Jedro

Sodišče je ugotovilo, da niso izkazani kumulativno zahtevani elementi civilnega delikta, ki bi lahko predstavljali podlago za povračilo stroškov predsodnega postopka. V konkretni zadevi ni izkazano samovoljno ravnanje toženca, ne glede na tožnikovo opisovanje poteka predhodnih postopkov priznanja začasne nezmožnosti za tožnika v daljšem obdobju. Kot pravilno opozarja sodišče, odločitve toženca v škodo tožnika niso predstavljale zlorabe javnih pooblastil pri izvajanju funkcije toženca, ki bi jo lahko opredelili v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnosti.

Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču toženca, da po prenehanju opravljanja samostojne gospodarske dejavnosti ob izpolnjenosti dejanskega stana tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ tožniku kot zavarovancu ob priznanem bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu za ta čas ne pripada denarno nadomestilo. Ključno v tem socialnem sporu je, da je tožnik zavarovanec, ki je bil v času trajanja bolniškega staleža zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Gre za zdravstveno stanje kot posledico zaradi poškodbe pri delu, ki je bil razlog priznane začasne nezmožnosti.

Nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja pride v zamudo z izplačilom denarne dajatve z izvršljivostjo upravnega akta, ko pa zavod izda neustrezno odločbo, ki je v sodnem postopku odpravljena in pravica zavarovancu prizna za nazaj, se glede zakonskih zamudnih obresti smiselno uporabi določba 378. člena OZ. Bistveno je, da se za nastanek zamude zavoda kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti zavarovancu izdana pravilna odločba.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 14. 2. 2023 v 1. točki izreka, odločbo toženca št. ... z dne 6. 10. 2022 pa odpravilo. Odločilo je, da je tožnik v obdobju od 1. 7. 2021 do 13. 2. 2022 upravičen do nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo zaradi poškodbe pri delu. Tožencu je naložilo, da tožniku za obdobje od 1. 7. 2021 do 13. 2. 2022 izplača nadomestilo med začasno nezmožnostjo za delo zaradi poškodbe pri delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakomesečnega zneska v plačilo, tj. od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na odpravo 2. točke izreka odločbe toženca št. ... z dne 14. 2. 2023 in povrnitev stroškov predsodnega upravnega postopka. Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 715,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper IV. in V. točko izreka naslovne sodbe se pritožuje tožnik, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi in prizna pritožbene stroške, podrejeno pa izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje naslovnemu sodišču. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo v pretežnem delu, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške predsodnega upravnega postopka. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo sklicujoč se na 94. člen ZZVZZ in OZ ter na ustaljeno sodno prakso. To stališče je materialnopravno napačno, saj sodišče ni presojalo vseh dejstev in okoliščin, ki so obstajale v času, ko je toženec odločal. Potrebno bi bilo upoštevati nesporna dejstva, da je že v sporu, ki se je vodil pri naslovnem sodišču pod opr. št. V Ps 1199/2021, toženec zagovarjal enako stališče kot v predmetnem sporu, da je bil tožnik do 30. 4. 2021 vključen v zavarovanje kot samostojni podjetnik, ki ne predstavlja delovnega razmerja in posledično nima pravice uveljaviti pravice iz 3. točke tretjega odstavka 137. člena Pravil. S sodbo V Ps 1199/2021 z dne 10. 5. 2022 je sodišče pritrdilo stališču tožnika, da je opisano stališče toženca napačno. Ugotovilo je, da določba 34. člena ZZVZZ ne loči statusa zavarovanca, kot napačno razlaga toženec. Zoper sodbo se toženec ni pritožil. Izdal je odločbo, s katero je upošteval navodila sodišča in tožniku od 1. 5. 2021 do 13. 2. 2022 priznal začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu. Vzporedno s citiranim postopkom je pred naslovnim sodiščem pod opr. št. V Ps 1404/2021 tekel postopek, v katerem je uveljavljal izplačilo nadomestila plače med začasno nezmožnostjo za delo zaradi poškodbe pri delu za čas od 30. 4. 2021 do 30. 6. 2021. Sodišče je s sodbo 6. 10. 2022 tožbenemu zahtevku ugodilo. Tudi zoper to sodbo se toženec ni pritožil, temveč je tožniku izplačal pripadajoče nadomestilo. Z odpravljeno odločbo z dne 6. 10. 2022 je toženec zavrnil zahtevo tožnika za izplačilo nadomestila za nadaljnje obdobje od 1. 7. 2021 do 13. 2. 2022. Svojo odločitev je utemeljil z enakimi razlogi, kot v predhodnih postopkih ter vztrajal, da 34. člen ZZVZZ ne loči statusa zavarovanca. Gre za očitno samovoljno ravnanje delavcev toženca, saj je v pritožbi tožnik opozoril, da je sodišče v zadevi V Ps 1404/2021 pravnomočno odločilo, da ima tožnik tudi za čas po prenehanju zavarovanja kot s. p. od 30. 4. 2021 do 30. 6. 2021 pravico do nadomestila plače med začasno nezmožnostjo za delo zaradi poškodbe pri delu. Direkcija toženca je le odgovorila, da je predmet te odločbe drugo obdobje, čeprav je ta argument brezpredmeten, saj se dejansko stanje ni v ničemer spremenilo. Toženec je ravnal samovoljno, saj okoliščine primera potrjujejo, da je toženec pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti in je njegovo ravnanje potrebno šteti za protipravno v smislu standarda za odškodninsko odgovornost. Gre za očiten naklep kršitve zakona in lastnih pravil ter s tem pravic tožnika. Skladno s tem bi moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi V. točko izreka sodbe ter tožniku v celoti priznati priglašene stroške. Nenazadnje je tožnik upravičen do povračila vseh priglašenih stroškov in ne zgolj 90 %, kot je odločilo sodišče, saj tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (154/3 člen ZPP).

