Jedro

Zastaranje sukcesivno nastajajoče bodoče premoženjske škode začne teči, ko tožnik zve za to škodo in jo lahko uveljavlja.

Ustrezna skrbnost oškodovanca predpostavlja tudi ugotovitev vzrokov za nastajanje škode in posledično ugotovitev odgovornih oseb. Zgolj kasneje angažirani sodni izvedenec zastaralnega roka ne more podaljšati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine vsem trem tožnikom v višini 44.399,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2001 dalje iz naslova manjvrednosti zemljišča, tožnikoma O. D. in L. D. pa še na plačilo odškodnine v višini 40.031,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2001 dalje do plačila iz naslova stroška obnovitvenih del objekta in dvorišča. Tožnikom je naložilo, da so nerazdelno dolžni povrniti prvi toženi stranki pravdne stroške v višini 1.870,34 EUR, drugi toženi stranki v višini 2.733,79 EUR in tretji toženi stranki v višini 17.960,55 EUR.

Sodbo izpodbijajo tožniki iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, naj višje sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Predlagajo tudi, da sodišče odloči, naj se opravi nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje pred drugim sodnikom. Pritožniki ne soglašajo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaral. Opozarjajo, da sodba nima razlogov, zakaj šteje prav letnico 1993 za odločilni trenutek, ko naj bi se stanje v smislu nastajanja škode stabiliziralo. Tožnik je zatrdil, da je bilo stanje na hiši v letu 1998 ob postavljanju drenaže slabše, drugače je izpovedala tudi priča G. L., pa tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca Z. izhaja, da je po letu 1998 na zemljiščih tožnika nastala dodatna bistvena škoda. Tako je razlagati tudi izvedeniško mnenje mag. J. P., ko je navedel, da je tožnik z izgradnjo drenaže in zamenjavo tal okoli hiše preprečil nadaljnje poslabševanje stabilnostnih razmer in nastajanje nove škode. Za zamakanje in nabiranje vode je več vzrokov, škoda je začela nastajati sredi osemdesetih let: na stanovanjski hiši tožnikov in funkcionalnem zemljišču po letu 1993, stabilizirala pa se je v letu 1998 z izdelavo drenaže oziroma na parcelah 589 in 576/2 k.o. Ž. v letu 2000 po izvedbi posegov, izvedenih v letih 1998 do 2000. Sodišče pri oceni stabilizacije škode ni upoštevalo navodil višjega sodišča v zvezi z oceno dokazov. Tožniki stojijo na stališču, da tožbeni zahtevek ni zastaral tudi zato, ker so lahko za vse okoliščine v zvezi s postavitvijo tožbenega zahtevka izvedeli šele iz mnenja izvedenca A. S.. Ugotavljanje vzrokov za nastanek škode je v konkretnem primeru strokovno zahtevno opravilo, ki ga zmorejo le izvedenci, zahtevati od oškodovancev, da te najamejo v določenem času pa presega običajno skrbnost pri ugotavljanju obsega in povzročiteljev škode. Vse tri tožene stranke so zanemarile svojo dolžno skrbnost na področju zaščite pred škodljivim delovanjem voda in varovanja okolja, zato je nekorektno tožnikom očitati njihovo malomarnost v luči teže opustitve dolžne skrbnosti. Tožniki so izvedenca najeli, glede na vse navedeno pa je mogoče šteti, da so za povzročitelja in obseg škode izvedeli s prejemom njegovega mnenja. Ne drži tudi ugotovitev sodišča, da tožniki ne bi izkazali višine škode zaradi obnove objektov in dvorišča. Vso škodo je najprej ocenil pred pravdo angažirani izvedenec A. S., nato pa v sodnem postopku postavljeni izvedenec Z. A. Z.. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni raziskalo obsega škode na objektih, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, ter celotnega obsega bivalne škode. Sodišče ni presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in s tem kršilo določilo 8. člena ZPP, kar posebej velja za izvedeniška mnenja. Ne drži tudi ugotovitev sodišča, da bi bile navedbe tožeče stranke o potrebnosti izdatkov za sanacijo škode na objektih v nasprotju z izpovedjo tožnika samega, saj je ta povedal, da je bila drenaža že izvedena, to pa izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja izvedencev S., Z. in