Jedro

Napačno je razlogovanje sodišča, da ker 140. člen ZUTD izrecno ne ureja vračila denarnega nadomestila zaradi "znižanja denarnega nadomestila", tožnik ni upravičen od toženke zahtevati vračilo preveč izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Načelo specialnosti se uporabi v primerih, ko in če nek specialni predpis ureja določen pravni položaj drugače od splošnega predpisa, ne pa tudi če nekega pravnega položaja sploh ne ureja. Kot pravilno izpostavlja tožnik bi bilo nesprejemljivo razlogovanje, da zakon ob ugotovitvi obstoja zakonsko opredeljenega krivdnega razloga ureja znižanje denarnega nadomestila, a hkrati ne omogoča vračila sredstev, ki so bila izplačana po pomoti. Pravilno je tolmačenje, da mora sodišče presojati upravičenost do vračila zneska po vseh veljavnih predpisih, ki bi lahko predstavljali pravno podlago za vračilo denarnega nadomestila. Nikjer ni namreč predpisano, da ob splošnih pogojih ne velja uporaba določbe 190. člena OZ. Takšno tolmačenje bi prišlo v poštev le v primeru, če bi določbe ZUTD izključile uporabo določbe 190. člena OZ

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 145,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 8. 2021 dalje do plačila, vse v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v višini 19,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila."

II. Stroške odgovora na pritožbo krije proračun RS.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska v višini 145,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2021 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da mora tožnik povrniti stroške postopka na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Sklep o višini stroškov postopka bo sodišče izdalo po pravnomočni odločitvi o glavni stvari.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo ter pravno podlago za vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev; to je določbe 190. člena Obligacijskega zakonika. Iz 2. točke odločbe z dne 26. 2. 2019 je razvidno, da je bilo toženki zaradi kršitve obveznosti iz 1. točke z odločbo priznano denarno nadomestilo za brezposelnost do njegovega izteka znižano za 30 % zadnjega izplačanega zneska. V 3. točki je bilo določeno, da se priznano denarno nadomestilo od dneva nastanka razloga za znižanje, tj. od 7. 12. 2018 izplačuje znižano za 220,38 EUR bruto mesečno in znaša v času od 7. 2. 2018 do 1. 1. 2019 532,89 EUR bruto. Tožnik je toženki znižal denarno nadomestilo ob ugotovitvi kršitve njegovih obveznosti, ko ji je bilo denarno nadomestilo v celoti že izplačano. S pravnomočnostjo odločbe o znižanju denarnega nadomestila je odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila na podlagi odločbe z dne 29. 10. 2018 v polni višini. Toženka je prejela polno plačilo. V tem delu je bila neupravičeno obogatena, zato je prejeto dolžna vrniti. Napačen je zaključek sodišča, da predstavlja določba 190. člena OZ splošno določbo in je potrebno določbo 140. člena ZUTD uporabiti po načelu specialnosti. Tožnik ne bi bil upravičen do vračila neupravičeno izplačanega denarnega nadomestila le v primerih, če bi določbe ZUTD izključile uporabo določbe 190. člena OZ. Če bi sodišče menilo, da specialne določbe izključujejo uporabo 190. člena OZ, bi moralo ugotoviti, da gre za pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti tako, da odločitev ne odstopa od rešitev v podobnih primerih, ki so normativno urejeni. Ob tem bi moralo smiselno uporabiti določbe 140. člena ZUTD. V 2. alineji prvega odstavka 140. člena ZUTD je določeno, da ima tožnik pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila v primeru izplačil denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo po tem zakonu preneha ali miruje. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da tožnik zahteva vračilo denarnega nadomestila, ki je bilo izplačano po nastanku razlogov za znižanje denarnega nadomestila. Prenehanje denarnega nadomestila za obdobje od 7. 12. 2018 do 1. 1. 2019 za 30 % in odločitev, da se v tem obdobju izplačuje v znižanem znesku, pomeni prenehanje pravice do izplačila denarnega nadomestila po odločbi z dne 29. 10. 2018, kot izhaja iz izreka odločbe z dne 26. 2. 2019. Brez pomena bi bilo znižanje denarnega nadomestila, če bi zavarovanec, ki krši obveznosti lahko obdržal neupravičeno prejete zneske denarnega nadomestila. Namen zakonodajalca ob določanju znižanja denarnega nadomestila po 65.a členu ZUTD zagotovo ni bil, da se denarno nadomestilo zgolj formalno zniža, zavarovanec pa obdrži neupravičeno prejete zneske. S tem bi znižanje denarnega nadomestila izgubilo smisel. Določbe ZUTD je potrebno razlagati tako, da je v vseh primerih neupravičeno izplačanih zneskov denarnih nadomestil tožeča stranka upravičena do vračila zneskov od zavarovanca, saj ni nobene podlage, da bi zavarovanec prejete zneske denarnega nadomestila obdržal. Podane so tudi bistvene kršitve pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev zahtevka na podlagi določb 190. člena OZ in se ni opredelilo do navedb tožnika, da je temelj za izplačilo denarnega nadomestila v polni višini z dokončnostjo odločbe o znižanju denarnega nadomestila odpadel, kar utemeljuje upravičenost vračila neupravičeno prejetega zneska denarnega nadomestila. V razlogih sodbe je nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin in med samimi listinami. Sodišče prve stopnje namreč zgolj navaja, da je bilo z odločbo z dne 26. 2. 2019 ugotovljeno, da je toženka 7. 12. 2018 prvič kršila obveznost zaradi neaktivnega iskanja zaposlitve, zato je bila višina denarnega nadomestila od 7. 12. 2018 znižana za 30 % zadnjega izplačanega zneska, pri tem pa spregleda 2. in 3. točko izreka odločbe, ki odpravi podlago za izplačilo denarnega nadomestila v polni višini. Do tega se sodišče ni opredelilo. Sodišče navaja, da v postopku ne presoja pravilnosti in zakonitosti odločb tožnika, a hkrati presoja ali je šlo za prvo ali nadaljnjo kršitev ter ali je šlo za znižanje ali za prenehanje denarnega nadomestila. Sodišče je s tem prekoračilo tudi trditveno podlago, saj toženka navedb v tej smeri ni podala. S tem je podana kršitev 7. člena ZPP. Med strankama je nesporno, da je šlo za prvo kršitev obveznosti, katere posledica je znižanje denarnega nadomestila. Za sodišče bi moral biti relevanten le znesek za vračilo preveč izplačanih sredstev denarnega nadomestila za obdobje od 7. 2. 2018 do 1. 1. 2019 v višini 145,68 EUR neto, ki ga je dolžan vrniti.

