Jedro

Kadar v ponovljenem postopku vrednost spornega predmeta ni večja od 2.000,00 EUR in so podani drugi pogoji za uporabo postopka v sporih majhne vrednosti, se ob smiselni uporabi 449. člena ZPP zadeva vodi v sumarnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka tako spremeni, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka, sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi VL 125469/2012 z dne 10. 9. 2012, dodatno delno razveljavilo za del glavnice v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2012 dalje in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.980,77 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da so bila dela plačana v gotovini še v višini 1.000,00 EUR. Toženec je nesporno plačal dva avansa v višini 2.764,98 in 4.147,47 EUR, kar je sodišče v prvem sojenju upoštevalo. Takrat je torej ugotovilo, da znesek delnega plačila ni sporen. Priči A. A. in B. B. nista znali povedati, kolikšen znesek je toženec tožniku plačal, zato zaključek, da tožnik v gotovini plačanega zneska pri končnem obračunu ni upošteval, ni pravilen. Zmotna je tudi odločitev glede stroškov pravdnega postopka. Sodišče ni upoštevalo, da je bila nasprotna tožba v celoti zavrnjena. Upoštevajoč to zavrnitev in uspeh tožeče stranke ločeno po temelju in višini njen uspeh v pravdi znaša 82,45%, toženčev pa le 17,55%. Sodišče bi moralo stroške izvedeniškega mnenja ... v celoti naložiti tožencu.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je tožeča stranka prvotno zahtevala plačilo zneska 7.427,42 EUR, tožena pa po nasprotni tožbi plačilo 7.123,08 EUR. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo glede zneska 3.213,28 EUR, v celoti pa je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek toženca. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke glede tožbenega zahtevka po tožbi in tega delno razveljavilo glede plačila glavnice v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2012 dalje in posledično glede stroškovne odločitve. V preostalem delu je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna.

5. V novem postopku je predmet tožbenega zahtevka plačilo 1.000,00 EUR z obrestmi od 13. 5. 2012 dalje in stroški postopka. ZPP ne vsebuje konkretnih določb, uporabljivih za primer, kakršen je obravnavani, ko v ponovnem postopku razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje ne presega 2.000,00 EUR (kar je v pravdi spor majhne vrednosti – prvi odstavek 443. člena ZPP). Ker izbira postopka ni v domeni strank, je ob smiselni uporabi 449. člena ZPP v takem primeru treba v ponovljenem postopku spor voditi kot spor majhne vrednosti.(1) V obravnavani zadevi to doslej ni imelo posebnega pomena, ker je sodišče prve stopnje zadevo obravnavalo po pravilih o rednem postopku, po izdaji odločbe pritožbenega sodišča pa je imelo zgolj en narok, na katerem dodatnih dokazov ni izvajalo.

6. Po določilu prvega odstavka 458. člena v zvezi s prvim odstavkom 495. in 480. členom ZPP se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Tožnik v pritožbi izpodbija dejansko stanje, kar v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dopustno. Gre za grajo ugotovitve sodišča, da je bil (poleg dveh nesporno plačanih avansov v gotovini) plačan tudi znesek 1.000,00 EUR za opravljena dela izkopov oziroma kanalizacije. Pritožbeno sodišče omenjenih trditev ni upoštevalo in se do njih ni opredeljevalo.

8. Prav ima pritožba, ko graja odločitev o odmeri stroškov pravdnega postopka. Sodišče je namreč zmotno uporabilo določilo 154. člena ZPP, ko je upoštevalo uspeh pravdnih strank v postopku. Nasprotna tožba predstavlja samostojno tožbo, s katero toženec v celoti ni uspel, kar je nedvomno treba ovrednoti v okviru celotnega uspeha strank v postopku. Tožeča stranka tako ni uspela le z 29,8% svojega zahtevka, temveč še 100% po nasprotni tožbi, torej v celoti v 64,9%, tožena stranka pa v 35,1% celotnega postopka. Stroški tožeče stranke, katerih odmere pritožnik ne graja, so znašali 2.260,16 EUR, upoštevajoč njen pravdni uspeh (64,9%) pa bi ji toženec moral povrniti 1.466,84 EUR stroškov postopka. Stroški toženca so v postopku znašali 4.065,62 EUR (3.555,99 EUR stroškov prvostopnega postopka in 509,63 EUR stroškov pritožbenega postopka), glede na končen uspeh v pravdi pa je tožeča stranka toženi dolžna povrniti 1.427,03 EUR stroškov postopka. Glede na približno enak znesek stroškov, ki sta jih stranki dolžni povrniti nasprotni stranki, je pritožbeno sodišče odločilo z uporabo določila drugega odstavka 154. člena ZPP, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Pri odmeri stroškov sodišče ni upoštevalo pritožbenega stališča, da bi stroške izvedeniškega mnenja ... v celoti morala kriti tožena stranka sama, saj gre za del pravdnih stroškov, ki delijo usodo ostalih stroškov postopka.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo zgolj v stroškovni odločitvi, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le glede stroškovne odločitve, glede glavne stvari pa ne, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni posebej pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Tako sodna praksa VSL II Cp 1991/2015 in VSK Cpg 160/2012, primerjaj tudi Betetto, N., Komentar ZPP, 3. knjiga, str. 712.