P.. Tožeča stranka je v zvezi z vrsto in obsegom škode podala zadostno trditveno podlago, saj je trdila, da je pričela nastajati škoda v obliki poškodb tlaka oziroma asfalta na dvorišču in v obliki pojavljanja vlage na zidovih objektov ter da so poškodbe na dvorišču in objektih nastale zaradi spremenjenega nivoja podtalnice. Prav tako je razmejila zahtevek iz naslova manj vrednosti zemljišča in zahtevek iz naslova vrednosti obnovitvenih del in dvorišča že v tožbeni naraciji in zahtevku. Posamezne pojavne oblike škode pa je tožeča stranka posebej navedla v vlogi z dne 14.5.2010. Povsem zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožena stranka v zvezi s škodo na objektu in dvorišču vztrajala zgolj pri zatrjevanju škode zaradi slabših bivalnih pogojev. Ne drži, da bi sodišče stranko opozorilo, da bi morala specificirati stroške napeljave drenaže, saj je v okviru materialno procesnega vodstva sodišče stranko opozorilo le s splošnim opozorilom, naj za vsako zatrjevano obliko škode ugotavlja, kdaj se je stabilizirala do take mere, da je bilo mogoče ovrednotiti njen obseg. Opisano ravnanje sodišča, ko se sklicuje na neizpolnjeno trditveno in dokazno breme tožeče stranke po opravljenem materialnem procesnem vodstvu, ki pa ni bilo opravljeno na način, opisan v sodbi, predstavlja kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala zatrjevane škode iz naslova manjvrednosti kmetijskih zemljišč. To je v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem z izvedenskim mnenjem A. S., izvedenskim mnenjem Z. A. Z. in izvedenskim mnenjem M. P.. Vsa stališča izvedencev skladno potrjujejo znatno manjvrednost zemljišč na parceli 589 in 576/2 in vzroke za manjvrednost. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi škoda v obdobju triletnega roka pred vložitvijo tožbe ne nastajala več, saj je to v nasprotju z izvedenimi dokazi in izvedeniškimi mnenji. Sodišče povzema navedbe prve tožene stranke glede izvora škode po kronologiji, ki jo je v spis vložila ta prepozno, pri čemer se do ugovora prekluzije ne opredeli. Prva tožena stranka tudi naknadno ni predložila listin, na katere se je sklicevala v kronologiji. Sodišče ugotavlja dejansko stanje na podlagi kronologije, ki ni del procesnega gradiva, ter je s tem kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče ni popolno povzelo izvedeniških mnenj Z. A. Z. in G, ni jih dokazno ocenilo in se do njih ni opredelilo glede vprašanja vzrokov za nastanek škode. Tožba povzema ugotovitve izvedeniških mnenj. Napačna je tudi odločitev o stroških, predvsem pa je ta neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev odmere stroškov tretji toženi stranki je sama s seboj v nasprotju, v nasprotju pa tudi s 4. točko izreka sodbe. Sodišče je najprej zapisalo, da je tretje toženi stranki priznalo stroške v skupnem znesku 4.459,27 EUR, nato pa, da ji je priznalo stroške v znesku 17.960,55 EUR. Sodišče je zagrešilo procesne kršitve iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, v primerih ko ni navedlo razlogov glede letnice stabilizacije škode, ko je zapisalo, da je tožbeni zahtevek zastaral, nato pa je zavzelo stališče, da zahtevek za povračilo stroškov drenaže ni zastaral, ko ni navedlo razlogov, zakaj je bila tožeča stranka premalo skrbna, ko je povzemalo izvedeniško mnenje A. S., ko je navedlo, da tožeča stranka zahteva plačilo zneskov 6.640.000,00 SIT in 10.640.000,00 SIT, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek, ko opisuje, kako je sodišče stranko pozivalo naj jasneje in natančno opredeli stroške drenaže, pa tega ni storilo, ko se ni opredelilo do dokazov, ki kažejo na to, da se je škoda na zemljišču stabilizirala šele v letih 1998 do 2000 in do ugovora prekluzije. Tožniki predlagajo, da sodišče zadevo dodeli drugemu sodniku, saj dosedanja sodnica ni sledila navodilom višjega sodišča, izpodbijana sodba je pravzaprav povsem enaka sodbi z dne 21.5.2009, dodano je le nekaj novih odstavkov, ponovljeni pa so vsi argumenti prejšnje razveljavljene sodbe. To ima za stranke tudi finančne posledice.

