Jedro

Posamezni opisani dogodki po mnenju pritožbenega sodišča vsekakor nakazujejo, da mati tudi pred otrokom izraža odklonilno stališče ter zaničevalno mnenje o tožencu. Poleg tega spisovni podatki ne dajejo povoda za sklepanje, da bi mladoletni A. po prvih 31. uspešno opravljenih stikih pod nadzorom imel kakršnikoli razlog (zunaj vpliva tožnice), da bi čutil takšno stisko, da bi stik odklonil, do česar se bo moralo v ponovljenem postopku s pomočjo izvedenca opredeliti sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v odločitvi o odvzemu pravice do osebnih stikov (I/3 točka izreka) in v stroškovni odločitvi (III. točki) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je mladoletnega A. A. dodelilo v vzgojo in varstvo materi (tožnici), očetu (tožencu) pa naložilo plačevanje preživnine v višini 120,00 EUR mesečno (točka I/1, 2 izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo preživnine je zavrnilo (I/4 točka izreka). Očetu je odvzelo pravico do stikov s sinom A. (I/3 točke izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je toženec vložil laično pritožbo. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti zaradi kršitve Ustave RS, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje v nasprotju z resnico. Tako mnenje Centra za socialno delo kot tudi mnenje izvedenca B. B. je pristransko in neutemeljeno. Izvedenec B. B. je izvedeniško mnenje izdelal zgolj na podlagi 20-minutnega razgovora, kjer je ocenil pritožnikovo osebnost brez utemeljenih razlogov in dokazov. Sodišče pritožniku ni omogočilo novega sodnega izvedenca.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sledi oceni sodišča prve stopnje, da ima glede na ugotovljene osebnostne lastnosti staršev, njune vzgojne sposobnosti ter čustveno navezanost mladoletnega A. na mater, mati večje kapacitete glede varstva in vzgoje sina v primerjavi z očetom, zato je pravilna odločitev, da se mladoletnega A. zaupa v varstvo in vzgojo materi. Pritožbeno sodišče prav tako nima nobenih pomislekov glede določene mesečne preživnine v višini 120,00 EUR, ki jo mora toženec plačevati za preživljanje mladoletnega A. 6. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je preuranjena odločitev, da se očetu odvzame pravica do stikov s sinom A. 7. Četrti odstavek 106. člena ZZZDR določa obvezo sodišča, da pri odločanju o stikih ravna predvsem v korist otroka. Pravica do stikov se po petem odstavku 106. čl. ZZZDR sicer lahko odvzame ali omeji, vendar le tedaj, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihična obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče pa lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. Pred odločitvijo o stikih mora sodišče po sedmem odstavku 106. čl. ZZZDR glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo, upoštevati pa mora tudi otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.

8. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje se je pravdnima strankama dne ... 2011 rodil sin A. Med pravdnima strankama ni sporno, da že od rojstva otroka ne živita več skupaj. Kot izhaja iz mnenja Centra za socialno delo z dne 4. 7. 2013, je toženec že pol leta po rojstvu otroka želel preko Centra za socialno delo ureditev stikov z sinom. Pred Centrom za socialno delo sta pravdni stranki tudi podpisali sporazum, da ima oče stike z mladoletnim A. vsako nedeljo od 9.00 ure do 19.00 ure in vsak torek od 11.00 ure do četrtka do 11.00 ure.

9. Sodišče prve stopnje je odločitev, da stiki očeta s sinom otroku niso v korist oziroma, da so zanj preveč tvegani, sprejelo na podlagi mnenja Centra za socialno delo, iz katerega izhaja, da so bili stiki pod nadzorom začasna rešitev, ki pa ni pripomogla h kvaliteti odnosa med staršema, stiki so otroku povzročili stisko, nemir, zmedo in psihično obremenitev, saj toženec ni upošteval navodil in priporočil Centra za socialno delo, in na podlagi izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca klinično psihološke stroke B. B., iz katerega mnenja izhaja, da bi bili stiki brez nadzora zaradi očetove nepredvidljivosti ter njegovih osebnostnih lastnostih za otroka preveč tvegani.

