje generalnega direktorja do sprejema statuta, zaradi sprejema statuta ne velja več. Bistvena vsebina začasne odredbe je v tem, da je tožena stranka dolžna tožniku omogočiti opravljanje funkcije generalnega direktorja, kot je določeno v 2. točki začasne odredbe, ostale točke začasne odredbe so zgolj operativne narave in služijo izključno redakciji v 2. točki začasne odredbe. Sodišče je tudi napačno razlagalo pomen nenadomestljive škode. Dejstvo, da je tožniku prenehala funkcija v.d. generalnega direktorja za tožnika ni nenadomestljiva škoda. V pogodbi o zaposlitvi in obeh aneksih za tožnika so bile dogovorjene pravice in obveznosti pogodbenih strank. Tožnik je bil imenovan za v.d. generalnega direktorja, torej zgolj začasno in zgolj do imenovanja novega generalnega direktorja. V kolikor bo registrsko sodišče upoštevalo izpodbijano začasno odredbo, potem to pomeni prvič, da sodišče prve stopnje posega v pristojnost registrskega sodišča, saj mu v nasprotju z zakonom nalaga, kako mora odločiti o predlogu za vpis novega generalnega direktorja. V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve pa pritožba navaja, da je sodišče prekoračilo zahtevek, kajti odločalo je o nečem drugem kot je bilo predlagano. Pritožba navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 339/2. člena ZPP, saj je sodišče odločilo, da začasna odredba traja do 31. 8. 2010, čeprav je bil tožnik za vršilca dolžnosti imenovan le za čas od 28. 2. 2010 do 30. 8. 2010. Tožnikova funkcija v.d. glavnega direktorja traja le do imenovanja novega generalnega direktorja in ker tožnik ni sodeloval v razpisnem postopku, v katerem je bil M.F. imenovan za novega generalnega direktorja, tožnik nima pravnega interesa in ni aktivno legitimiran niti za tožbo oziroma postavljene tožbene zahtevke, niti za predlog za izdajo začasne odredbe.

Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep o začasni odredbi in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) v 43. členu določa, da med postopkom lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Na podlagi četrtega odstavka 43. člena ZDSS-1 pa se začasne odredbe izdajo po določilih zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk : nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da tožnik z izdajo začasne odredbe, ki bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je verjetnost, da terjatev upnika zoper dolžnika obstoji ali bo nastala, ki je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, izkazana in da izhaja iz tožbenih navedb in predloženih dokazov, ker M.F. na glasovanju programskega sveta dne 25. 5. 2010 ni dobil zadostne podpore in je zato sklep o njegovem imenovanju za generalnega direktorja nezakonit, posledično pa je tožniku nezakonito prenehala funkcija v.d. glavnega direktorja in njegova pogodba o zaposlitvi s pripadajočima aneksoma, pri čemer je tožena stranka samovoljno razlagala pravo in nezakonito razglasila sklep o imenovanju M.F. za generalnega direktorja, zaradi navedenega pa so izkazane tudi tožnikove terjatve in mu nastaja s tem težko nadomestljiva škoda. Pritožbeno sodišče z navedenim ne soglaša, saj odločitev sodišča temelji na zmotni materialnopravni razlagi Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1, Ur. l. RS, št. 96/2005 – 105/2006), ki v 16. členu določa pristojnosti in način odločanja programskega sveta, pri čemer 9. alinea 16. člena ZRTVS-1 določa, da programski svet imenuje in razrešuje generalnega direktorja ter daje predhodno soglasje k imenovanju in razrešitvi direktorja radia in direktorja televizije. Ob navedenem 5. odstavek 16. člena ZRTVS-1 določa, da programski svet odloča o svojem poslovniku z dvotretjinsko večino glasov vseh svojih članih oziroma o zadevah iz 1., 2., 6. in 8. alinee 1. odstavka tega člena pa z večino glasov vseh svojih članov. V preostalih zadevah iz svoje pristojnosti pa odloča z večino glasov prisotnih članov. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da gre v tem delu za redakcijsko napako v zakonu. Poudariti je, da temeljno pravno načelo vezanosti sodišča na Ustavo in zakon določa Ustava Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS št. 33/1991 s sprem.) v 125. členu, pri čemer 156. člen URS določa postopek za oceno ustavnosti in določa, da mora sodišče, v kolikor oceni, da bi moralo uporabiti protiustaven zakon, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, pri čemer se postopek nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. URS v 153. členu pa določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni. Nezakonit podzakonski akt sodišče pri svoji odločitvi ne uporabi in uporabi neposredno zakon. Tudi če je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za notranjo nekonsistentnost zakona, bi moralo določila zakona uporabiti ali kot navedeno zahtevati presojo na Ustavnem sodišču Republike Slovenije in sodišče nima pravice in pooblastila, da jasnih in nedvoumnih določil, četudi notranje nekonsistentnih določil zakona ne upošteva. Sodišče prve stopnje je obstoj redakcijske napake zakona na nepravilen način ugotavljalo tudi tako, da je vsebinsko ugotovilo, da je zakon v nasprotju z akti tožene stranke javnega zavoda (statut in poslovnik), pri čemer je temeljno pravilo, da v kolikor so podzakonski akti v nasprotju z zakonom, mora sodišče neposredno uporabiti zakon. Ugotoviti je tudi, da 50. člen ZRTVS-1, ki ureja imenovanje generalnega direktorja do sprejetja statuta, ne velja več, kajti tožena stranka je kasneje sprejela statut. Pritožbeno sodišče pri presoji obstoja verjetnosti terjatve iz 272. člena ZIZ tudi ugotavlja, da kljub obsežnosti spisa s predložitvijo listinske dokumentacije tožeče in tožene stranke ni mogoče ugotoviti ali je tožnik A.G. kandidiral na postopku za imenovanje generalnega direktorja tožene stranke. Tožena stranka sicer v svojih vlogah navaja, da tožnik ni kandidiral za funkcijo generalnega direktorja, vendar sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe presoja na podlagi predložene listinske dokumentacije strank in ne more odločati na podlagi navedb ene ali druge stranke, pri čemer je potrebno izrecno poudariti, da je trditveno breme za izdajo začasne odredbe na strani tožnika. Ker tožnik ni izkazal za verjetno, da mu terjatev za razveljavitev sklepa programskega sveta o imenovanju direktorja tožene stranke obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, saj iz listinske dokumentacije v spisu ni razvidno, da bi v postopku izbire generalnega direktorja sploh kandidiral, tožnik nima aktivne legitimacije za spor glede razveljavitve sklepov programskega sveta o imenovanju generalnega direktorja M.F. Pritožbeno sodišče glede na razloge v obrazložitvi sodišča prve stopnje tudi pojasnjuje, da niti ZRTVS-1 kot specialni predpis in tudi ne Zakon o zavodih (ZZ, Ur. l. RS št. 12/1991 s sprem.) kot generalni predpis ne določata, da ima nezakonito razrešeni direktor, še manj pa vršilec dolžnosti direktorja, ki niti ni bil razrešen s funkcije in mu le preneha funkcija z imenovanjem novega direktorja ali s potekom časa, pravico do vrnitve nazaj na funkcijo direktorja ali vršilca dolžnosti direktorja, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje z izdano začasno odredbo. Tako ugotovitev sodišča o morebitni nezakonitosti razrešitve direktorja pomeni le temelj za morebitno odškodninsko odgovornost oziroma pravico do odpravnine, v nobenem primeru pa razrešeni glavni direktor ali celo vršilec dolžnosti direktorja, ki je sicer začasne narave, ne more uspešno zahtevati, da mu sodišče prisodi pravico do ponovne vzpostavitve funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja, saj za tak zahtevek ni zakonske podlage, pri čemer pa je sodišče prve stopnje tožnika vrnilo na funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in posledično prepovedalo tudi pristojnemu okrožnemu sodišču, da vpiše sklep o imenovanju generalnega direktorja M.F. v sodni register. Tako je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialnopravno zmotna. Tudi če je postopek imenovanja direktorja nezakonit, ima pravni interes za izpodbijanje navedenega sklepa lahko samo eden od neizbranih kandidatov, kar pa doslej v postopku ni bilo izkazano za verjetno.

Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da tudi v primeru, ko bi bila verjetnost obstoja terjatve tožnika za razveljavitev sklepa programskega sveta o izbiri direktorja izkazana (do sedaj ni), sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi ni upoštevalo temeljnega načela izvršilnega prava, da sodišče lahko izda začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja terjatve upnika. ZIZ v 273. členu ureja vrste začasnih odredb za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče sme izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, vendar ima tožnik v konkretnem primeru le morebitne premoženjskopravne zahtevke iz pogodbe o zaposlitvi in dveh aneksov in tako začasna odredba za prepoved vpisa generalnega direktorja v sodni register kot elementarnega statusnopravnega postulata pri poslovanju pravnih subjektov ni primerno izvršilno sredstvo. Tožnik, v kolikor ima materialnopravne zahtevke zoper toženo stranko, kot to navaja v tožbi kot enega izmed razlogov za vloženo tožbo in predlagano začasno odredbo, bi lahko eventualno predlagal prepoved razpolaganja z določenimi finančnimi sredstvi tožene stranke, ki je sicer skladno s 1. členom ZRTVS-1 javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, katerega ustanovitelj je na podlagi 2. člena ZRTVS-1 Republika Slovenija in tako niti ne obstaja bojazen, da tožnik ne bi mogel uspešno izterjati svojih premoženjskopravnih terjatev in tožniku ne nastaja nenadomestljiva škoda v smislu določil ZIZ.

Sodišče prve stopnje je v 1. točki sklepa z dne 28. 6. 2010 odločilo, da se M.F. ne dovoli, da vstopi v pravdo kot enotni sospornik na strani tožene stranke, pri čemer je sodišče prve stopnje v nadaljevanju odločilo, da se M.F. dovoli, da se kot stranski intervenient pridruži toženi stranki (2. točka). Odločitev v 2. točki sklepa, s katero je sodišče dovolilo, da se M.F. kot stranski intervenient pridruži toženi stranki, je pravnomočna in ima tako M.F. v nadaljevanju postopka status stranskega intervenienta na strani tožene stranke. V tem delu ni mogoče slediti pritožbi, saj ne gre za primer iz 202. člena ZPP, pri čemer tudi ne gre za sosporništvo iz 196. člena ZPP in tudi materialno pravo ob upoštevanju postavljenega tožbenega zahtevka ne določa, da je izbrani kandidat za generalnega direktorja lahko enotni sospornik v tem sporu. Torej sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo M.F. vstopa v pravdo kot enotnemu sosporniku. Tako je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (1. točka sklepa z dne 28. 6. 2009).

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe skladno z določili 360. člena ZPP ne odgovarja, saj ocenjuje, da za odločitev niso odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.