Na pritožbo je odgovorila prva tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeče stranke zahtevajo povračilo škode, ki jim je nastala na objektu in zemljiščih zaradi zamakanja ob povečani količini talnih in meteornih vod, pri čemer je višja količina vode posledica različnih dejavnikov. Dokazni postopek je potrdil, da je k povečanemu obsegu meteornih voda, podtalnice in odplak nedvomno prispevala izgradnja stanovanjskih hiš v naselju G. (izvedeniško mnenje G. in izvedenca Z. A. Z.) v sredini osemdesetih let, pa tudi urbano spreminjanje K., zapiranje rudnika, ojezeritev ter sama narava kraškega sveta. Posledično se je spremenila smer odtoka v obcestnem jarku v bližini nepremičnin tožnikov in količina vode v kanalu. Spremembo v stanju vodnatosti so tožniki dejansko zaznali že v začetku devetdesetih let (dokazna ocena sodišča prve stopnje po primerjavi izpovedb tožnika in zaslišanih prič), ko so se začeli pojavljati prvi vplivi na njihove nepremičnine, kar je povzročilo pričetek nastajanja premoženjske škode.

Ker so tožene stranke v postopku ugovarjale zastaranju odškodninskega zahtevka, je sodišče prve stopnje moralo raziskati vse okoliščine, ki so vplivale na začetek zastaralnega roka. Sam pričetek nastajanja škodne posledice še ni odločilen za tek zastaralnega roka, saj morajo biti oškodovancem znani vsi elementi za določitev višine tožbenega zahtevka, po določilu 1. odstavka 376. člena ZOR pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, da je oškodovanec izvedel za povzročitelja. Ob tem se od oškodovanca zahteva zadostna skrbnost pri ugotavljanju vseh okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev relevantnih elementov za postavitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ne bi imelo pomislekov v dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka v primeru, da bi bila škoda posledica zgolj prej opisanih vzrokov in bi se pojavljala od takrat dalje z enako dinamiko in v enakih oblikah, lahko tako za obseg škode kot za storilca izvedela ob ustrezni skrbnosti že od sredine devetdesetih let dalje. Ustrezna skrbnost namreč predpostavlja tudi ugotovitev vzrokov za nastajanje škode in posledično ugotovitev odgovornih oseb. Zgolj kasneje angažirani sodni izvedenec zastaralnega roka ne more podaljšati. Tudi zastaranje sukcesivno nastajajoče bodoče premoženjske škode namreč začne teči, ko tožnik zve za to škodo in jo lahko uveljavlja (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 315/2010, II Ips 55/2009 in II Ips 3/2004). V danem primeru je bilo že ob pričetku in ugotovitvi trajnosti pojava zamakanja mogoče predvidevati pojav vlage v objektu in spreminjanje kvalitete zemljišča, kar naj bi trajalo vse do zaključka sanacije vodotokov. Vendar pa je v obravnavani zadevi ključno, da so bila v letu 1998 in 2000, torej znotraj triletnega zastaralnega roka do vložitve tožbe (9.2.2001), opravljena večja gradbena dela z namenom sanacije odtekanja vode, ki pa so se odrazila z bistvenim povečanjem obcestnega jarka, povečanjem prepusta pod cesto do parcel tožnikov in izgradnjo oziroma povečanjem novega kanala po zemljišču tožnikov do ponorov (ki so jih poglobili) na parceli 576/2 k.o. Ž.. Iz trditvene podlage tožnikov izhaja, da jim je z omenjenimi posegi nastala dodatna škoda, ki se je odrazila tako na gradbenih objektih kot na zemljiščih, ta škoda pa torej ne more biti podvržena zastaranju.