3. Toženec vlaga pritožbo zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe iz razloga napačne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve postopka. Sodišče se ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki jih je toženec zatrjeval, odločitev pa utemeljilo z nejasnimi razlogi, ki so si celo v nasprotju. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi toženca ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika tudi v izpodbijanem delu kot neutemeljen v celoti zavrne.

Napačna je odločitev sodišča, da je tožnik v spornem obdobju upravičen do nadomestila ne glede na dejansko podlago obveznega zdravstvenega zavarovanja, ker naj bi bil 28. člen ZZVZZ _lex specialis_. Zaključek sodišča, da je šlo za prenehanje delovnega razmerja in da zavarovancu nadomestilo med začasno nezmožnostjo za delo zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pripada tudi ob prenehanju delovnega razmerja (zavarovanja iz 1. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ) in nadaljevanju bolniškega staleža zaradi poškodbe pri delu še ves čas trajanja bolniškega staleža iz istega vzroka, je pravno zmoten. Sodišče napačno utemeljuje, da se tretji odstavek 34. člena ZZVZZ jasno in nedvoumno nanaša na delovno razmerje. Pojma delovno razmerje in zaposlitev sta pojma, ki se uporabljata v delovnopravni zakonodaji. Oseba, ki opravlja samostojno gospodarsko dejavnost (samostojni podjetnik posameznik - s. p.) ni v delovnem razmerju in ni zaposlena, tudi nima pogodbe o zaposlitvi, zato slednje ne gre enačiti. Samostojni podjetnik dejavnost opravlja na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah, ne pa določb delovnopravne zakonodaje. Zavarovanci, ki so zavarovani iz naslova delovnega razmerja, pa so zgolj zavarovanci iz prvih štirih točk prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, ne pa tudi samostojni zavezanci (s. p., kmetje). Sodišče v 8. točki celo izrecno zapiše, da se prenehanje delovnega razmerja nanaša na prenehanje zavarovanja iz 1. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. V konkretnem primeru ni šlo za prenehanje delovnega razmerja in zavarovanja po 1. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, saj je bil tožnik do 30. 4. 2023 zavarovan po 5. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. Morebitna drugačna pravna razlaga tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ bi postavila zavarovane osebe v neenak položaj, saj se samostojni zavarovanec za plačilo obveznih prispevkov lahko sam odloči o zaprtju dejavnosti in posledično o prenehanju plačevanja obveznih prispevkov v primerjavi z delavcem v delovnem razmerju, ki mu delovno razmerje praviloma ne preneha zaradi njegove odločitve, temveč poslovne odločitve delodajalca. Nadomestilo iz 34. člena ZZVZZ posledično predstavlja socialni korektiv, saj se zavarovani osebi, ki je še vedno nezmožna za delo zaradi bolezni ali poškodbe, omogoči prejemanje nadomestila še nekaj časa po prenehanju delovnega razmerja, na katerega prenehanje ni imelo vpliva. Tožnik se je po lastni volji odjavil iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ker je prenehal opravljati samostojno dejavnost in s tem iz tega naslova tudi prenehal plačevati davke in prispevke. Tako se ne more enačiti z delavcem, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi odločitve delodajalca. Te navedbe toženca je naslovno sodišče v izpodbijani sodbi prezrlo in brez podanih argumentov sprejelo materialno napačno odločitev. Naslovno sodišče se tudi ni opredelilo do navedb toženca glede zahtevka za izplačilo zakonskih zamudnih obresti, katerih tožnik ni zahteval v predhodnem upravnem postopku, o katerih ni bilo odločeno z upravnim aktom. Zato socialni spor glede zakonskih zamudnih obresti ni dopusten (prvi odstavek 63. člena ZDSS-1). Zakonske zamudne obresti ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od zamude, pri čemer je vprašanje, kdaj pride dolžnik v zamudo urejeno v 299. členu OZ. Za priznanje dajatve je vedno potreben posamičen upravni akt, zato do zamude ne more priti dokler abstraktno določena pravica ni priznana s konkretnim upravnim aktom ali sodno odločbo. V primeru ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo in pravice do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela gre za dva različna postopka. Nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko pride v zamudo z izplačilom denarne dajatve z izvršljivostjo upravnega akta oziroma če do izplačila ne pride v paricijskem roku.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožnika ne navajata ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami - v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti s strani toženca navedenih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je potrebno na pritožbeno izvajanje dodati le še naslednje.