10. Po presoji pritožbenega sodišča sta mnenji, na kateri je prvo sodišče oprlo svojo odločitev nepopolni in ne zadovoljujeta ocene logičnosti in prepričljivosti njunih argumentov oziroma sta celo v nasprotju z lastnimi predhodnimi navedbami, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Tudi iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da je bila odločitev sprejeta ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera ter vseh možnosti, ki jih pri odločitvi o pravici do stikov ponuja pravo. Poseg v pravico staršev mora biti sorazmeren z ogroženostjo otroka, sorazmernost pa je potrebno utemeljiti v obrazložitvi glede odločitve o uporabi skrajnega ukrepa, to je v ukinitvi vseh stikov očeta z otrokom Sodišče prepove stike takrat, ko ugotovi, da eden od staršev otroka neposredno ogroža in je zaradi varstva koristi otroka treba osebne stike ali stike na sploh, tudi pisne, telefonske, v celoti prepovedati. Pri samem odločanju pa so tako sodišča kot tudi drugi pristojni državni organi dolžni ukreniti vse, da se v dani situaciji maksimirajo koristi otroka.(1)

11. Po mnenju pritožbenega sodišča izvedenec ni zadovoljivo pojasnil iz katerih razlogov naj bi bil otrok na stikih ogrožen oziroma zakaj bi bili stiki brez nadzora za otroka preveč tvegani. Iz izvedeniškega mnenja sicer izhaja, da otrok omenja fizično nasilje očeta in strah, da bi ga oče proti njegovi volji odpeljal, vendar pa izvedenec ne pojasni, kateri so tisti konkretni dogodki zaradi katerih naj bi se mladoletni A. očeta bal in kaj je primarni razlog, da naj bi odklanjal le nekatere stike z očetom. Prvo sodišče namreč ni ugotovilo, da bi bil toženec fizično nasilen do mladoletnega otroka, navedeno pa ne izhaja niti iz poročil CSD niti iz izvedenega dokaznega postopka. Fizičnega nasilja tudi tožnica ni zatrjevala. Iz tožničinih navedb in dokaznega postopka pa tudi ne izhaja, da bi toženec na stike prihajal alkoholiziran oziroma pod vplivom drog. Toženec je tudi uvidel, da mora biti otrok med vožnjo pripet v otroškem sedežu. Malo je verjetno, da bi s strani tožnice zatrjevani dogodek z dne 1. 1. 2013, ki je vsekakor za otroka predstavljal psihično obremenitev, tako zaznamoval otroka, da bi zaradi bojazni odklanjal stike z očetom, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bilo po tem dogodku uspešno izvedenih prvih 31 stikov otroka z očetom. Izvedenec tudi ni zadovoljivo pojasnil, kaj botruje otrokovemu strahu, da bi ga oče proti njegovi volji odpeljal. Edini dogodek, ki ga je tožnica v tem postopku zatrjevala je, da ji toženec dne 12. 2. 2013 otroka ni vrnil ter je z njim odšel domov v M., vendar pa ji je sporočil, da otrok še spi, ter da ga bo imel čez noč pri sebi. Oče je nato otroka tožnici, ko je ob koncu delovnega dne prišla ponj v M., izročil. Po mnenju izvedenca je za otroka stresno in zmanjšuje njegov občutek varnosti tudi dejstvo, da se oče stikov ni redno udeleževal niti ni napovedal svoje odsotnosti, čeprav je iz spisa jasno razvidno, da se je oče od 94 stikov udeležil 87 stikov, torej se v obdobju dveh let ni udeležil le sedem stikov.