Bistvene dejanske okoliščine, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo raziskati ter se do njih opredeliti, torej so, ali je s posegi v letu 98 in 2000 tožnikom nastala dodatna škoda, kako se je ta odrazila na objektih in kmetijskih zemljiščih ter kdo je zanjo odgovoren. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da o teh odločilnih dejstvih sodba nima razlogov, ali pa so ti v medsebojnem nasprotju ali v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja aboslutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ter narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe. Tako odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti že glede nosilnega razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka in sicer njegovega zastaranja. Sodišče prve stopnje je namreč na 5. strani sodbe zapisalo, da je na podlagi izvedenih dokazov prepričano, da je ugovor zastaranja tožbenega zahtevka utemeljen, kar je ponovilo tudi na 11. strani sodbe, medtem ko je iz obrazložitve glede škode na objektih na 9. strani sodbe razvidno, da tožbeni zahtevek tožeče stranke glede stroškov v zvezi z napeljavo drenaže ni zastaral, saj so bila dela izvedena znotraj triletnega zastaralnega roka do vložitve tožbe, prav tako pa to smiselno izhaja tudi glede škode na kmetijskih zemljiščih za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe. Tudi če bi te nasprotujoče si razloge lahko razumeli kot zaključek sodišča, da je zastarala zgolj škoda, nastala pred letom 98, pa ni mogoče pritrditi nadaljnjim zaključkom sodišča na 11. strani sodbe, da ni nobenega dvoma, da vtoževana škoda na objektih in zemljiščih ni nastala zaradi povečanja obcestnega jarka, ampak je nastajanje škode posledica dolgoletnega povečanja nivoja talnih in podzemnih voda, ki pa so od leta 1993 na skoraj enakem nivoju. Kako je sodišče prišlo do takšnih zaključkov, ni mogoče preveriti, so pa ti v nasprotju z izvedeniškim mnenjem Z. A. Z., ki je v svojem izvedeniškem mnenju na 9. strani izrecno zapisal: „... da je z razširitvijo in povečanjem pretoka vode pod cesto, poglobitvijo veznega jarka ter povečanjem požiralnikov prišlo do spreminjanja izdatnosti primarnega nanosa usedlin iz vodozbirnega zaledja, sekundarnega erozijskega procesa in posledično do razlivanja vode okrog požiralnikov ob lovskem domu z nezaželenimi zamašitvami. To je tudi povzročilo pričetek spreminjanja strukture zemljine na parcelah 589 in 576/2 ter mašitev požiralnikov, ki je bila večja zaradi nesistemskega vzdrževanja in opazovanja gibanja in pretoka vod.“ In še nadalje: „dodatno nastala bistvena škoda je bila storjena v času od leta 1998 do 2000 zaradi gradbenih posegov na parceli, posledice pa so pogojene s pogostostjo posegov ob vzdrževanju požiralnega sistema, kar predstavlja trajno motnjo uporabe“. Sodišče izvedeniškega mnenja v tem delu sploh ni povzelo niti ocenilo, tako da obstaja nasprotje med v sodbi navedeno vsebino izvedeniškega mnenja in njegovo celotno vsebino, kar predstavlja kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba utemeljeno graja.

Sodišče prve stopnje v sodbi tudi ocenjuje, da tožeča stranka ni zadostno izkazala obsega škode, pri čemer se glede kmetijskih zemljišč sklicuje na škodo zaradi nezmožnosti obdelave s kmetijsko mehanizacijo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka (tudi v besedilu samega zahtevka) zahtevala odškodnino zaradi manjvrednosti kmetijskega zemljišča in ne zaradi izgube pridelka, kot tako jo je opredelila tudi v pred pravdo vloženem strokovnem mnenju, na katerem je zahtevek utemeljevala. Zato bi sodišče moralo ugotavljati, ali je kmetijsko zemljišče po letu 98 dodatno izgubilo na vrednosti in kakšno prikrajšanje je s tem tožeči stranki nastalo (večja izguba obdelovane površine, več neplodnega zemljišča, trajna izguba uporabe zaradi vzdrževanja). Dejansko stanje je v tem obsegu ostalo nepopolno ugotovljeno, razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka zaradi neizkazanosti obsega škode (opustitev pridelave krompirja pred šestnajstimi leti, neprikrajšanost pri pridelavi mrve) pa napačni. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče nekorektno očita tožnikom, da zahtevka glede višine nastale škode zaradi drenaže niso specificirali kljub natančnem pozivu sodišča. Takšnega eksaktnega poziva sodišče namreč v okviru materialnoprocesnega vodstva ni podalo, temveč je zgolj navedlo, naj opišejo, kdaj se je posamezna škoda stabilizirala do takšne mere, da bi bilo mogoče ovrednotiti njen obseg. Vendar pa drži, da tožniki na ta poziv niso ustrezno reagirali, saj trditvene podlage niso dopolnili z navedbo posameznih oblik nastale škode na objektu glede časa njihovega nastanka. Zgolj sklicevanje na izvedeniško mnenje oziroma pred pravdo pridobljeno strokovno mnenje namreč trditvene podlage ne more nadomestiti.

