Jedro

Tožnik je imel od svoje bivše žene pravico zahtevati, da se sporazumeta o tem, kdo od njiju bo še naprej imel stanovanjsko pravico. Če bi jo pridobil tožnik, kar bi bilo logično, glede na to, da se je njegova bivša žena iz stanovanja izselila, bi imel skladno z določili SZ ob prehodu družbene lastnine v zasebno lastnino pravico do odkupa stanovanja. Če bi stanovanjsko pravico obdržala njegova bivša žena, bi mu morala zagotoviti primerne bivalne prostore. Tožnik bi v vsakem primeru imel rešeno stanovanjsko vprašanje zase in za svojo družino. V postopku ni bilo sporno, da tožnik zahteve v nepravdnem postopku ni podal. Tako je prišlo do stanja, da je bila stanovanjska pravica izgubljena za oba, za tožnikovo bivšo ženo zaradi tega, ker je stanovanje trajno prenehala uporabljati, tožnik pa jo je izgubil iz razloga, ker se ni poslužil varstva iz 17. člena ZSR. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je stanovanjska pravica od bivše žene na tožnika prešla ex lege že zaradi tega, ker je imel status razvezanega zakonca. Določila ZSR takšne podlage ne dajejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo je primarna tožbena zahtevka, da je toženka dolžna tožniku omogočiti nakup stanovanja in mu povrniti vlaganja v višini 20.000 EUR (II. točka izreka), tožbo je zavrglo v delu, ki se je nanašala na podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 90.000 EUR (III. točka izreka), ter je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 3.764,92 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Tožnik se po pooblaščenki pritožuje zoper II., III. in IV. točko sodbe iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov v bistvenem iz treh vsebinskih sklopov: (1) navaja, da je na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih1 (ZSR) nanj po zakonu (ex lege) prešla stanovanjska pravica na stanovanju, ki ga je uporabljal skupaj z bivšo zakonsko partnerko, ter je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo; (2) navaja, da je v letu 1989, ko se je bivša zakonska partnerica iz stanovanja izselila, veljal 50. člen ZSR, ki je nezakonito vseljenemu dajal pravico do pridobitve stanovanjske pravice, če stanodajalec ni prej kot v dveh letih zahteval izpraznitve, ter je pravico do bivanja v stanovanju pridobil že na podlagi tega člena, česar sodišče ni obrazložilo; (3) v zvezi z zahtevkom za povrnitev vlaganj navaja, da je bil prepričan, da bo po tem, ko je toženki pravočasno podal vlogo za odkup stanovanja (12. 10. 1993), stanovanje lahko odkupil. Tožnik je prejel odgovor za odkup stanovanja šele leta 2011, zato bi eventualno šele takrat lahko pričelo teči zastaranje. Vendar je potrebno upoštevati, da je do pravnomočne odločitve sodišča, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za odkup stanovanja, prišlo 15. 3. 2017. Šele v tem trenutku je tožnik dejansko izgubil vlaganja, obogatitev pa je prešla na toženko. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podredni zahtevek zastaral. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da sodbo razveljavi, zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na tožbo toženka prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov tu obravnavanega sodnega spisa ter priloženih sodnih spisov v zadevah Okrajnega sodišča v Radovljici P 72/2017 in Okrožnega sodišča v Kranju I P 258/2014 izhaja naslednje dejansko stanje, ki med pravdnima strankama ni bilo prerekano. Stanovanjski bloki, kjer je tožnik živel s svojo bivšo ženo O. S., so bili zgrajeni v letu 1982, stanovanjsko pravico je pridobila njegova bivša žena, konec leta 1988 ali v letu 1989 sta se razvezala, konec leta 1989 se je bivša žena iz stanovanja izselila, tožnik pa je ostal v stanovanju in si ustvaril novo družino. Leta 1993 sta oba, tožnik in njegova bivša žena, toženki pravočasno podala vlogi za odkup stanovanja. Tožnikovi bivši ženi je bila vloga zavrnjena iz razloga, ker se je iz stanovanja trajno odselila ter je tako izgubila stanovanjsko pravico, tožnik pa je šele v letu 2011 z dopisom dobil sporočilo, da je njegova vloga za odkup stanovanja zavrnjena. Toženka kot lastnica je v letu 1997 pričela pravdo za tožnikovo izselitev. Pravda se je zaključila v letu 2005, do deložacije tožnikove družine je prišlo v letu 2008. Od tedaj dalje tožnik v stanovanju ne živi več. Leta 2007 je toženka stanovanje prodala tretji osebi.

