Jedro

Z uveljavitvijo Osimskega sporazuma dne 3.4.1977 so izgubile jugoslovansko in slovensko državljanstvo tiste osebe, ki so imele dne 10.6.1940 domicil na ozemlju bivše STO in na dan uveljavitve Osimskega sporazuma stalno prebivališče v Italiji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. 1176/96-6 z dne 28.8.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.7.1996. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote K., Oddelka za notranje zadeve z dne 25.4.1996, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožnica avtohtona prebivalka ozemlja iz 21. člena Mirovne pogodbe z Italijo - Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) ter na podlagi Stalnega statuta STO državljanka STO. Ob uveljavitvi Memoranduma o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, ZDA in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju (Londonski memorandum, Uradni list FLRJ - dodatek, št. 6/54), to je dne 27.10.1954, je imela s starši prebivališče v Sv. A., to je na območju, na katerega se je z Londonskim memorandumom razširila civilna uprava FLRJ in je z uveljavitvijo Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov, na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 45/54) postala izenačena v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani (3. člen tega zakona). V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da se je tožnica leta 1968 preselila v T. in se ni več vrnila v rojstni kraj, ter da je v T. prebivala tudi na dan uveljavitve pogodbe med SFRJ in Italijo, sklenjene v Osimu dne 10.11.1975 (Osimski sporazum, Uradni list SFRJ, MP, št. 1/77).

Sodišče se sklicuje na določbo 3. člena Osimskega sporazuma, ki določa, da državljanstvo oseb, ki so bile na dan 10.6.1940 italijanski državljani in imele stalno prebivališče na ozemlju, navedenem v 21. členu mirovne pogodbe z Italijo, ter njihovih potomcev, rojenih po 10.6.1940, ureja zakonodaja ene ali druge strani, glede na to, ali imajo takrat, ko začne veljati ta pogodba, svoje stalno prebivališče na ozemlju ene ali druge strani. Ker tožnica sodi v kategorijo teh oseb, in glede na to, da je ob uveljavitvi Osimskega sporazuma dne 3.4.1977 prebivala v Italiji in se v roku, določenem v 2. odstavku 3. člena tega sporazuma ni preselila na ozemlje SFRJ, se njeno državljanstvo ni presojalo po predpisih SFRJ, in ji je glede na 3. člen sporazuma in 4. točko 13. člena Zakona o državljanstvu SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 58/76) prenehalo jugoslovansko državljanstvo. Ker v posledici tega tožnica na dan 25.6.1991 ni imela državljanstva SR Slovenije in SFRJ, je tudi po 39. členu Zakona o državljanstvu RS ni šteti za državljanko Republike Slovenije. V zvezi s tožbenim ugovorom sodišče kot podlago za tako razlago 3. člena Osimskega sporazuma navaja vsebino pisem, ki sta si jih ob sklenitvi Osimskega sporazuma, izmenjala zunanja ministra SFRJ in Republike Italije, navedenih v prilogi VI tega sporazuma. V pismu zunanjemu minsitru SFRJ namreč zunanji minister Republike Italije izjavlja, da vlada Republike Italije prevzema obveznost, da bo priznala pridobitev državljanstva SFRJ pripadnikom jugoslovanske manjšine, na katere se nanaša 3. člen te pogodbe, ki bodo imeli ob uveljavitvi pogodbe stalno prebivališče na italijanskem ozemlju in bodo v enem letu od uveljavitve tega sporazuma pri italijanskih oblasteh izjavili, da se želijo izseliti v Jugoslavijo; italijanski organi bodo o tem obvestili jugoslovanske organe, jugoslovanska vlada pa bo obvestila italijansko vlado, da jih šteje za pripadnike jugoslovanske manjšine in da jim priznava jugoslovansko državljanstvo. V 2. odstavku navedenega pisma je še določeno, da se bodo morale takšne osebe izseliti iz Republike Italije v treh mesecih, ko dobijo sporočilo, da so dobile jugoslovansko državljanstvo; štelo se bo, da so z dnem izselitve izgubile italijansko državljanstvo.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s pravnim stališčem sodišča glede njenega državljanstva. Meni, da sodišče napačno pojmuje osebe iz priključenega ozemlja in napačno razlaga Osimski sporazum. Navaja, da sodišče prve stopnje očitno ne loči med priključenim ozemljem po 19. členu Mirovne pogodbe z Italijo in ozemljem iz 21. člena te pogodbe. V 19. členu navedene pogodbe je določeno, da državljanstvo oseb iz priključenega ozemlja podeli država, ki ji je bilo ozemlje priključeno in to vsem osebam tega ozemlja, dopuščena pa je bila opcija za nadaljevanje italijanskega državljanstva.

