Jedro

Tretji odstavek 23. člena CZ določa v primeru predložene fakture, pri kateri vrednost blaga ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni, carinski organ ugotovi carinsko vrednost v skladu s 17. do 19. členom CZ. Carinski organ je po 1. odstavku 19. člena CZ na podlagi razpoložljivih podatkov določil vrednost vozila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000; ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 11. 2004, s katero je ta delno ugodila pritožbi tožeče stranke in spremenila 2. točko izreka prvostopne odločbe v delu, v katerem je bil določen rok za plačilo carinskega dolga, v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Ljubljana z dne 27. 10. 2000, zavrnila kot neutemeljeno. S slednjo odločbo je prvostopenjski carinski organ v postopku preverjanja carinske deklaracije (ECL) z dne 26. 10. 2000 določil carinsko vrednost za rabljeni osebni avtomobil v višini 2.013.185,00 SIT in na tej podlagi obračunal višino carinskega dolga v skupnem znesku 586.888,00 SIT ter ga naložil v plačilo A., kot carinskemu dolžniku za račun tožeče stranke.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je predmet tega upravnega presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe carinskega organa, ki je bila izdana v postopku preverjanja pravilnosti predloženega ECL, s katero je deklarant A. za sprostitev v prost prometa prijavil rabljen osebni avtomobil. Carinski organ je namreč po sprejemu ECL ugotovil, da glede na stanje blaga v ECL navedena vrednost ne ustreza določbam Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95 in naslednji) o dogovorjeni ceni. Zaradi tega je opravil pregled vozila in komisijsko ugotovil njegovo drugačno vrednost ter nato odmeril ustrezen carinski dolg. Deklarant je za isto vozilo vložil nov ECL, v kateri je deklarirana carinska vrednost vozila ustrezala vrednosti, ki je bila pred tem komisijsko ugotovljena. Neutemeljen je ugovor ničnosti odločbe zaradi njene neizvršljivosti. Prvostopna odločba kot dajatvena v svojem izreku določa višino obveznosti, rok za plačilo, kot tudi carinskega dolžnika. Izpodbijana odločba drugostopnega upravnega organa je tudi v svojem zavrnilnem delu (2. točka izreka), s katerim potrjuje pravilnost prvostopenjske odločbe, pravilna in zakonita.

3. Zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka vlaga revizijo, prej pritožbo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se opravlja tudi revizijski preizkus.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Prvostopenjski carinski organ je na podlagi 52. člena CZ, ki omogoča preverjanje točnosti in pravilnosti ECL, ugotovil, da navedbe v ECL ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga. Ob tem je bila komisijsko ugotovljena višja vrednost blaga kot v spornem ECL v skladu z določbami 133. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona – UICZ (Ur. l. RS, št. 46/1999 in naslednji), ki v tretjem odstavku določa, da v primeru neujemanja rezultatov preverjanja s podatki, navedenimi v carinski deklaraciji, carinski organ to zabeleži na deklaraciji, vsaj na listu, ki ga zadrži ali na posebnem dokumentu, ki se priloži deklaraciji. V obravnavnem primeru je bil to komisijski zapisnik. Tretji odstavek 23. člena CZ pa določa v primeru predložene fakture, pri kateri vrednost blaga ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni, da carinski organ ugotovi carinsko vrednost v skladu s 17. do 19. členom CZ. Carinski organ je nato po prvem odstavku 19. člena CZ na podlagi razpoložljivih podatkov določil vrednost vozila. Pri tem je neutemeljen revidentov ugovor, da je bila pri določitvi vrednosti uporabljena prodajna cena blaga na domačem trgu države izvoznice, ki ni dovoljena po 3. točki drugega odstavka 19. člena CZ. Uporaba kataloga Schwacke sama po sebi namreč še ne pomeni prodajne cene na trgu države izvoznice, saj je bila vrednost ugotovljena na podlagi komisijskih ugotovitev o dejanskem stanju vozila, katalog Schwacke pa je bil pri cenitvi le pripomoček. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor o ničnosti izpodbijane odločbe, kar je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Glede na to, da je bil vložen nov ECL, revizijsko sodišče dodaja, da ima tožeča stranka v primeru poizkusa dvakratne izvršbe za isti carinski dolg ugovor že izvršene stvari.

9. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je zapis v uvodu izpodbijane sodbe, da je bilo odločeno po opravljeni glavni obravnavi „na seji istega dne“, dejstvo, ki ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Enako ocenjuje revizijsko sodišče dejstvo, da je vsebino zadeve na glavni obravnavi na kratko povzel sodnik poročevalec namesto predsednika senata. Prav tako ocenjuje revizijsko sodišče navajanje v izpodbijani sodbi „predstavnika“ A. namesto pravilneje zakonitega zastopnika kot dejstvo, ki ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

10. Tožeča stranka neutemeljeno očita izpodbijani sodbi, da ni odgovorila na vse tožbene navedbe ter da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do pravno relevantnih vprašanj, do očitno neutemeljenih oz. nerelevantnih navedb strank pa se sodišče ni dolžno opredeljevati. Ni res, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o tem, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke. Potem ko je vpogledalo v upravne spise in dokumente sodnega spisa, je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi navedlo, da izvedba predlaganih dokazov s strani tožeče stranke glede na ugotovljeno dejansko stanje in relevantne predpise na odločitev v tem upravnem sporu ne bi vplivala, s čimer se je po presoji revizijskega sodišče zakonito izreklo o predlaganih dokazih.

11. Ugovorov, s katerimi se uveljavljajo kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, Vrhovno sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, v reviziji ne obravnava. Zato niso relevantne navedbe tožeče stranke v zvezi z obvezno opravo ustne obravnave pri komisijskem ugotavljanju vrednosti blaga in v zvezi z nepopolnim ugotovljenim dejanskim stanjem glede komisijskega zapisnika.

12. Drugi revizijski ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oz. pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

13. Predlog tožeče stranke, da Vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče o reviziji odloča brez obravnave.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.