12. Iz poročila CSD z dne 4. 7. 2013 izhaja, da bi bilo v korist otroka, da obdrži vsaj minimalne stike z očetom. Sodišče prve stopnje je dne 6. 9. 2013 izdalo začasno odredbo o izvajanju stikov sina z očetom v prostorih CSD ob strokovni pomoči strokovnih delavcev. Iz poročila CSD z dne 2. 11. 2013 izhaja, da je bilo uspešno izvedenih vseh 22 stikov otroka z očetom. Po mnenju CSD pa ima toženec probleme z avtoriteto oziroma ne sledi zahtevam ki so mu postavljene s strani CSD in ta odpor kaže v občasnih jeznih in agresivnih izbruhih, ki se dogajajo v pričo otroka. Center je bil mnenja, da bi bilo v korist otroka, da obdrži stike z očetom, na katerega je čustveno navezan, a le nekaj ur na teden brez prisotnosti tuje osebe. Iz poročila CSD z dne 23. 1. 2014 izhaja, da je naslednjih devet stikov dobro potekalo in je otrok takoj odšel oziroma stekel k očetu v naročje. Na naslednjem 31. stiku dne 2. 1. 2014 pa otrok ni želel več k očetu. Otrok je odklonil tudi nadaljnje štiri stike, zaradi česar se niso izvedli. 35. stik, ki je potekal 16. 1. 2014 je stekel šele ob 9. uri in 20 minut, ko se je tožnica izmuznila iz pisarne in je nato stik potekal brez težav. 36. in 37. stik sta se zaradi odpora otroka do stikov zaključila predčasno. Center za socialno delo je menil, da stiki otroku povzročajo stisko, nemir in psihični napor, ker se toženec ne drži navodil in priporočil centra, saj ob vsakem stiku verbalno napada strokovno sodelavko, zaradi česar menijo, da takšni stiki niso v interesu otroka. Iz poročila Centra za socialno delo z dne 5. 3. 2014 izhaja, da so je 38., 40., in 41. stik zaradi odpora otroka predčasno zaključil, 39. stik pa je odpadel, ker oče na stik ni prišel. Toženca na 42. stik dne 11. 2. 2014 ni bilo in tudi svoje odsotnosti ni opravičil. 43. stik se je končal predčasno. 44. stik je potekal dne 18. 2. 2014, otrok očeta ni niti pogledal, strokovna sodelavka je tožnici svetovala, da naj poskuša oditi, saj se je otrok zaigral z očetom, vendar pa je odgovorila, da ura še ni devet. Na stiku sta se oče in otrok lepo igrala, otrok se je smejal, užival, vzdušje je bilo prijetno. 45. stik dne 20. 2. 2014 se je zaradi odpora otroka predčasno zaključil. Iz mnenja CSD izhaja, da je toženec začel kazati svojo nezainteresiranost za stike, saj dvakrat (dne 30. 1. 2014 in dne 11. 2. 2014) na stik ni prišel in svojega izostanka ni opravičil ter da so opazili, da se v primeru, ko se je otrok odzival na njegove spodbude, z otrokom lepo ukvarjal in bil do njega pozoren, skrben in ljubeč. Če pa ga otrok odklanja, očeta to razjezi, se razburi in svojo nezadovoljstvo izrazi tudi otroku ter mu pri tem postavlja neprimerna vprašanja ter preverja navedbe otrokove matere. Center je dopustil možnost, da otrok ni bil ustrezno pripravljen oziroma, da je, tako kot to trdi toženec, nahujskan proti očetu. Predlagajo, da sodišče pravico do stikov vzame, saj otrok stikov ne želi in odločno z verbalno in neverbalno komunikacijo izraža svoj odpor. Iz izpovedi priče C. C., ki je bila prisotna kot strokovna delavka na stikih pod nadzorom izhaja, da je bilo od nadaljnjih 14 stikov neuspešnih šest. Otrok, ko pride na stik se drži matere, oče poskuša ustrezno motivirati otroka z igro, vendar ni uspešen, ko pa stiki stečejo, je v redu, z otrokom se lepo igrata in se vidi, da uživata v igri. Menila je, da bi lahko stiki potekali enkrat na teden brez prisotnosti CSD. Priča pri tožencu ni opazila kakršnihkoli znakov zlorabe alkohola ali drog. Priča je tudi navedla, da je bilo po juniju 2014 manj izpadov in jeze s strani toženca. Iz poročila Centra za socialno delo z dne 3. 3. 2016 izhaja, da je bilo od 29 stikov uspešno izvedenih 22 stikov. Z zadnjega stika z dne 28. 7. 2015 se je otrok vrnil sproščen. V mnenju CSD nakaže možnost, da otrok ni bil ustrezno pripravljen na stik s strani matere. Navede, da se pričakuje, da se bodo prepiri med staršema vpričo otroka ob prevzemu in vrnitvi otroka s stikov pogosto pojavljali, zaradi česar je možno pričakovati tudi nasilje s strani toženca nad tožnico vpričo otroka, kar bi bilo gotovo zelo ogrožajoče za otrokov razvoj. CSD predlaga, da se očetu pravica do stikov odvzame.