6. Iz podatkov sodnih spisov je razvidno in med strankama ni prerekano, da je tožnik pred Okrajnim sodiščem v Radovljici sprožil pravdo, ki se je nazadnje vodila pod opr. št. P 72/2017, zaradi sklenitve pogodbe o nakupu stanovanja. Njegov zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen. Pred Okrožnim sodiščem v Kranju v zadevi I P 258/2014 pa je sprožil pravdo za plačilo odškodnine v višini 95.000 EUR, njegov zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen. V tu obravnavanem postopku je tožnik vložil odškodninsko tožbo s primarnim restitucijskim zahtevkom, da naj mu toženka omogoči nakup drugega primernega stanovanja, podredno na plačilo odškodnine v višini 90.000 EUR, podal pa tudi zahtevek za povrnitev stroškov vlaganj v višini 20.000 EUR.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je tožnik pritožil tudi zoper III. točko izreka sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje njegov podredni zahtevek za plačilo odškodnine zavrglo, saj je ugotovilo, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno pred Okrožnim sodiščem v Kranju v zadevi I P 283/2017, kar pomeni, da gre za že razsojeno stvar (res iudicata). Tožnik zavrženje tožbe izpodbija zgolj pavšalno na naslovni strani pritožbe z navedbo, da se pritožuje tudi zoper III. točko. V obrazložitvi pritožbe tega dela odločitve vsebinsko ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo brez posebne obrazložitve.

Stanovanjska pravica po ZSR

8. V času družbene lastnine do sprejetja Stanovanjskega zakona (SZ)2 lastninska pravica na stanovanjih ni bila uzakonjena, ampak so lahko delovni ljudje in občani na stanovanjih pridobili stanovanjsko pravico, torej so postali imetniki stanovanjske pravice. Po 10. členu ZSR se je stanovanjska pravica primarno pridobila na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja. A to ni bil edini način, saj je ZSR poznal tudi druge načine pridobitve stanovanjske pravice, in sicer je na podlagi 16. člena ta pravica prešla na zakonca po samem zakonu, na podlagi 17. člena z dogovorom razvezanih zakoncev ali na podlagi odločbe nepravdnega sodišča, na podlagi 18. člena v primeru smrti imetnika stanovanjske pravice, na podlagi 19. člena takrat, kadar je imetnik stanovanjske pravice stanovanje trajno prenehal uporabljati, ter na podlagi 20. člena po odločbi sodišča združenega dela.3 5. člen ZSR je določal, kdo so uporabniki stanovanja, in sicer poleg imetnika stanovanjske pravice še druge osebe, ki so z njim stalno stanovale, med njimi je bil naveden zakonec, ali tisti, ki je najmanj dve leti živel z imetnikom stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti, drugi odstavek tega člena pa je določal, kdo so bili stanovalci stanovanja, to so bile druge osebe, ki niso bili uporabniki in so z imetnikom stanovanjske pravice živeli v stanovanju. 15. člen tega zakona je določal, da je lahko imetnik stanovanjske pravice na istem stanovanju le ena oseba. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je bil tožnik kandidat za pridobitev stanovanjske pravice kot uporabnik stanovanja v času, ko je zakonska zveza še trajala, saj je v tem času lahko stanovanjsko pravico imela le ena oseba.