_**Glede pritožbe tožnika**_

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu očitku, da bi mu moralo sodišče v celoti priznati tudi stroške predsodnega upravnega postopka, priznanje katerih je tožnik skušal, kot obrazloži sodišče v 10. točki obrazložitve sodbe, utemeljiti neuspešno tudi na podlagi odškodninske odgovornosti toženca. Svojo odločitev o nepriznanju stroškov upravnega postopka je sodišče pravilno oprlo na prvi odstavek 113. člena ZUP,1 ki določa, da stroški upravnega postopka bremenijo stranko, če se je postopek začel na njeno zahtevo, kar je v tem sporu izkazano. Postopek za priznanje začasne nezmožnosti za delo se je začel na tožnikovo zahtevo.2

7. Sodišče je ugotovilo, da niso izkazani kumulativno zahtevani elementi civilnega delikta, ki bi lahko predstavljali podlago za povračilo stroškov predsodnega postopka. V konkretni zadevi ni izkazano samovoljno ravnanje toženca, ne glede na tožnikovo opisovanje poteka predhodnih postopkov priznanja začasne nezmožnosti za tožnika v daljšem obdobju. Kot pravilno opozarja sodišče, odločitve toženca v škodo tožnika, niso predstavljale zlorabe javnih pooblastil pri izvajanju funkcije toženca, ki bi jo lahko opredelili v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnosti.

8. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z argumentirano oceno uspeha, ki je predstavljala podlago za priznanje povračila stroškov postopka v 90 %.

_**Glede pritožbe toženca**_

9. Ne drži pavšalna trditev, da se sodišče do bistvenih navedb toženca sploh ni opredelilo, saj je celotna obrazložitev pravne podlage za razsojo zadeve v sodbi usmerjena v izkazovanje,3 zakaj je tožnik upravičen do izplačila nadomestila za začasno nezmožnost za delo, čeprav gre za zavarovanca, ki je samostojno opravljal gospodarsko dejavnost kot edini ali glavni poklic.

