Jedro

Tožena stranka je bila ob napotitvi tožnika na delo v N. opozorjena (tako izhaja iz tožbe), da tožnik nima sredstev, da bi se na svoje stroške peljal na delo v N.. V kolikor bi tožena stranka v resnici želela zagotoviti tožnikovo prisotnost na delu v N., bi mu zagotovila vsaj stroške za plačilo potovanja na odrejeno delo. Tožena stranka je tako sama povzročila okoliščine, zaradi katerih tožnik ni mogel upoštevati napotila na delo v N., zato mu ni možno očitati kršitve pogodbenih obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka delno spremeni tako, da se datum „19. 5. 2012“ nadomesti z „2. 7. 2012“ in da se zavrne kar je tožnik iz naslova zakonskih zamudnih obresti zahteval več, to je njihovo plačilo za čas od 19. 5. 2012 do 1. 7. 2012. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 18. 4. 2012 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna plače za februar, marec in april 2012 v skupnem bruto znesku ... EUR, od tega zneska tožniku obračuna davke in ostale dajatve, ki jih je ob obračunu plače dolžan obračunati in odvesti delodajalec in tako dobljene neto zneske izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za leto 2012 v bruto znesku 231,08 EUR, od tega zneska obračuna davke in vse ostale dajatve, ki jih je ob obračunu plač in ostalih prejemkov dolžan obračunati in odvesti delodajalec in tako dobljen neto znesek izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača znesek 301,20 EUR iz naslova neplačanih nadomestil za prehrano med delom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 120,00 EUR tečejo od 19. 3. 2012, od zneska 120,00 EUR od 19. 4. 2012 in od zneska 61,20 EUR od 19. 5. 2012 do plačila (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne potrebne pravdne stroške, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom (točka V izreka).

Zoper točki I. in III. izreka izpodbijane zamudne sodbe se pritožuje tožena stranka, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi socialnega dejavnika in ne zaradi kršitve delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejanskega pravnega vprašanja. V konkretnem primeru je irelevantno sklicevanje na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007), saj Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) v celoti ureja inkriminirano zadevo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pri kršitvi delovnih obveznosti ni bil izpolnjen pogoj naklepa. Pri tem je sodišče spregledalo tožnikove navedbe, da odklanja napotitev na delo v tujino. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo regesa za letni dopust za leto 2012 še preden je ta obveznost dejansko zapadla. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja na očitno povsem zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da v zvezi z očitano hujšo kršitvijo pogodbenih obveznosti ni bil izpolnjen pogoj naklepa ali hude malomarnosti delavca. Kadar tožena stranka ne odgovori na pravilno vročeno tožbo in so izpolnjeni tudi drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe, se šteje, da tožena stranka priznava tožnikove trditve iz tožbe. Tako sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe pravilno povzema, da je tožnik navajal, da je napotitev na delo v N. sicer res zavrnil, vendar izključno iz razloga, ker finančno ni mogel pokriti stroškov potovanja, saj mu tožena stranka ni izplačala zadnjih dveh plač pred napotitvijo na delo v N., to je plač za februar in marec 2012, plačo za januar 2012 pa je nakazala z enomesečnim zamikom. Iz takšnih navedb nikakor ni možen zaključek, da ni bil izpolnjen pogoj naklepnega ravnanja. Storilec ravna naklepno, če ve za posledico, ki bo nastala iz njegovega dejanja, pa to dejanje kljub temu hoče storiti. Tožnik se je zavestno odločil, da ne gre na odrejeno delo v N., saj sam navaja razloge zakaj se je tako odločil. Ti razlogi sicer lahko povzročijo zaključek, da tožena stranka tožniku neutemeljeno očita kršitev pogodbenih obveznosti, vendar ne zaradi tega, ker tožnik ne bi ravnal naklepno.

Pač pa okoliščina, da tožena stranka tožniku sploh ni izplačala zadnjih dveh plač, prav gotovo vpliva na presojo, ali je tožniku možno očitati hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, ker ni odšel na delo v N.. Iz navedb v tožbi izhaja, da bi moral tožnik sam kriti stroške potovanja na odrejeno delo, zato je prepričljivo pojasnilo, ki ga je tožnik podal toženi stranki, da preprosto nima sredstev za to, da bi se na svoje stroške peljal v N.. Tožena stranka je tako s svojim ravnanjem sama povzročila, da tožnik ni mogel izpolnjevati obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. V 3. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo namreč opredeljeno, da bo delavec delo opravljal na delovnem mestu na sedežu družbe ali pa na terenu, pri čemer je bilo posebej predvideno, da napotitev na delo v tujino (potni nalog) potrdi direktor ali pooblaščena oseba. Res je sicer, da je temeljna dolžnost delavca, da vestno opravlja delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki so določena z izvajanjem dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Vendar pa sta obenem temeljni dolžnosti delodajalca, da delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi in da mu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo. Tožena stranka je bila ob napotitvi tožnika na delo v N. opozorjena (tako izhaja iz tožbe), da tožnik nima sredstev, da bi se na svoje stroške peljal na delo v N..

V kolikor bi tožena stranka v resnici želela zagotoviti tožnikovo prisotnost na delu v N., bi mu zagotovila vsaj stroške za plačilo potovanja na odrejeno delo. Tožena stranka je tako sama povzročila okoliščine, zaradi katerih tožnik ni mogel upoštevati napotila na delo v N., zato mu ni možno očitati kršitve pogodbenih obveznosti. S tem v zvezi se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na določbo 1. odstavka 117. člena OZ. Ta določa, da v kolikor je izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne, sama pa obdrži svojo terjatev do druge stranke; zmanjša jo le za toliko, za kolikor je bilo koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti. Zmotno je pritožbeno stališče, da pri presoji obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ne pridejo v poštev inštituti iz OZ, češ da ZDR v celoti ureja to problematiko. Res je sicer, da glede pogodbe o zaposlitvi primarno veljajo določbe ZDR, vendar pa se glede vseh tistih vprašanj, ki v ZDR niso urejena (napake volje, pa tudi nezmožnost izpolnitve in podobno) uporabljajo določbe OZ. Navedeno pomeni, da je bil tožnik prost obveznosti odhoda na delo v N., saj je izpolnitev te obveznosti postala nemogoča zaradi ravnanja tožene stranke, ki tožniku dva meseca pred napotitvijo sploh ni izplačala plače in mu tudi ni zagotovila sredstev za odhod na delo v tujino. Zaradi navedenega tožena stranka tožniku neutemeljeno očita kršitev pogodbenih obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo.

Pač pa se tožena stranka utemeljeno pritožuje glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti, od sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012. Drugi odstavek 131. člena ZDR določa, da se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Res je sicer, da je tožniku delovno razmerje prenehalo pred 1. 7. 2012, vendar zaradi tega plačilo sorazmernega dela regresa ni zapadlo že ob prenehanju delovnega razmerja tožnika, temveč šele 1. 7. 2012. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku zakonske zamudne obresti od sorazmernega dela regresa za letni dopust prisodilo že od 19. 5. 2012 dalje. Tožena stranka je šele 2. 7. 2012 prišla v zamudo z dolžnostjo plačila sorazmernega dela regresa za letnini dopust za leto 2012. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki III izreka delno spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska regresa za letni dopust dosodilo od 2. 7. 2012 in da je zavrnilo, kar je tožnik iz naslova zakonskih zamudnih obresti zahteval več, to je njihovo plačilo za čas od 19. 4. 2012 do 1. 7. 2012. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlog ni podan, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.