Jedro

Dobra vera (poštenje) v pravnem prometu v povezavi z načelom zaupanja v zemljiškoknjižne podatke pomeni, da tisti, ki se sklicuje na podatke v zemljiški knjigi, nima nobenega razumnega, tehtnega razloga, da vanje podvomi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 2. in 3. točki 1. točke ter v samostojni 2. točki razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu, to je v 1. točki 1. točke, se pritožba zavrne in se ta del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev, da je sporazum o zavarovanju terjatev, sklenjen v notarskem zapisu SV 1190/03 z dne 17.12.2003 med prvo toženo in drugo toženo stranko, ničen v delu, ki se nanaša na parc. št. 80 – sadovnjak 888 m2, dvorišče 407 m2, stanovanjska stavba 104 m2, garaža 49 m2, ki je vpisana v vl. št. 239 k. o. Z. P. (1. točka 1. točke). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da v korist druge tožene stranke ne obstoji zastavna pravica in ločitvena pravica na podlagi zgoraj navedenega sporazuma (2. točka 1. točke). Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve, izvršljivosti terjatve in zastavne pravice in zahtevo za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (3. točka 1. točke). V posledici take odločitve je tožnikom naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvi toženi stranki v znesku 7.545,96 EUR in drugi toženi stranki v znesku 9.895,98 EUR, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi (samostojna 2. točka).

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki, ki v pritožbi predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi njihovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožniki navajajo, da sodišče prve stopnje ni vestno in skrbno ocenilo dokazov, da vsebinsko ni mogoče preizkusiti sodbe ter v nadaljevanju pritožbe obširno opisujejo razloge, da druga tožena stranka ni bila v dobri veri ter, da je druga tožena stranka vedela, na kakšen način je prva tožena stranka pridobila navidezne pogoje za ustanovitev hipoteke. Dokazni postopek je pokazal, da je bila druga tožena stranka seznanjena z načinom poslovanja prve tožene stranke in obstojem ničnih pogodb. Pri tem se tožniki sklicujejo na izpovedi prič L., U., V., K. in A. ter navajajo, da se slednje brez vrzeli, sodišče pa jih je povsem zanemarilo. Slaba vera druge tožene stranke je izkazana tudi s številom zastavljenih nepremičnin, kar izhaja iz prijave terjatve druge tožene stranke v stečajnem postopku in ni verjetno, da se druga tožena stranka ni seznanila z načinom pridobitve nepremičnin. Ni verjetno, da se druga tožena stranka ni pozanimala, na kakšen način ustvarja prva tožena stranka premoženje. To pa je bilo s sklepanjem kombinacij ničnih pogodb. Prvo sodišče navaja, da je bila druga tožena stranka v dobri veri, češ da je bilo izdelano izvedensko mnenje, kar je nerazumljivo. Sklicevanje na številne vrhunske pravnike in pravne strokovnjake, na katerega naj bi se tudi zanašala, češ da je takšno zavarovanje, kot ga je uporabljala prva toženka, normalno v romanskem svetu, je neobrazloženo. Stroškovnemu delu izpodbijane sodbe očita neobrazloženost, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

3. Druga tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede potrjenega dela:

5. Ničnost prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe pomeni, da lastninska pravica na 'prodani' nepremičnini nikoli ni prešla iz sfere tožeče stranke na prvo toženko, ki tako ni imela sposobnosti razpolagati s pravico (v konkretnem primeru je šlo za obremenitev z zastavno pravico) na tej nepremičnini. V našem pravnem redu je v zvezi z izvedenimi (pravnoposlovnimi) pridobitvami pravic uveljavljen princip ločevanja ter načelo kavzalnosti, kar strnjeno pomeni, da se za prenos določene pravice zahteva: veljaven zavezovalni pravni posel (iustus titulus), s katerim se prenositelj šele zaveže prenesti ali obremeniti določeno pravico; razpolagalni pravni posel (modus acquirendi), s katerim se stvarnopravni položaji neposredno spreminjajo – šele s tem poslom se pravica prenese ali omeji; razpolagalna sposobnost (izvira iz temeljnega načela pravnoposlovnih prenosov, da nihče ne more drugemu prenesti več pravic(e) ali boljše pravice, kot jo ima sam – nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipse habe(re)t).

6. Iz navedenega izhaja, da pomanjkanje razpolagalne sposobnosti nima nikakršnega vpliva na zavezovalni pravni posel, temveč le na učinkovanje razpolagalnega, zato je bil ničnostni zahtevek pravilno zavrnjen (1. točka 1. točke). Ker tega dela sodbe pritožba ne uspe izpodbiti in ob tem niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče 1. točko 1. točke izpodbijane sodbe potrdilo (353. čl. ZPP).

Glede razveljavljenega dela

7. Hipoteka na podlagi pravnega posla praviloma nastane z vknjižbo (141. čl. SPZ). SPZ zaradi varnosti pravnega prometa predvideva pridobitev pravice tudi od nelastnika, a samo za dobroverne pridobitelje (primerjaj 10. čl. SPZ, 1. odst. 8. čl. ZZK-1 in 3. odst. 244. čl. ZZK-1).

8. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje torej (le) tiste pridobitelje, ki se zanašajo na zemljiškoknjižne podatke, in ki v pravnem prometu pošteno ravnajo. Dobra vera (poštenje) v pravnem prometu v povezavi z načelom zaupanja v zemljiškoknjižne podatke pa pomeni, da tisti, ki se sklicuje na podatke v zemljiški knjigi, ni imel nobenega razumnega, tehtnega razloga, da vanje podvomi.

9. Glede tega pa prvo sodišče ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev oziroma glede njih ni podalo razlogov, delno pa so ti nejasni, zaradi česar se sodbe sodišče prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti.

10. Sodišče prve stopnje je glede obstoja dobre vere druge toženke kot pomembno ugotavljalo, ali so njeni predstavniki ob sklepanju posojilne pogodbe s prvo toženo stranko in sklepanju sporazuma o zavarovanju terjatve, vedeli, na kakšen način je prva tožena stranka nepremičnine, ki so bile predmet sporazuma, pridobila (3. odst. na 10. strani sodbe). (Sledi nerazumljivo pravno izhodišče da [zato, ker je druga tožena stranka oseba tujega prava] nekatera pravila slovenskega prava zanjo ne veljajo.)

11. Zaključek sodišča prve stopnje glede odločilnega vprašanja (glej zgoraj tč. 12), pa je deloma nerazumljiv, deloma pa protisloven. Navedbe, da „...[že iz navedb pravdnih strank izhaja], da je šlo v tem primeru v obdobju, ko sta bili obe pogodbi med toženima strankama sklenjeni, po mnenju številnih pravnikov in vrhunskih pravnih strokovnjakov za normalen, takoimenovan romanski način zavarovanja terjatve.“ ni mogoče v celoti razumeti. Pritožniki imajo prav, da to ni jasno, kolikor pa je, je v nasprotju z drugimi razlogi. Navedeno namreč pomeni lahko le to, da je bil način pridobivanja nepremičnin, ki so bile predmet sporazuma o zavarovanju terjatve, drugi toženki stranki znan, sicer ga ne bi mogla opredeliti kot „normalen, takoimenovan romanski način zavarovanja terjatve“. Na to, da ji je bil znan, bi utegnila kazati tudi povzeta izjava priče A. (ni sicer jasno, ali gre za ugotovitev sodišča), da je banka hipoteko, ki jo je dal O., lahko zamenjala za druge hipoteke.

12. Kolikor prvo sodišče ugotovitev o „normalnosti načina zavarovanja“ veže na naslednjo oceno, namreč da takrat ni nihče pričakoval, da bo „izbruhnila afera“ (očitno je tu mišljeno nemožnost predvidevanja, da bo Vrhovno sodišče RS kombinacijo pogodb, ki jih je s svojimi posojilojemalci sklepala prva tožena stranka, v zadevi II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004, ocenilo za nično), pa je treba povedati, da je materialnopravno izhodišče glede vsebine pojma dobra vere in poštenje prvega sodišča v tem kontekstu konkretnega primera napačno. Tu namreč ne gre za vprašanje, ali je lahko kdo (še zlasti oseba avstrijskega prava) pričakoval takšno oceno Vrhovnega sodišča RS o pravnih poslih, s katerimi je prva tožena stranka zavarovala svoja posojila, pač pa gre za vprašanje, ali je lahko druga tožena stranka ob vedenju, da prva tožena stranka kupljene nepremičnine (ki jih je dala v zavarovanje lastnih posojil) takoj proda nazaj kupcem, podvomila v brezhibno, nesporno lastninsko pravico prve tožene stranke na teh nepremičninah. Po mnenju pritožbenega sodišča je odgovor v tem primeru negativen, (nanj pa tudi ne more vplivati dejstvo, da je bil sporni sporazum sklenjen pred notarjem.)

13. Vendar so ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma razlogi, ki jih glede vsega tega podaja, pomanjkljivi glede odločilnih dejstev in nasprotujoči si. V 2. odst. na 14. str. obrazložitve namreč piše, da je vprašanje, ali je res mogoče drugi toženki očitati, da se ni zadosti prepričala o tem, kakšen posel še stoji za tem, s katerim so tožniki veljavno prodali nepremičnine prvi toženki, ter da ni bilo ugotovljeno niti, da bi prva toženka drugi toženki prikrivala drugo pogodbo (povratno prodajo s pridržkom lastninske pravice) niti da bi bile drugi toženki te druge pogodbe poznane. Kot že pojasnjeno, pa je to vedenje odločilno dejstvo za oceno, ali je bila druga toženka v dobri veri. Prvo sodišče na eni strani torej ugotovi, da je druga toženka to štela za „normalno“ (glej 11. točko), drugi strani pa, da ni ugotovljeno ne da je vedela ne da ni vedela. V povezavi s tem pritožba tudi utemeljeno opozarja na odsotnost dokazne ocene zaslišanih prič.

14. Ker je s tem storjena tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je pritožbeno sodišče ne more odpraviti, je bilo treba izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki 1. točke, posledično pa tudi v 2. samostojni točki razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). V novem sojenju naj prvostopenjsko sodišče ponovno odloči upoštevajoč nakazana materialnopravna izhodišča ter za svojo odločitev poda razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne bodo nasprotovali.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4. odst. 165. čl. ZPP.