13. Kronološki prikaz stikov pokaže, da je bila večina stikov tako v nadzorovanem kot tudi v nenadzorovanem okolju uspešno izvedenih, ter da CSD v mnenjih večkrat izpostavi veselje otroka ob srečanjih z očetom, pa kljub temu, brez navedbe konkretnih razlogov, popolnoma spremeni mnenje, ki ga je podal na začetku postopka in predlaga, da se očetu pravica do stikov odvzame, ker si otrok stikov ne želi, pri tem pa niti ne oceni realnih možnosti za izvajanje osebnih stikov mladoletnega A. z očetom ali stikov, ki so izvršujejo na drug način.

14. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju še izpostavlja posamezne dogodke oz. opažanja strokovne sodelavke, ki je bila prisotna na stikih in ki pritožbeno sodišče napeljujejo, da bi bil razlog za odpor otroka do očeta lahko tudi drugje, čeprav si je mati vsekakor navzven prizadevala za uspeh stikov, saj je otroka vedno pripeljala na stik, ni zamujala in je s seboj prinašala igrače. Do spodaj navedenih opažanj se pri odločitvi ni opredelilo niti sodišče prve stopnje, čeprav bi se moralo, očitno pa jih je pri podaji mnenja spregledal tudi izvedenec.

15. Iz poročila z dne 2. 11. 2013 izhaja, da je tožnica na desetem stiku dne 15. 10. 2013 po prihodu v pisarno začela jokati, povedala je, da ji je težko in da noče, da bi imel otrok stike z očetom. Vendar pa je sin, ko je očeta zagledal, stekel k njemu na hodnik in ga objel. Iz nadaljnjega poročila izhaja, da je Center za socialno delo tožnico dne 29. 11. 2013 seznanil z njihovimi opažanji, da sta oče in sin čustveno navezana, da gre otrok rad k očetu, da oče otroku zna izkazovati ljubezen, saj ga pogosto objema, poljublja, boža in se z njim igra. S tem se tožnica ni strinjala, trdila je, da toženec sina dejansko nima rad in da ga navezuje nase z bonboni, igračami in sokom. Ko jo je Center za socialno delo opozoril, da vidi, kako otrok od veselja skoči k očetu v naročje, pa je pojasnila, da gre sin k vsakemu v naročje. Zatrdila je, da ne bo dovolila stikov tudi, če jih bo sodišče določilo. Iz izpovedi strokovne delavke izhaja, da ima občutek, da je mama odklonilna glede stikov ter da to prenaša na otroka. Zaslišana priča D. D., direktorica CSD ... je izpovedala, da je razlog, zaradi katerega stiki običajno ne stečejo nepripravljenost otroka na stike. V konkretnem primeru meni, da mati ni dovolj vzpodbudila otroka na stik, oče pa po drugi strani ni dovolj nežno pristopil k otroku. Strokovna delavka je po stiku z dne 1 3. 2. 2014 tožnico seznanila s tem, da sta se na stiku oče in sin lepo igrala, vendar je mati vpriča otroka rekla, da se otrok s takšnim psihopatom nima kaj igrati. Nadalje iz poročil CSD izhaja, da je stik dne 2. 12. 2014 odpadel, ker ga je otrok odkrito odklanjal. Socialna delavka je pri tem navedla, da je na očetovo vprašanje, če gre z njim ven, otrok najprej pogledal mamo, zato je predvidevala, da potrebuje materino privoljenje. Strokovna delavka je zaznala, da otrok od matere najbrž ne dobiva pozitivnih sporočil o očetu ter da mati stikov ne vzpodbuja. Otrok se počuti nelojalen do matere, če vpričo nje objame očeta. Dne 21. 4. 2015 je stik stekel, je pa socialna delavka opazila, da otrok ni pripravljen za stik s strani matere, ki je odkrito kazala odklonilen odnos do stikov in jezo do strokovne delavke, ki je otroka poskušala vzpodbuditi za stik. Otrok se je s stika vrnil zadovoljen, sproščen, od očeta se je lepo poslovil, a v strahu kako bo mama na njegov poljub očetu reagirala.