3. Toženec se je v odgovoru na pritožbo skliceval na pravilnost izpodbijane odločitve. Ni potrebno, da specialni predpis izrecno izključi uporabo splošnega predpisa. Sodišče prve stopnje ni smelo uporabiti del določbe specialnega predpisa ZUTD in del določbe splošnega predpisa OZ, saj vračilo denarnega nadomestila ureja ZUTD, ki pač ne predvideva vračila denarnega nadomestila v primeru znižanje le-tega. V kolikor ZUTD v prej navedenem primeru ne predvideva vračila denarnega nadomestila, to ne pomeni, da vračilo denarnega nadomestila po 140. členu ZUTD ni urejeno, pač pa da ni predvideno v primeru znižanja denarnega nadomestila. Zmotno je navajanje tožnika, da znižanje denarnega nadomestila za 30 % za obdobje od 7. 12. 2018 do 1. 1. 2019 istočasno pomeni prenehanje pravice do izplačila denarnega nadomestila po odločbi z dne 29. 10. 2018. Pravica do izplačila že priznanega denarnega nadomestila preneha šele tedaj, ko je odločba, s katero je bila ta pravica priznana z ustrezno upravno odločbo odpravljena. Tožnik pa tega ni storil, saj s poznejšo odločbo z dne 26. 2. 2019 ni odpravil prvotne odločbe z dne 29. 10. 2018, s katero je bila toženki ta pravica priznana. Sodišče tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nobene potrebe ni, da bi sodišče navajalo razloge za zavrnitev zahtevka po določbi 190. člena OZ, saj je sodišče odločalo po specialnem predpisu ZUTD. O vsem ostalem je sodišče pravilno odločilo in pravilno uporabilo določbe ZUTD, še zlasti, ker je toženec 7. 12. 2018 prvič kršil določbo 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnik. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovemu očitku o storjeni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni podrobneje opredeljevalo do uporabe 190. člena OZ, ker je zmotno menilo, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti določila le ZUTD, kar je pojasnilo skozi celotno obrazložitev sodbe.

