Jedro

V Sloveniji je sojenje sodišč večstopenjsko in prav večstopenjsko sojenje je namenjeno odpravljanju morebitnih napak pri sojenju. To pomeni, da sodna odločba ni protipravna že zato, ker jo višje/Vrhovno sodišče razveljavi ali spremeni, ker je nepravilna ali nezakonita. V tu obravnavani zadevi je zato bistveno, da je Vrhovno sodišče kršitev odpravilo, tako da v konkretnem primeru na zadnji instanci, torej na Vrhovnem sodišču, do kršitve predpisa ni prišlo (zato tudi ponujeni judikat Sodišča EU C-224/01 na odločitev v konkretni zadevi ne vpliva).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi morala toženka prvemu tožniku plačati 72.992,24 EUR z obrestmi in drugemu tožniku 92.728,13 EUR z obrestmi, ter tožnikoma naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnika v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdita, da je sodišče v sporu med njima kot najemodajalcema in A., d. o. o., (oziroma kasneje B.B.) kot najemnico nerazumno povsem jasne predpise (in sicer določbo 2. člena Obligacijskega zakonika v zvezi z dispozitivnimi! določbami 14. do 17. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih) namerno razlagalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso(1), kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče. Pravdni stranki sta se namreč v najemni pogodbi dogovorili, da tožnika nista dolžna povrniti tožnici njenih neamortiziranih vlaganj, vendar sta sodišči prve in druge stopnje kljub temu odločili, da je treba vlaganja presojati po pravilih neupravičene obogatitve. Ob tem dodajata, da obrazložitev sodišča v izpodbijani sodbi, da je bilo problematično prenehanje najemnega razmerja, ne vzdrži resne presoje, saj je najemno razmerje prostovoljno odpovedala najemnica, ki pa ni imela izgovorjene pravice, da jo povračilo stroškov ne doleti v primeru prekinitve razmerja. Poudarjata, da bi morali sodišči prve in druge stopnje zahtevek najemnice zavrniti, vendar tega nista storili (revizijsko sodišče pa je potrebovalo več kot tri leta, da je prepoznalo nezakonitost pravnomočne odločbe), zato je bila njuna nepremičnina v izvršilnem postopku prodana pod ceno, tožnika pa sta imela še stroške s plačilom najemnin, katerih sicer ne bi imela. S tem pa jima je nastala nepopravljiva posledica protipravne izvršljive sodne odločbe in s tem odškodninska odgovornost države za delo sodnikov. Menita, da je sodišče druge stopnje 26. člen Ustave v izpodbijani odločbi uporabilo materialnopravno zmotno (ob tem se sklicujeta na zadeve VS RS II Ips 714/2003, II Ips 556/2002, II Ips 35/98 in II Ips 879/2008 ter zadevo Sodišča EU C-224/01). Izpodbijana sodba tudi ne obrazloži, zakaj določbi, ki določata svobodno urejanje obligacijskih razmerij ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, nista jasni določbi. Nadalje sodišču očitata protipravno ravnanje v izvršilnem postopku, saj sta zoper sklep o izvršbi podala tako ugovor kot predlog za odlog izvršbe, vendar sta bila oba zavrnjena. Zaključita, da je šlo v njunem primeru tudi za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V tu obravnavani zadevi tožnika trdita, da je država zaradi neustreznega ravnanja sodnikov v pravdnem postopku na prvi in drugi stopnji ter v izvršilnem postopku (na prvi stopnji) odškodninsko odgovorna za nastalo jima materialno škodo.

7. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da se v tu obravnavani zadevi presoja protipravnost ravnanja sodnikov pri presoji pravdne zadeve, ki se je obravnavala na Okrožnem sodišču v Kopru zaradi povrnitve vlaganj v poslovni prostor pod opr. št. Pg 127/1997 (nato pa pod opr. št. Pg 227/2003) po tožbi, ki jo je vložila družba A., d. o. o., zoper tožnika v tej pravdi kot toženca. Pozneje pa je, ker je družba A., d. o. o., prenehala obstajati, v postopek na aktivni strani vstopila B.B. kot edina družbenica te družbe. Na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kopru Pg 227/2003 z dne 6. 4. 2005, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cpg 144/2005-2 z dne 8. 12. 2005, sta bila tožnika (kot toženca v navedenem postopku) dolžna B.B. povrniti vlaganja v poslovni prostor v višini 3.543.383,00 SIT z obrestmi in stroški postopka. Na podlagi te pravnomočne sodbe je bil začet izvršilni postopek in izdan sklep o izvršbi, zoper katerega sta tožnika (kot dolžnika) vložila ugovor in predlagala odlog izvršbe, ki ju je sodišče s sklepom z dne 7. 6. 2006 zavrnilo, vendar tožnika zoper ta sklep sodišča nista vložila pritožbe, tako da je ta sklep postal pravnomočen 28. 6. 2006. S sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 581/2007 z dne 13. 11. 2008 pa je bilo reviziji tožnikov (kot tožencev v navedenem postopku) ugodeno, zahtevek B.B. pa zavrnjen.

8. Najprej je treba pojasniti, da je v Sloveniji sojenje sodišč večstopenjsko in prav večstopenjsko sojenje je namenjeno odpravljanju morebitnih napak pri sojenju. To pomeni, da sodna odločba ni protipravna že zato, ker jo višje/Vrhovno sodišče razveljavi ali spremeni, ker je nepravilna ali nezakonita. Protipravnost sodišča je namreč podana samo, če je ravnanje sodišč v očitnem nasprotju z zakoni ali je njihova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je torej odločilno, ali je v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Za to pa v tu obravnavanem primeru ni šlo, saj je bila materialnopravno zmotna odločitev sodišč prve in druge stopnje sanirana z izrednimi pravnim sredstvom, in sicer sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 581/2007 z dne 13. 11. 2008, ki je reviziji tožnikov (kot tožencev v spornem postopku) ugodila in tožbeni zahtevek B.B. zavrnila. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje revidentoma, da sta s ponujenima judikatoma II Ips 421/95 in II Ips 614/99 izkazala, da je odločitev Višjega sodišča v Kopru I Cpg 144/2005 odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča, vendar pa nista izkazala, da je sodišče predpis namerno razlagalo v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Bistveno v tu obravnavani zadevi je, da je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 581/2007 kršitev odpravilo, tako da v konkretnem primeru na zadnji instanci, torej na Vrhovnem sodišču, do kršitve predpisa ni prišlo (zato tudi ponujeni judikat Sodišča EU C-224/01 na odločitev v konkretni zadevi ne vpliva). Poleg navedenega pa je pritrditi tudi pomembnemu razlogu prvostopenjskega sodišča, da je temeljna predpostavka utemeljenosti odškodninskega zahtevka, da je oškodovanec izkoristil vsa pravna sredstva, ki so mu na voljo (tudi v izvršilnem postopku), da prepreči nastanek nepopravljive škode.

9. Ker torej element protipravnosti ni podan, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna. Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja v razumnem roku pa Vrhovno sodišče revidentoma odgovarja, da v tej smeri nista postavila pravočasnih trditev že v postopku na prvi stopnji, zato jih sodišče v tej fazi postopka ne sme upoštevati.

10. Tudi zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavani zadevi ni podana. Bistvena in nosilna značilnost te kršitve je, da sodbe ni mogoče preizkusiti, izpodbijano sodbo pa vsekakor je mogoče preizkusiti (pri čemer velja dodati, da je pritožbeno sodišče celo 5. točko svoje sodbe namenilo razlogom, zakaj smatra, da ne gre za razlago povsem jasnih določb materialnega prava).

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njun zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ob tem se sklicuje na zadevi VS RS II Ips 421/95 in II Ips 614/99.