16. Posamezni opisani dogodki po mnenju pritožbenega sodišča vsekakor nakazujejo, da mati tudi pred otrokom izraža odklonilno stališče ter zaničevalno mnenje o tožencu. Poleg tega spisovni podatki ne dajejo povoda za sklepanje, da bi mladoletni A. po prvih 31. uspešno opravljenih stikih pod nadzorom imel kakršnikoli razlog (zunaj vpliva tožnice), da bi čutil takšno stisko, da bi stik odklonil, do česar se bo moralo v ponovljenem postopku s pomočjo izvedenca opredeliti sodišče prve stopnje.

17. Pritožbeno sodišče sledi tako mnenju Centra za socialno delo kot tudi izvedeniškemu mnenju, da so konfliktne situacije, ki so potekale med staršema, ali med očetom in strokovno delavko pred oz. med stiki, stresno vplivale na otroka, vendar pa bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku s pomočjo izvedenca ugotoviti, ali so te konfliktne situacije ter dogodek z dne 1. 1. 2013 res lahko tako usodno vplivali na otroka, ob upoštevanju dejstva, da je bila, kljub temu, večina stikov uspešno izvedenih. Treba bo torej ugotoviti, kaj se je v vmesnem času oziroma v intervalih (nekaj dni do nekaj tednov) dogajalo z otrokom, da je razvil takšen odpor do stikov, ter pri tem upoštevati tudi, da naj bi bilo po izpovedi strokovne delavke CSD po juniju 2014 s strani očeta manj izpadov jeze ter ugotoviti tudi vlogo, ki jo ima pri tem mati. Pritožbeno sodišče sicer ne zmanjšuje pomena s strani izvedenca ugotovljenih negativnih osebnostnih lastnosti očeta, vendar pa bo moralo sodišče prve stopnje bolj poglobljeno navesti konkretni vpliv očetovih osebnostnih lastnosti, zaradi katerih naj bi bil otrok na stikih ogrožen, ter oceniti kateri ukrep bi bil glede na vse okoliščine primera najprimernejši za osebnostni razvoj otroka. Prav tako bo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali bo s prekinitvijo vseh stikov toženca z otrokom pri otroku lahko v kasnejših obdobjih nastala nepopravljiva škoda.(2)

18. Zaradi nepravilne uporabe določb 106. člena ZZZDR je ostalo dejansko stanje glede odločitve o stikih nepopolno ugotovljeno, zato je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi te sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zaradi razveljavitve odločitve glede dela zahtevka je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): sodba ESČP v zadevi Giorgini proti Italiji št. 43299/12 z dne 15. 9. 2016. Op. št. (2): Sam pojem otrokove koristi ne zajema le koristi oseb do dopolnjenega 18 leta starosti (kratkoročna korist) temveč tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist), Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 706/2009