7. Sodišče je v 7. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da se v tem sporu ne presoja pravilnosti in zakonitosti predhodno izdanih odločb tožnika, temveč izključno ali ima tožnik pravico zahtevati vrnitev že izplačanega zneska denarnega nadomestila za brezposelnost. Sodišče je že večkrat ugotovilo, da ima tožnik v skladu s prvim odstavkom 140. člena Zakona o urejanju trga dela2 pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila za brezposelnost tudi v primeru odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila skladno z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Gre za verzijsko terjatev iz tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika.3 Kot pravilno ugotavlja sodišče je bila toženki 29. 10. 2018 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas treh mesecev od 2. 10. 2018 do 1. 1. 2019. V posebnem upravnem postopku je tožnik 26. 2. 2019 izdal odločbo, s katero je priznano denarno nadomestilo med brezposelnostjo do njegovega izteka znižal za 30 % zadnjega izplačanega zneska.4 Pravilno je zatrjevanje tožnika, da je bila v odločbi z dne 26. 2. 2019 odpravljena podlaga za izplačilo denarnega nadomestila v polni višini.5 V tem sporu se ne presoja odločba o znižanju denarnega nadomestila za primer brezposelnosti z dne 26. 2. 2019. Le-ta je dokončna in pravnomočna.6 Odločba z dne 26. 2. 2019 predstavlja podlago za znižano izplačilo denarnega nadomestila za brezposelnost za obdobje od 7. 12. 2018 do 1. 1. 2019. Tožnik pravilno opozarja na določilo 190.7 in 139.8 člena OZ.

8. Četudi v predmetnem sporu, to ni predmet obravnave, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določilo 65.a člena ZUTD9 ureja primer, ko pravica do denarnega nadomestila še obstaja,10 zaradi krivdnega razloga opredeljenega v 9. alineji prvega odstavka 129. člena ZUTD, se zniža samo znesek, ki je bil upravičencu priznan. V tem sporu je ključno samo dejstvo, da je bil toženki11 znesek v polni višini izplačan neupravičeno.

9. Upoštevajoč uporabljeno določilo 65.a člena ZUTD ne more priti do odprave odločbe, s katero je bila toženki priznana pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost, kot to zmotno zatrjuje toženka. Skladno s 65.a členom ZUTD gre le za znižanje denarnega nadomestila za brezposelnost, ne pa za prenehanje pravice kot take. Kot pravilno opozarja tožnik je napačno razlogovanje sodišča, da ker 140. člen ZUTD izrecno ne ureja vračila denarnega nadomestila zaradi "znižanja denarnega nadomestila", tožnik ni upravičen od toženke zahtevati vračilo preveč izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Načelo specialnosti se uporabi v primerih, ko in če nek specialni predpis ureja določen pravni položaj drugače od splošnega predpisa, ne pa tudi če nekega pravnega položaja sploh ne ureja. Kot pravilno izpostavlja tožnik bi bilo nesprejemljivo razlogovanje, da zakon, ob ugotovitvi obstoja zakonsko opredeljenega krivdnega razloga, ureja znižanje denarnega nadomestila, a hkrati ne omogoča vračila sredstev, ki so bila izplačana po pomoti. Pravilno je tolmačenje, da mora sodišče presojati upravičenost do vračila zneska po vseh veljavnih predpisih, ki bi lahko predstavljali pravno podlago za vračilo denarnega nadomestila. Nikjer ni namreč predpisano, da ob splošnih pogojih ne velja uporaba določbe 190. člena OZ. Takšno tolmačenje bi prišlo v poštev le v primeru, če bi določbe ZUTD izključile uporabo določbe 190. člena OZ.12