9. Ni bilo prerekano, da je bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju tožnikova bivša žena O. S. Skladno z zgoraj navedenimi določili ZSR je imetnica stanovanjske pravice ostala tudi po razvezi. Ko se je iz stanovanja odselila in ga prenehala trajno uporabljati, je stanovanjsko pravico skladno z 19. členom ZSR izgubila. Navedeno je rezultiralo v dejstvu, da je bil njen zahtevek za odkup stanovanja, ki ga je podala toženki, zavrnjen. A takšno dejansko stanje še ne omogoča zaključka, da je tožnik od bivše žene pridobil stanovanjsko pravico na podlagi zakona. 19. člen ZSR v drugem odstavku navaja, da za določitev novega imetnika stanovanjske pravice veljajo določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 18. člena, ta pa napotuje na 16. člen ZSR, ki določa, da če imetnik stanovanjske pravice umre ali trajno preneha uporabljati stanovanje, pridobi stanovanjsko pravico na stanovanju njegov zakonec, ki ga je souporabljal. V postopku ni bilo sporno in je tožnik ob zaslišanju potrdil, da v času, ko se je tožnikova bivša žena trajno odselila iz stanovanja, nista bila več poročena, torej tožnik ni bil več njen zakonec, čeprav je stanovanje po razvezi zakonske zveze (so)uporabljal. Zato stanovanjska pravica po 16. členu ZSR nanj ni prešla. Tudi sicer je bil pogoj za stanovanjsko zaščito ugotovljen status uporabnika stanovanja po prvem odstavku 5. člena ZSR.4 Ker tožnik ni bil več zakonec osebe, ki je imela stanovanjsko pravico, se ni več štel za uporabnika stanovanja. Kar pomeni, da stanovanjske pravice po 16., 18. in 19. členu ZSR ni mogel pridobiti. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

10. Kljub temu je ZSR v 17. členu tožniku nudil popolno in celovito pravno varstvo za ureditev stanovanjskega vprašanja. Ta je določal, da če se zakonska zveza razveže, se lahko prejšnja zakonca sporazumeta, kdo od njiju obdrži oziroma pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju, za katero je bil imetnik stanovanjske pravice eden od njiju. Prav za takšen primer gre v obravnavani zadevi, saj sta tožnik in njegova bivša žena po izgradnji stanovanjskega bloka v letu 1982 skupaj pričela živeti v stanovanju. Ni prerekano, da do takšnega sporazuma med njima ni prišlo, na kar kaže dejstvo, da je njegova bivša žena vložila vlogo za odkup na podlagi imetništva stanovanjske pravice. Zakon je določal tudi, da če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti o stanovanjski pravici, o tem odloči na zahtevo enega od njiju v nepravdnem postopku redno sodišče. Prejšnji zakonec, ki po sodni odločbi ne obdrži oziroma ne pridobi stanovanjske pravice, se mora iz stanovanja izseliti, drugi zakonec pa mu mora pri tem priskrbeti najpotrebnejše prostore. Tožnik je imel od svoje bivše žene pravico zahtevati, da se sporazumeta o tem, kdo od njiju bo še naprej imel imel stanovanjsko pravico. Če bi jo pridobil tožnik, kar bi bilo logično, glede na to, da se je njegova bivša žena iz stanovanja izselila, bi imel skladno z določili SZ ob prehodu družbene lastnine v zasebno lastnino pravico do odkupa stanovanja. Če bi stanovanjsko pravico obdržala njegova bivša žena, bi mu morala zagotoviti primerne bivalne prostore. Tožnik bi v vsakem primeru imel rešeno stanovanjsko vprašanje zase in za svojo družino. V postopku ni bilo sporno, da tožnik zahteve v nepravdni postopek ni podal. Tako je prišlo do stanja, da je bila stanovanjska pravica izgubljena za oba, za tožnikovo bivšo ženo zaradi tega, ker je stanovanje trajno prenehala uporabljati, tožnik pa jo je izgubil iz razloga, ker se ni poslužil varstva iz 17. člena ZSR. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je stanovanjska pravica od bivše žene na tožnika prešla ex lege že zaradi tega, ker je imel status razvezanega zakonca. Določila ZSR takšne podlage ne dajejo. Sklepno gre ugotoviti, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, pravilno je ugotovilo, da tožnik stanovanjske pravice ni pridobil neposredno po samem zakonu (ex lege), kot zatrjuje pritožba, zato toženka s tem, ko tožniku stanovanja skladno z določili SZ ni ponudila v odkup, ni ravnala protipravno.

