Jedro

Tožnik (vodja oddelka) se določenega dne ni udeležil sestanka, za katerega je prejel vabilo s strani tožene stranke. S tem je tožnik kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja. Neudeležba na sestanku pa ne pomeni takšne kršitve delovnopravnih obveznosti, da bi tožena stranka lahko tožniku zaradi nje podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker ni podan pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1, to je, da utemeljen razlog onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se bruto znesek denarnega povračila zniža na znesek 12.827,00 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 3. 2014 nezakonita in odpoved razveljavilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožniku z dnem 25. 3. 2014 preneha delovno razmerje (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za vrnitev nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 26. 3. 2014 dalje, vključno z izplačilom nadomestila plače (III. točka izreka). Toženi strani je naložilo, da tožniku v roku 15 dni obračuna denarno povračilo v znesku 17.957,80 EUR bruto, odvede prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). Tožena stranka je po odločitvi sodišča prve stopnje dolžna tožniku v roku 15 dni plačati tudi stroške postopka v višini 1.179,42 EUR, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v I., II., IV. in V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi s prvim pisnim opozorilom z dne 16. 12. 2013 in meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti veljavnost drugega pisnega opozorila z dne 14. 1. 2014. V zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo spuščati v presojo pomembnosti sestanka z dne 21. 1. 2014. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj bi moral biti k vabilu na sestanek priložen dnevni red, saj to v poslovnem svetu ni običajno. Iz vabila izhaja in tožnik tega ni prerekal, da je bil predmet sestanka oglaševanje. Zmotni je zaključek sodišča prve stopnje, da sestanek ni bil pomemben in v zvezi s tem opozarja na izpoved priče A.A.. Zgolj zaradi stila in oblike elektronskega sporočila, ki je bil poslan tožniku, ni mogoče sklepati na težo in pomembnost sestanka. Tožena stranka je podala tudi navedbe in dokaze glede tega sestanka, o katerih se sodišče prve stopnje v sodbi ni izreklo, kar predstavlja bistveno kršitev ZPP. V zvezi z odmero denarnega povračila meni, da je previsoka in da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi, da se je tožnik takoj po odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlil drugje in da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je pri določitvi višine denarnega povračila zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 10. 3. 2014. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodja oddelka in da mu je tožena stranka pred podajo odpovedi podala dve pisni opozorili z dne 16. 12. 2013 in z dne 14. 1. 2014. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje kot veljavno in utemeljeno upoštevalo le prvo pisno opozorilo. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje drugo pisno opozorilo ni veljavno, ker ga ni podpisala za to upravičena oseba, v njem pa se tožniku tudi očitajo kršitve, ki naj bi jih storil pred vročitvijo prvega pisnega opozorila 3. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da je tožnik sicer kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kot se mu očita v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (neudeležba na sestanku 21. 1. 2014), zato je podan utemeljen razlog za odpoved. Vendar pa po presoji sodišča prve stopnje navedeni utemeljen razlog ni takšen, da bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), zato je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi spoznalo za nezakonito.

6. Tožena stranka se v pritožbi ne strinja z nekaterimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljenostjo prvega pisnega opozorila z dne 16. 12. 2013. Ker pa je sodišče prve stopnje kljub nekaterim ugotovljenim pomanjkljivostim (da je vsebina opozorila presplošna in da oznaka artikla ni popolna) presodilo, da je prvo pisno opozorilo utemeljeno, kar je ugotovitev, ki je v korist toženi stranki, slednja nima pravnega interesa za pritožbo zoper takšno ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo pritožbenih navedb, v katerih tožena stranka navaja, da je prvo pisno opozorilo dovolj konkretizirano in da na njegovo utemeljenost ne vpliva pomanjkljiva opredelitev artikla.

7. Ker je sodišče prve stopnje kot utemeljeno presodilo že prvo pisno opozorilo, pritožbeno sodišče pa na pritožbo tožene stranke ne more ugotoviti drugače, ni bistveno, ali je utemeljeno tudi drugo pisno opozorilo z dne 14. 1. 2014. Procesna predpostavka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je namreč podana že z obstojem enega utemeljenega pisnega opozorila. Ker je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj rokov, ki jih določa prvi odstavek 85. člena ZDR-1, čeprav se upošteva zgolj prvo pisno opozorilo, pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe, da je utemeljeno tudi drugo pisno opozorilo, saj za rešitev predmetne zadeve te navedbe niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz obrazložitve izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožena stranka tožniku (poleg drugih kršitev, ki mu jih je očitala že v pisnih opozorilih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) očita neudeležbo na sestanku 21. 1. 2014, katerega predmet je bilo oglaševanje poslovne enote tožene stranke v B.. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožnika, da ga tožena stranka na navedeni sestanek ni povabila, ugotovilo, da je vabilo prejel, in sicer po elektronski pošti 31. 12. 2013 in nato ponovno še 13. 1. 2014. Ker med strankama ni bilo sporno, da se tožnik sestanka ni udeležil, čeprav je bila to njegova pogodbena obveznost iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje presodilo, da je kršitev storil. Vendar pa po presoji sodišča prve stopnje ugotovljena kršitev ni takšna, da bi onemogočala nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, saj ni podan nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 (utemeljen razlog onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi).

9. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje dejanskim okoliščinam, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnikova neudeležba na sestanku 21. 1. 2014 ne utemeljuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Meni pa, da sodišče prve stopnje ni pristojno za takšno presojo, in se pri tem sklicuje na sodno prakso, izdano v sporih o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v katerih sodišče nima pristojnosti presojati poslovnih odločitev delodajalca. Pravno podlago za presojo, ali je kršitev pogodbenih obveznosti (utemeljen razlog), ki jo delavec stori, tako huda, da že opravičuje odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, daje sodišču drugi odstavek 89. člena ZDR-1 in ne more biti v izključni pristojnosti delodajalca, kot zmotno navaja pritožba.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s presojo, ali neudeležba tožnika na sestanku 21. 1. 2014 onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, izhaja, da dnevni red oziroma plan sestanka ni bil priložen nobenemu vabilu, ki ju je tožnik prejel po elektronski pošti, prav tako ga tožena stranka ni predložila kot listinski dokaz v tem postopku. Iz samega vabila pa izhaja le, da naj bi udeleženci prišli na sestanek „z ogromno različnimi idejami, željami...“. Tožena stranka v postopku tudi ni predložila zapisnika o sprejetih odločitvah, strategijah in finančnem planu. Glede na navedene dejanske ugotovitve se pritožbeno sodišče strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da neudeležba na sestanku 21. 1. 2014 ne pomeni takšne kršitve delovnopravnih obveznosti, da bi tožena stranka lahko tožniku zaradi nje podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Resnost in pomembnost sestanka ne izhaja niti iz povsem neformalnih vabil, poslanih po elektronski pošti, niti o njej ni mogoče sklepati na podlagi izpovedi priče A.A.. Slednji poleg tega, da je pavšalno izpovedal, da je šlo za krovni sestanek, ki se je izvedel enkrat na leto in na katerem so bili prisotni vodje oddelkov posamezne trgovine, ni izpovedal nič drugega konkretnega, kar bi kazalo na pomembnost sestanka. Drugih listinskih dokazov pa tožena stranka, na kateri je dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), ni predlagala. Pritožbeno sodišče se s presojo sodišča prve stopnje strinja tudi zato, ker tožnik ni bil edini od vabljenih, ki se sestanka ni udeležil (udeležil se ga ni tudi C.C. iz oddelka za oglaševanje), kar še dodatno kaže na nepomembnost sestanka.

11. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se o določenih navedbah in dokazih v zvezi s sestankom v sodbi ni izreklo. Ker pa pri tem ne pove niti, o katerih navedbah in dokaznih predlogih oziroma izvedenih dokazih se sodišče prve stopnje po njenem mnenju ni izreklo, pritožbeno sodišče na ta očitek ne more odgovoriti.

12. Tožena stranka pa se utemeljeno pritožuje zoper prisojeno višino denarnega povračila kot posledico sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Meni, da je previsoka in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik takoj dobil zaposlitev drugje in da je bilo v tem sporu ugotovljeno, da je kršitev storil. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini sedmih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar znese skupaj 17.957,80 EUR bruto. Pri tem je upoštevalo, da ima tožnik sedaj pri drugem delodajalcu bistveno nižjo plačo (848,00 EUR bruto, pri toženi stranki pa je imel 2.565,40 EUR bruto) in da je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju od leta 2004, torej skoraj deset let. 13. Kriteriji, na podlagi katerih sodišče določi višino denarnega povračila, so opredeljeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 in so naslednji: trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo poleg dejstva, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen skoraj 10 let, kar je relativno dolga doba, in da ima pri novem delodajalcu bistveno nižjo plačo kot pri toženi stranki, upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki dobil zaposlitev drugje in je zato mogoče sklepati, da so njegove zaposlitvene možnosti dobre, ter dejstvo, da je sodišče prve stopnje nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo kljub ugotovitvi, da je tožnik očitano kršitev storil. Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih dejanskih okoliščin bi moralo sodišče prve stopnje denarno povračilo odmeriti v nižji višini in je zato v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je tako sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, in sicer v IV. točki izreka tako, da je znesek denarnega povračila znižalo na znesek 12.827,00 EUR, kar predstavlja pet bruto plač tožnika. Podlago za spremembo sodbe daje pritožbenemu sodišču 5. alineja 358. člena ZPP.

14. Ker je v konkretnem sporu sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in gre za postopek o prenehanju delovnega razmerja po določbi petega ostavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), tako spremenjena odločitev o denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 ne vpliva na odločitev o stroških postopka.

15. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi in razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).