10. Sodišče je v 5. točki obrazložitve s časovnico pojasnilo potek priznanja začasne nezmožnosti za delo in tožnikov status od tožnikove poškodbe dalje ter upravičenost do izplačila nadomestila za obdobje od 11. 5. 2020 do 30. 6. 2021, ne glede na to, da je bil tožnik od 1. 5. 2021 brezposelna oseba. V pritožbeni obravnavi je ostalo sporno še izplačilo nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo še za obdobje od 1. 7. 2021 do 13. 2. 2022. Tožnik je bil od 21. 8. 2020 do 30. 4. 2021 v obvezno zdravstveno zavarovanje vključen kot samozaposlen, od 1. 5. 2021 dalje pa kot brezposelna oseba. Zavrnitev tožnikove zahteve za izplačilo nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo za obdobje od 30. 4. 2021 do 30. 6. 2021 je bila pravnomočno sodno odpravljena in tožniku nadomestilo v tem obdobju skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi priznano.4 Na tej podlagi je bil tožnik za obdobje od 30. 4. 2021 do 30. 6. 2021 v obvezno zavarovanje za nazaj vključen kot prejemnik bolniškega nadomestila po prenehanju delovnega razmerja. Sporna je zato še ostala odločitev o tožnikovi zahtevi z dne 26. 7. 2022 za izplačilo nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo še za obdobje od 1. 7. 2021 do 13. 2. 2022, za katero je bila priznana začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu z dne 11. 5. 2020. 11. Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču toženca, da po prenehanju opravljanja samostojne gospodarske dejavnosti, ob izpolnjenosti dejanskega stana tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ, tožniku kot zavarovancu ob priznanem bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu za ta čas ne pripada denarno nadomestilo.5 Ključno v tem socialnem sporu je, da je tožnik zavarovanec, ki je bil v času trajanja bolniškega staleža zaradi poškodbe pri delu vse od 3. 4. 2021 z nadaljnjimi podaljšanji do 13. 2. 2022 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Gre za zdravstveno stanje kot posledico zaradi poškodbe pri delu, ki je bil razlog priznane začasne nezmožnosti od 11. 5. 2020 dalje.

12. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti razlogovanja toženca, da tretji odstavek 34. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami - v nadaljevanju ZZVZZ) glede na 28. člen ZZVZZ ne predstavlja _lex specialis._ Sodišče je pravilno pojasnilo, da sporno določilo podrobneje ureja primer, ko je zavarovanec kljub prenehanju delovnega razmerja zavarovanja na tej podlagi še nadalje nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, kar je v tem primeru nesporno dokazano. Ključna je ugotovitev sodišča, da toženčevo razlogovanje, da tožnik do nadomestila med priznanim bolniškim staležem ni upravičen, pomeni negacijo jasne določbe tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ. Zasledovani cilj citiranega določila je nuditi varstvo zavarovancu, ki se je poškodoval med delom. Sodišče tudi opozarja, da toženec na svoji spletni strani celo sam pojasnjuje postopek neposrednega izplačila nadomestila in pri tem uporablja pojem "po prenehanju delovnega razmerja". Pritožbeni očitki o potrebnosti razlikovanja med termini, ki se uporabljajo v delovnopravni zakonodaji ter po Zakonu o gospodarskih družbah, ki ureja samostojnega podjetnika, ki opravlja dejavnost na tej podlagi in ne na podlagi delovnopravne zakonodaje, zato ne morejo biti odločilni. Namreč za obe vrsti zavarovancev6 se zagotavlja enaka raven varstva oziroma obseg pravic. Slednje pomeni, da je tudi tožniku, ki je bil zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti, za obdobje, v katerem mu je bila priznana začasna nezmožnost za delo, potrebno priznati nadomestilo.

13. Ker je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju od 1. 7. 2021 do 13. 2. 2022 še vedno začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, je upravičen tudi do nadomestila za priznano začasno nezmožnost za delo. Nenazadnje je šlo za nadaljevanje začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu z dne 11. 5. 2020. Naloga države skladno z ustavno pravico do socialne varnosti je, da uredi obvezno zdravstveno zavarovanje in skrbi za njegovo delovanje.7 Z obveznim zavarovanjem se zavarovancem na podlagi prispevkov zagotavljajo pravice za primer bolezni. Pravice primarno izvirajo iz dela, kar pomeni, da je zavarovančevo delo oziroma plačilo zanj, podlaga za plačilo prispevkov in obseg pravic, ki iz njih izhajajo. Z obveznim zavarovanjem se zagotavlja v primeru začasne nezmožnosti za delo pravica do plačila nadomestila.8 Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pridobi zavarovanec na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Toženec s svojim razlogovanjem dejansko zahteva drugačno obravnavo za delavca, ki je v delovnem razmerju in samozaposlenega. Posledično s tem zahteva različne pravice iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer razlog za razlikovanja veže na delovnopravno ureditev in ureditev gospodarskih družb. Pa vendar dejstvo, da tožnik kot samostojni podjetnik opravlja gospodarsko dejavnost na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah in ne na podlagi Zakona o delovnih razmerjih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi utemeljeval zahtevano razlikovanje pri priznanju pravic oziroma izplačilu nadomestila za začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu, kar je sodišče povsem argumentirano pojasnilo v 8. točki obrazložitve sodbe, s čimer pritožbeno sodišče popolnoma v celoti soglaša. 14. Neutemeljena mora ostati pritožbena trditev, da je razlikovanje med delavcem in samostojnim podjetnikom potrebno, saj delavcu delovno razmerje preneha zaradi odločitve delodajalca, pri samostojnem podjetniku pa gre za njegovo poslovno odločitev. Tudi samostojni podjetnik lahko sprejme odločitev o zaprtju dejavnosti zaradi objektivnih vzrokov,9 ki so izven njegove pravne sfere, zaradi česar takšno razlikovanje ni povsem ustrezno.