Sodišče lahko izvaja dokaze zgolj ob ustrezni trditveni podlagi, dopolnitev le-te pa lahko doseže z ustreznim materialno procesnih vodstvom (285. člen ZPP), ki pripomore k učinkovitemu vodenju postopka. V danem primeru bo tako v nadaljevanju sodišče prve stopnje moralo zaradi pravilne uporabe določil o zastaranju ugotoviti, ali je tožnikom nastala tudi dodatna škoda na objektu s posegi po letu 1998, v čem je ta škoda, tožeči stranki pa je nedvomno nastal tudi strošek drenaže, s katerim je preprečila nadaljnje zamakanje in za katerega je povračilo zahtevala znotraj triletnega zastaralnega roka. Dokazno breme za navedbo škodljivih posledic, ki niso podvržene zastaranju, in njihovo stroškovno oceno je na tožeči stranki, ki ga mora izpolniti s trditvami, ne zgolj s predlogi za dopolnitev izvedeniškega mnenja, pri čemer pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniki v nadaljnjih navedbah ne bodo prekludirani, saj gre zgolj za podrobnejšo specifikacijo tožbenega zahtevka glede na podani ugovor zastaranja, pri čemer je tožena stranka do sedaj višini zahtevka ugovarjala zgolj pavšalno.

Sodišče druge stopnje je glede na že navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi zaradi dokazne ocene, izvedene v nasprotju z 8. členom ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ter zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, hkrati pa je ugodilo tudi predlogu pritožnikov za dodelitev zadeve drugemu sodniku (356. člen ZPP) zaradi bolj učinkovitega sojenja.

Navodila za delo sodišča prve stopnje so vsebovana že v dosedanji obrazložitvi. Sodišče naj z ustreznim materialno procesnim vodstvom najprej pozove tožečo stranko, naj konkretno opredeli povečano nastajanje škode po gradbenih delih od leta 1998 dalje, v čem se je ta odražala na posameznih parcelah in kakšni bodo stroški za sanacijo te dodatne škode oziroma kakšni stroški so že nastali. Pomembno je tudi, katere škodne posledice so tožniki že lahko pričakovali in so jim po rednem teku stvari morale nastati zgolj zaradi spremembe vodnatosti ob izgraditvi naselja G., saj je ta škoda kot predvidljiva povržena zastaranju, za ostale pojavne oblike, ki so odstopale od povprečno predvidljivih, pa ugovora zastaranja ni mogoče upoštevati, saj so bili tožniki z njimi seznanjeni šele kasneje. Sodišče naj nato ustrezno dopolni dokazni postopek ter o zahtevku ponovno odloči, pri čemer naj se opredeli tudi do vseh ostalih ugovorov obeh pravdnih strank v predmetnem postopku (vprašanje pasivne legitimacije, vprašanje prekluzije trditev iz kronologije tožene stranke, vprašanje vzročne zveze …).

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču v ponovno sojenje, se do ostalih ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo predvsem na samo izdelavo sodbe, ni opredeljevalo. Sodišče je razveljavilo tudi stroškovno odločitev, saj je ta nujno povezana z uspehom strank v postopku.

Ker gre za zelo kompleksno zadevo pritožbeno sodišče še dodaja, da bi stranki spor lahko poskušali rešiti tudi z uporabo metod alternativnega reševanja sporov, kjer se je mogoče dogovoriti tudi za drugačne načine satisfakcije (zamenjava zemljišč, izvedba določenih sanacijskih del …).