Jedro

Odgovornost imetnika stavbe za zdrs snega se presoja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.454,693 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22.7.2003 dalje do plačila.

V presežku za zahtevanih 623,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.7.2003 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 867,247 EUR pravdnih stroškov in 363,785 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti 149.401,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22.7.2003 dalje do plačila. V presežku za zahtevanih 348.602,80 SIT s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je naložilo tožeči stranki v plačilo 93.407,00 SIT pravdnih stroškov s pripadki. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščenki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve procesnega prava in zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako pa se pritožuje tudi zoper stroškovni del. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zavarovanec tožeče stranke k nastanku škode prispeval s 70%, med tem ko je toženec k nastanku škode prispeval v 30%. Takšno delitev odgovornosti je sodišče oprlo predvsem na dejstvo, da je verjelo toženi stranki, da ni imela dostopa do strehe stavbe in tako snegobranov ni mogla namestiti zaradi izdane začasne odredbe. Gre za navedbe, ki jih tožena stranka v postopku P 16/2004 ni navajala in gre torej za nova dejstva. V skladu z 2. odstavkom 362. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) smejo stranke na prvem naroku za glavno obravnavo navajati nova dejstva in nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti v dotedanjem postopku. Sodišče prve stopnje je tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj med postopkom ni upoštevalo navedene določbe ZPP, kar pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožena stranka namreč v postopku ni zatrjevala, da ji je plomba oziroma začasna odredba prepovedovala namestitev snegobranov. Predlagala je sicer vpogled v spis N 7/93, vendar le zaradi razjasnitve pasivne legitimacije, ki se je toženi stranki zdela sporna. Sodišče pa brez zahteve strank ne bi smelo ugotavljati plombe oziroma začasne odredbe v spisu opr. št. N 7/93. Tožena stranka se ni nikoli sklicevala na to dejstvo niti ni pojasnila vsebine te plombe in posledično se tožnica ni imela možnosti izjasniti glede tega dejstva. Prav gotovo pa tudi ni obstajala plomba, ki bi tožencu prepovedovala odvrniti nevarnost in odstraniti sneg s strehe. Sodišče je zmotno uporabilo določilo člena 153/3 Obligacijskega Zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica snega ni sčistila, ni namestila opozorilnih tabel ali snegobranov, navajala je, da je na predmetnem mestu nastavljala plastične škatle in palice, nesporno pa tega dne tega ni storila. Na samem kraju je tudi sama večkrat parkirala in s tem svojim strankam dala napačen vzgled. Iz dokaznega postopka jasno izhaja, da se je tožena stranka zavedala nevarnosti in potrebe po snegobranih ter da bi izvedba bila mogoča ob uporabi lestve. Edini ukrep, ki bi ga naj tožena stranka storila je, da naj bi ustno opozorila zavarovanca tožeče stranke. Sodišče je poklonilo vero tožencu, čeprav je spreminjal svoje izpovedbe. Sprva je tožena stranka namreč zatrjevala, da zavarovanca tožnice pred spornim dogodkom sploh ni videla. Pričanje D. S. je v celoti vprašljivo, saj je toženec v dopisu z dne 19.11.2003 zatrjeval, da voznika K. sploh ni videl, kasneje pa se je spomnil vseh besed, ki naj bi jih oba izmenjala. Po oceni tožnice je sodišče znatno previsoko ocenilo prispevek zavarovanca tožnice k nastanku škode, glede na objektivno odgovornost toženke, ki je škodo lahko pričakovala in bi se ji s čiščenjem strehe stavbe lahko izognila. Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ki nanju ni odgovorila. Tožnica se pritožuje tudi zoper odmero stroškov. Pravdne stroške toženke je odmerilo na 312.664,00 SIT. Pooblaščencu toženke je priznalo 300 točk za zastopanje na naroku dne 17.9.2004. Iz zapisnika iz naroka pa je razvidno, da je na tem naroku šlo za poravnalni narok sodišče pa je v nasprotju s tarifno št. 20 pooblaščencu toženke priznalo stroške za prvi narok za glavno obravnavo. Glavna obravnava se je otvorila šele dva naroka kasneje dne 22.12.2004. Prav tako pa iz obrazložitve ni razvidna višina priznanih odvetniških stroškov tožnice za obravnavi dne 17.9.2004 in dne 10.11.2004. Pritožnica je priglasila tudi stroške pritožbe. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Materialno pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku je v določilu člena 159 OZ, ki določa odgovornost imetnika stavbe. Za škodo, ki nastane, če s stavbe pade nevarno postavljena ali vržena stvar, odgovarja imetnik stavbe oziroma prostora iz katerega je stvar padla. Glede soprispevka zavarovanca tožnice pa je pravilna pravna podlaga v določilu 3. odst. 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za objektivno odgovornost toženca, ki je lastnik stavbe, kar je bilo v postopku na prvi stopnji nesporno ugotovljeno. Sodišče je na podlagi zatrjevanj tožene stranke tudi ugotavljalo prispevek zavarovanca tožnice k nastali škodi. Ugotovilo je, da je bil zavarovanec tožnice opozorjen na nevarnost zdrsa snega s strehe pa tega ni upošteval, poleg tega pa je parkiranje na mestu, kjer je prišlo do zdrsa prepovedano s cestno prometnimi predpisi. Glede na zatrjevan prispevek zavarovanca tožnice k nastali škodi je sodišče pravilno ugotavljalo tudi krivdno ravnanje sicer objektivno odškodninsko odgovornega toženca. Višja kot je njegova krivda, manjši je prispevek oškodovanca ( zavarovanca tožnice). Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je toženec zavarovančevo ravnanje lahko pričakoval, saj je sam izpovedal, da se je na tem mestu parkiralo enkrat na mesec. Posledicam pa bi se tudi lahko izognil, in sicer bi lahko postavil zaboje ali palice, ki bi onemogočile parkiranje, postavil bi lahko opozorilno tablo, že prej pa o nepravilnem parkiranju opozarjal pristojne organe. Če bi toženec vse navedeno storil, bi ravnal kot skrben človek. Na tem mestu pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam v pritožbi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo samo ugotavljati ali je bila izdana začasna odredba v spisu opr. št. N 7/93, saj toženec tega dokaznega predloga ni podal. S predlaganim vpogledom v drug spis mora stranka konkretno navesti, katera listina se naj vpogleda in kaj bo s tem dokazovala. Če dokazni predlogi niso dovolj obrazloženi, strankino pasivnost ne more sanirati sodišče samo. Sodišče je v skladu z razpravnim načelom v celoti vezano na po strankah zatrjevano dejansko stanje in predlagane dokaze in procesnega gradiva ne sme samo zbirati ( člen 7/1 ZPP; razen v primerih, ki jih določa 2. odst. 7. člena ZPP). V skladu s členom 212 ZPP mora imeti vsaka stranka možnost, da se izreče o navedbah in dokaznih predlogih nasprotne stranke. V tem smislu ima pritožba prav, da se tožnica v primeru tega dokaza ni imela možnosti izreči, zaradi česar je bilo kršeno načelo kontradiktornosti ( 8. točka člena 339/2 ZPP). Pritožbeno sodišče glede na navedeno dejansko stanje ugotavlja, da je prispevek toženca k nastali škodi bil nedvomno večji kot prispevek oškodovanca. Parkiranje na mestu, kjer je to prepovedano, nikakor ni primerljivo z dolžnostjo imetnika stavbe, da zavaruje ljudi pred nevarnostjo padanja snega s strehe. Že samo z vidika škode, ki jo lahko takšna opustitev povzroči ljudem, je večja odgovornost toženca nedvomno podana. Toženec se je nevarnosti zavedal, saj je opozoril oškodovanca, da pada sneg s strehe, drugih aktivnosti v smeri preprečitve nevarnosti pa kritičnega dne ni izvedel. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je oškodovanec prispeval k nastanku škode v 30% in je v navedenem deležu toženec prost odgovornosti. Glede na pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pokloniti zaupanja izpovedbi D.S., saj je toženec v dopisu z dne 19.11.2003 zatrjeval, da K. sploh ni videl, kasneje pa so se spomnili vseh besed, ki naj bi jih oba izmenjala. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe dokazno ocenjuje izpovedbo D. S. in toženca, češ da je D.S. opozoril K. na možnost zdrsa s strehe, saj K. te možnosti ni izključi, zato je sodišče prve stopnje verjelo priči, ko je izpovedala, da je K. opozorila, da naj ne pušča avtomobila tam, ker lahko nanj pade sneg s strehe. S takšno dokazno oceno pa se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 4. točko 358. člena ZPP ugodilo pritožbi toženca in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku v znesku 1.454,693 EUR ( 348.602,80 SIT), kar predstavlja 70% od celotnega vtoževanega zneska, saj je ugotovilo, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zamudne obresti temeljijo na določilu člena 299/2 OZ in na določilu člena 378/1 OZ. Pritožbeno sodišče je glede na spremenjeno odločitev o uspehu v pravdi, spremenilo tudi stroškovni del izpodbijane sodbe. Pritožba utemeljeno opozarja, da v skladu z veljavno Odvetniško Tarifo, ( v nadaljevanju OT; Ur. List RS, št. 67/2003) tar. št. 20 točka 3 pripada za zastopanje stranke na poravnalnem naroku dne 17.9.2004 75 točk. Zaradi navedenega pripada toženi stranki 1965 odvetniških točk, kar skupaj znaša 283.024,00 SIT pravdnih stroškov. Pri izračunu stroškov tožeče stranke sicer sodišče prve stopnje res ni navedlo točk za zastopanje stranke na narokih dne 17.9.2004 in dne 10.11.2004 ( poravnalna naroka), vendar pa je po preizkusu seštevka vseh stroškov pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo OT tudi v tem delu, saj je za oba pripravljalna naroka določilo 75 točk ( skupaj torej 150 točk). V skladu z določilom 2. odst. 154. člena ZPP in glede na uspeh v pravdi ( 70%) je tožeča stranka upravičena do povrnitve 292.734,40 SIT, tožena pa do povrnitve 84.907,20 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tožena dolžna povrniti tožeči stranki še 207.827,20 SIT oziroma 867,247 EUR. Ker tožeča stranka od priglašenih stroškov zamudnih obresti ni posebej zahtevala, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo ( člen 2/1 ZPP). Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela je v skladu s členoma 154/1 ZPP v zvezi s členom 165/1 ZPP upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v skladu z veljavno OT, in sicer do stroškov takse za pritožbo v znesku 30.400,00 SIT, za sestavo pritožbe do 375 točk, do povrnitve poštnih in pisarniških stroškov v znesku 2.000,00 SIT ter do stroškov prejema sodbe in poročila stranki 40 točk, skupaj z 20% DDV, kar skupaj znaša 363,785 EUR. Ker tožnica ni zahtevala povrnitve zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska, sodišče o njih ni odločalo ( člen 2/1 ZPP). Niso pa utemeljeni priglašeni stroški za pregled listin in konferenco s stranko, saj so ti stroški že zajeti v stroških za sestavo pritožbe.