15. Ključna je trditev, ki jo izpostavlja sam toženec, da je nadomestilo iz 34. člena ZZVZZ socialni korektiv, da se zavarovani osebi, ki je nezmožna za delo zaradi bolezni ali poškodbe, omogoči prejemanje nadomestila še nekaj časa po prenehanju delovnega razmerja. V tem primeru ne gre za izplačevanje nadomestila za brezposelnost, temveč nadomestila zaradi izgube dohodka zaradi uresničitve socialnega tveganja bolezni. Tako je potrebno samostojnega podjetnika, ki preneha opravljati samostojno dejavnost in s tem plačevati davke in prispevke, objektivno enačiti z delavcem, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi odločitve delodajalca, saj se tudi zanj prispevki več ne plačujejo.

16. Neutemeljen mora ostati tudi pritožbeni očitek glede priznanja zakonskih zamudni obresti od nadomestila za začasno nezmožnost za delo. Denarne dajatve iz obveznega zdravstvenega zavarovanja so javnopravne narave, ki se uveljavljajo po postopkih in na način, določen z zakonom. Res se abstraktne zakonske pravice konkretizirajo z izdajo posamičnega upravnega akta, pravice pa se priznavajo in dajatve odmerjajo z upravnimi odločbami. To velja tudi za uveljavljano pravico. Nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja pride v zamudo z izplačilom denarne dajatve z izvršljivostjo upravnega akta, ko pa zavod izda neustrezno odločbo, ki je v sodnem postopku odpravljena in pravica zavarovancu prizna za nazaj, se glede zakonskih zamudnih obresti smiselno uporabi določba 378. člena OZ.10 Bistveno je, da se za nastanek zamude zavoda kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti zavarovancu izdana pravilna odločba.

17. Glede na navedeno je potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sam nosi stroške pritožbe.

1 Po drugem odstavku 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke tudi, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa se je zanjo končal neugodno ali se izkaže, da ga je povzročila s protipravnim dejanjem. Le v primeru, da se je uradno uveden postopek za stranko končal ugodno, gredo stroški v breme organa. 2 Posredovani predlog tožnikovega osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku. 3 Še posebej pa 8. točka obrazložitve. 4 Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 1404/2021 z dne 6. 10. 2022. 5 Toženec skuša dokazati, da se pojem delovno razmerje in zaposlitev uporablja le v delovnopravni zakonodaji in da oseba, ki opravlja samostojno gospodarsko dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, ni v delovnem razmerju in ni zaposlena ter tudi nima pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je ne gre enako obravnavati kot delavca, ki je na podlagi pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju. 6 Za zavarovance, zavarovane na podlagi delovnega razmerja in za zavarovance, zavarovane na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. 7 Zakonodajalec je pooblaščen, da določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer mora zakonska ureditev posamezniku zagotavljati socialno varnost in upoštevati načela pravne in socialne države (2. člen Ustave RS) ter načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). 8 Zavarovalno razmerje namreč nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Zakonodaja deli zavarovance na delavce v odvisnem delovnem razmerju, zaposlene ter osebe, ki se z namenom, da bi pridobile dohodek, ukvarjajo z določeno pridobitno dejavnostjo. Zakon opredeljuje tudi osebe, vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje tudi na drugih podlagah, določenih z zakonom. 9 Invalidnosti. 10 Sodba VSRS VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2018. Navedena sodba se res sklicuje na 197. člen ZPIZ-2, kar pa na rešitev v sporni zadevi nima nobenega vpliva.