Up-162/97

24. 3. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopata C. C. C. in Č. Č., odvetnika v V. na seji senata dne 24. 3. 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II IPS 205/95 z dne 27. 2. 1997 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 904/94 z dne 14. 12. 1994 in sklepom Temeljnega sodišča v Celju št. P 657/92 z dne 22. 2. 1994 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Temeljno sodišče v Celju je zaradi nepristojnosti zavrglo tožbo ustavnih pritožnikov, s katero sta zahtevala povrnitev nepremoženjske škode, ki je bila posledica prometne nesreče v U. Pritožnika nista uspela niti s pravnima sredstvoma pred Višjim in Vrhovnim sodiščem, saj sta bili obe sodišči mnenja, da v konkretni zadevi nista pristojni. Ustavna pritožnika navajata, da je Vrhovno sodišče o istem pravnem problemu v neki drugi zadevi zavzelo nasprotno stališče. S tem, ko je sodišče v njunem primeru odločilo drugače, kot redno presoja v enakih primerih, naj bi jima kršilo pravico do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), prvo točko 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije Združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, Mednarodne pogodbe, št. 9/92) in prvo točko 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, Mednarodne pogodbe, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP).

2.Ena sama odločba, s katero je bilo ob enakem ali podobnem dejanskem stanju odločeno drugače, še ne dokazuje, da sodišče ob takšnem ali podobnem dejanskem stanju redno odloča tako, kot navaja pritožnik (Vrhovno sodišče je na občni seji sprejelo ravno nasprotno pravno mnenje: Sodba VS RS, št. II Ips 157/96 z dne 27. 2. 1997; objavljeno v Pravniku 9-10/1997, str. 662-663), niti ne dokazuje, da so bile pritožniku kršene ustavne pravice samo zato, ker v sodni praksi obstaja odločba, ki je drugačna od pritožnikove.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanim sklepom kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sklepe ni uspel, še ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva (iz 23. člena Ustave), prve točke 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in prve točke 6. člena EKČP. Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

4.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je izpeljava ustavne določbe 14. člena Ustave, ki opredeljuje pravico do enakosti pred zakonom. Določbi vsebujeta zahtevo po prepovedi neenakopravnega obravnavanja. Tako sodišče stranke ne sme neenakopravno obravnavati s tem, da bi o njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Na podlagi obeh omenjenih določb mora biti zagotovljena tudi enakopravnost med strankami v postopku. V pravdnem postopku mora na podlagi te zahteve vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča (vključno z možnostjo predlagati dokaze) pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz navedene zahteve izvira pravica do kontradiktornega postopka. Zahteva za enakost orožij , to je za takšno ureditev in vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Stranki mora biti zato omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot nasprotni stranki ji mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli v obrazložitvi sodbe.

5.Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je navedeni sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana dr. Dragica Wedam-Lukić in Franc Testen. Predsednik senata

dr. Lojze Ude