Državljanstvo oseb iz ozemlja, priključenega po Mirovni pogodbi z Italijo je uredil Zakon o državljanstvu oseb na območju, priključenem po Mirovni pogodbi z Italijo k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji (Uradni list, št. 104/47). Z uveljavitvijo Zakona o uveljavitvi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava, je navedeni zakon o državljanstvu iz leta 1947 uredil tudi državljanstvo oseb iz območja dela STO, ki je prešlo pod civilno upravo FLRJ po Londonskem memorandumu. Ta zakon se je glede na izenačenje v pravicah in dolžnostih avtomatično razširil na osebe iz 21. člena mirovne pogodbe z Italijo. Tožnica je torej že leta 1955 imela tako jugoslovansko kot tudi slovensko državljanstvo, ki ga nikoli ni izgubila, zlasti ne na podlagi Osimskega sporazuma. V Italijo se je odselila leta 1968 in po poroki z italijanskim državljanom pridobila italijansko državljanstvo. Ker je torej leta 1968, ko je odšla v Italijo in pridobila italijansko državljanstvo, že imela slovensko in jugoslovansko državljanstvo, in to dokončno urejeno, se Osimski sporazum, ki je bil sprejet leta 1975, nanjo ne nanaša. Osimski sporazum nikjer izrecno ne določa, da določene osebe iz 21. člena Mirovne pogodbe izgubijo dosedanje državljanstvo, kar bi lahko bila osnova za izgubo državljanstva z mednarodno pogodbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je imela tožnica ob uveljavitvi Londonskega memoranduma dne 26.10.1954 prebivališče v Sv. A., to je na ozemlju, na katerega se je z Londonskim memorandumom razširila civilna uprava FLRJ, torej na območju bivšega dela STO. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica z uveljavitvijo Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ, postala v pravicah in dolžnostih izenačena z jugoslovanskimi državljani (določba 3. člena). Ta ugotovitev niti ni sporna, saj se na navedeni zakon sklicuje tudi tožnica v pritožbi. Po določbi 3. člena navedenga zakona so bili vsi prebivalci bivšega STO, v pravicah in dolžnostih izenačeni z jugoslovanskimi državljani, če so imeli 10.6.1940 domicil na območju bivšega STO, stalno prebivali na tem območju na dan 26.10.1954 in imeli na dan uveljavitve Mirovne pogodbe z Italijo italijansko državljanstvo. Glede na navedeno ima tožnica prav, ko navaja, da je bila od uveljavitve tega zakona jugoslovanska državljanka. To ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Glede na to, da tožnica spada v kategorijo oseb iz navedenega zakona, kar potrjujejo tudi njene pritožbene navedbe, pa je neutemeljen njen pritožbeni ugovor, da se Osimski sporazum nanjo ne nanaša. Osimski sporazum, ki obravnava državljanstvo v 3. členu, se nanaša prav na osebe, ki so bile na dan 10.6.1940 italijanski državljani in so imele na dan uveljavitve mirovne pogodbe z Italijo stalno prebivališče na ozemlju iz 21. člena te pogodbe, to je na ozemlju STO. Po navedeni določbi 3. člena državljanstvo teh oseb ureja zakonodaja ene ali druge strani, glede na to, ali ima takrat, ko začne veljati ta pogodba, ta oseba stalno prebivališče na ozemlju ene ali druge strani. Ob ugotovitvi sodišča, da je tožnica ob uveljavitvi Osimskega sporazuma, to je dne 3.4.1977, imela stalno prebivališče v Republiki Italiji, kar ni sporno, se tudi po presoji pritožbenega sodišča njeno državljanstvo ni presojalo po predpisih Jugoslavije, zato ji je jugoslovansko državljanstvo na podlagi tega sporazuma prenehalo. Ker Osimski sporazum Jugoslavije ni zavezoval, da sprejme o državljanstvu poseben predpis in je zato določba 3. člena pri presoji in ugotovitvi državljanstva neposredno uporabljiva, saj sta takratni zakon o državljanstvu, tako zvezni kot republiški, določala pridobitev in prenehanje državljanstva po mednarodni pogodbi, to pomeni, da so ne glede na lastno željo izgubile jugoslovansko in slovensko državljanstvo tiste osebe, ki so imele 10.6.1940 domicil na ozemlju bivšega STO in na dan uveljavitve Osimskega sporazuma stalno prebivališče na ozemlju Republike Italije. Zato je pritožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.