10. V tej zadevi je bistveno, da je odločba, s katero je prenehala upravičenost toženke do prejemanja denarnega nadomestila v polni višini dokončna in pravnomočna. Pravna podlaga za prejetje denarnega nadomestila v polnem znesku je odpadla.13 Ker je bila toženka na podlagi izdane odločbe z dne 26. 2. 2019 upravičena samo do znižanega denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je izplačani znesek v polno priznani višini brez pravne podlage. Toženka je prejela znesek 145,68 EUR14 neupravičeno, zato ga tožnik lahko zahteva nazaj.

11. Pogoj za uspeh tožnika se odraža v zahtevi, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek ter da trditve o teh dejstvih dokaže.15 Za ta dejstva nosi tožnik praviloma dokazno breme, toženec pa zaradi zvezanosti trditvenega in dokaznega bremena uspe, če tožnik tega bremena ne zmore. V predmetni zadevi je tožnik uveljavljal povrnitev neupravičeno izplačanih sredstev nadomestila v polni višini, kar je tudi dokazal. 12. Vtoževani znesek mora toženka vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je tožnik vtoževal od vložitve tožbe16 dalje do plačila. Ostali pritožbeni ugovori o postopku izdaje dokončne in pravnomočne odločbe morajo biti v tem postopku nerelevantni, zaradi česar se pritožbeno sodišče do tega posebej ne bo podrobneje opredeljevalo.

13. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1), kar je posledično vplivalo tudi na odločitev o stroških postopka. O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v postopku ne uspe nasprotni stranki povrniti stroške postopka in Zakona o sodnih taksah. Tožniku je priznalo takso za vložitev tožbe v višini 19,44 EUR, kar mu je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Stroške odgovora na pritožbo na podlagi izdane odločbe o Bpp 81/2022 z dne 18. 3. 2022 krije proračun RS.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 2 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD. 3 Ur. l. RS, št. 97/2007 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 4 Zaradi zakonsko opredeljenih razlogov (kršitev obveznosti iz 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD, ki jo zakon opredeljuje kot utemeljen razlog za znižanje denarnega nadomestila pred prenehanjem pravice do denarnega nadomestila v 65.a členu ZUTD). 5 V 2. in 3. točki izreka odločbe. 6 Toženka se zoper to odločbo ni pritožila oziroma ni uveljavljala sodnega varstva. Pravnomočnost odločbe veže sodišče pri sojenju o predmetni zadevi. 7 Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (1. odst.). V skladu s tretjim odstavkom istega člena nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. 8 Kadar se vrača tisto kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. 9 Znižanje pred prenehanjem pravice do denarnega nadomestila. 10 Ni prišlo do prenehanja te pravice. 11 Zaradi pravnomočne in dokončne odločbe z dne 26. 2. 2019 (slednje tudi med strankama ni bilo sporno). 12 Brezpredmetno bi bilo znižanje denarnega nadomestila, če bi zavarovanec, kateremu je bilo denarno nadomestilo znižano zaradi kršitve prevzetih obveznosti, lahko neupravičeno prejete zneske nadomestila zadržal, ker je bila kršitev šele naknadno ugotovljena in mu je bilo denarno nadomestilo izplačano v zmoti, da izpolnjuje svoje obveznosti. 13 Zmota v obveznosti plačila ne izključuje vrnitve zahtevka (zmota pri preplačilu ne dolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve) Kot pomotna plačila se lahko upoštevajo tudi tista do katerih je prišlo zgolj zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami, saj iz določbe 191. člena OZ izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno tako glede volje kot vednosti (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 294/2011). 14 Toženec ne izpodbija višine kot take in je ta izkazana v "izpisu preplačil z dne 28. 8. 2020" (priloga A/4) in finančne kartice z dne 21. 7. 2020 (priloga A/5). 15 Materialno pravo predpiše predpostavke za nastanek določene pravice ter na ta način posredno določi tudi trditveno in dokazno breme, saj določi katera dejstva mora tožnik zatrjevati, da bo njegova tožba sklepčna. 16 17. 8. 2021.