50. člen ZSR

11. Pritrditi gre pritožbi, da je po 50. členu ZSR stanovanjsko pravico pridobil tudi tisti uporabnik stanovanja, ki je ostal v stanovanju po smrti imetnika stanovanjske pravice ali po tistem, ko je imetnik stanovanjske pravice trajno prenehal uporabljati stanovanje, pa stanodajalec v dveh letih ni zahteval njegove izselitve. Prav pasivnost stanodajalca je s potekom dveletnega prekluzivnega roka povzročila, da je pravica uporabnika trajno in neovirano uporabljati stanovanje dejansko in pravno prerasla v status imetništva stanovanjske pravice. Ob tako izpolnjenih pogojih je dotakratni uporabnik stanovanja pridobil stanovanjsko pravico iz določbe 10. člena ZSR.5 50. člen ZSR je torej dajal pravno varstvo tudi nezakonito vseljenemu. Vendar se pritožba neutemeljeno sklicuje na ta člen. Prvenstveno iz razloga, ker tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje nezakonite vselitve v stanovanje ni zatrjeval, ampak je vseskozi zatrjeval, da je v stanovanju prebival zakonito, saj je bil imetnik stanovanjske pravice, ki je nanj od bivše žene prešla po samem zakonu. Trditvena podlaga glede nezakonite vselitve pa je pri uporabi 50. člena ZSR obvezna. V pritožbi gre s sklicevanjem na 50. člen ZSR za neupoštevne pritožbene novote, do katerih se sodišče prve stopnje ni moglo izreči, saj tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage.6 Pa tudi, če bi pritožbeno sodišče navedeni razlog spregledalo, gre ugotoviti, da pritožbeno sklicevanje na ta člen tudi vsebinsko ni utemeljeno. Iz tožnikovega zaslišanja v tem postopku (list. št. 51 sodnega spisa) izhaja, da je v stanovanju živel z bivšo ženo, z njenim prvorojenim sinom in njunim skupnim sinom vse do konca leta 1989, ko se je izselila in s seboj vzela oba otroka. Ker je do konca leta 1989 v stanovanju živela imetnica stanovanjske pravice, tožnik pa je v njem živel z njeno privolitvijo, stanovanja ni uporabljal nezakonito. Šele z njeno odselitvijo, to je konec leta 1989, bi bilo mogoče govoriti o nezakonitem bivanju tožnika v stanovanju. ZSR je prenehal veljati s sprejetjem SZ, ki je pričel veljati 19. 10. 1991. To pomeni, da dveletni rok, v katerem bi toženka lahko zahtevala tožnikovo izselitev, do sprejetja SZ, še ni potekel, zato 50. člen ZSR tožniku stanovanjske pravice ni mogel podeliti. SZ pa takšne določbe, kot jo je imel 50. člen ZSR, ni imel več. Zato je imela toženka pravico izpraznitev stanovanja zahtevati na podlagi 58. člena SZ, to je v primeru, kadar je oseba v stanovanju prebivala brez pravne podlage. Ob navedenem so pritožbene navedbe glede (ne)uporabe 50. člena ZSR neutemeljene.

Vlaganja

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je glede vlaganj utemeljen toženkin ugovor zastaranja ter da je zastaralni rok pričel teči s tožnikovo izselitvijo iz stanovanja v letu 2008. A tudi če gre sprejeti obrazložitev iz pritožbe, da je pritožbeni rok začel teči šele v letu 2011 oziroma v letu 2017, ko je sodišče pravnomočno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odkup stanovanja, je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova vlaganj prvenstveno zavrnilo iz razloga pomanjkljive trditvene podlage, pritožba pa navedenega zavrnitvenega razloga ne izpodbija. Tako je sodba pravilna tudi v tem delu.

13. Ob obrazloženem gre ugotoviti, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).

1 Uradni list SRS št. 35/1982 s spremembami in dopolnitvami. 2 Uradni list RS/I 18/91. 3 VSRS sodba II Ips 363/93. 4 VSRS sodba II Ips 363/93 ter sodba in sklep II Ips 131/2002. 5 VSRS sodba II Ips 124/97 in sodba II Ips 104/95. 6 VSRS sodba II Ips 363/93.