Jedro

Po uveljavitvi Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91-I), ki v 5. členu dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (valutno klavzulo), upošteva sodišče dogovorjeno valutno klavzulo tudi pri odločanju v pravnih razmerjih, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona, če dolžnik svoje obveznosti do uveljavitve zakona ni izpolnil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči plačati 41.540,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje prvostopne sodbe dne 17.6.1993, od takrat dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi vse do plačila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bil dogovor, sklenjen dne 6.4.1988, s katerim sta se pravdni stranki dogovorili o kupnini 70.000,00 DEM, ničen. Posledice ničnosti pa so določene v 104. členu ZOR. Nadalje trdi, da je bila kupna pogodba realizirana v celoti, kar je med pravdnima strankama nesporno. Toženec je vozilo prevzel in ga kasneje tudi že naprej prodal, da je bilo vozilo že v celoti plačano, pa izhaja iz mnenja sodnega izvedenca. To dokazuje, da vozilo v času sklenitve pogodbe ni bilo toliko vredno kot je znašala dogovorjena kupnina. Zato je toženec v pravdi uveljavljal ugovor čezmernega prikrajšanja po 139. členu ZOR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko tega ugovora ni upoštevalo. Da gre za očitno nesorazmerje kaže dejstvo, da je toženec, potem, ko je že izpolnil pogodbo, dolžan plačati še dvakrat toliko kolikor je znašala vrednost vozila v času sklenitve pogodbe. Toženec tudi ni zamudil roka za razveljavitev pogodbe, saj nične pogodbe ni treba uveljavljati v roku iz 2. odstavka 139. člena ZOR. Zaradi vsega navedenega predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo RS se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revident v reviziji vztraja pri ugovorih zoper odločitev, ki tožencu nalaga plačilo dela kupnine po pogodbi (v povezavi z dodatnim dogovorom) z dne 6.4.1988. Tako še vedno vztraja pri ugovoru čezmernega prikrajšanja po 139. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po 1. odstavku tega člena je pogodbena stranka v dvostranski pogodbi upravičena zahtevati razveljavitev pogodbe, če je bilo med obveznostmi pogodbenih strank v pogodbi ob sklenitvi pogodbe očitno nesorazmerje, toda le tedaj, če ji prava vrednost ni bila znana in ji tudi ni morala biti znana. Nadaljnji pogoj je, da oškodovana stranka zahteva razveljavitev pogodbe v enem letu od sklenitve pogodbe. Tožena stranka ni uveljavljala razveljavitve pogodbe in tega v reviziji tudi ne trdi. Ugovor pa sta sodišči prve in druge stopnje obravnavali in ugotovili, da je bila tožencu cena v času dogovora znana. Preizkus tega dejstva na revizijski stopnji ni več dopusten (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revident prav tako še vedno vztraja pri ugovoru ničnosti dogovora o ceni v tuji valuti. Istočasno tudi trdi, da je bila pogodba realizirana v celoti. Toda tudi vsebina dogovora o ceni sodi med dejanske ugotovitve in tudi zanje velja navedena prepoved preizkusa na revizijski stopnji. Ugotovljeni dogovor o ceni v znesku 70.000,00 DEM je zato revizijsko sodišče smelo preizkusiti le v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo na prvi in drugi stopnji ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišči druge in prve stopnje sta dogovor z dne 6.4.1988 v povezavi s ceno v kupoprodajni pogodbi pravilno razlagali kot dogovor o valutni klavzuli. Na občni seji dne 18. in 19. junija 1992 (Poročilo o sodni praksi VS RS, št. 1/92, str. 14) pa je Vrhovno sodišče sprejelo naslednje pravno mnenje: "Po uveljavitvi Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91-I), ki v 5. členu dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (valutno klavzulo), upošteva sodišče dogovorjeno valutno klavzulo tudi pri odločanju v pravnih razmerjih, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona, če dolžnik svoje obveznosti do uveljavitve zakona ni izpolnil".

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da toženec kupnine, kakršna je bila dogovorjena (če upoštevamo valutno klavzulo), še ni plačal. V času sklenitve sporazuma je bil v veljavi 16. člen Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ, št. 66/85), po katerem je bilo prepovedano sklepanje poslov, pri katerih se dinarska vrednost pogodbene obveznosti izračunava na podlagi cene tečaja dinarja glede na tuje valute. Kljub taki prepovedi so se v času velike inflacije pogodbene stranke vedno pogosteje skušale zavarovati z valutnimi klavzulami. V Zakonu o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ, št. 85/89) je bila določba 16. člena tako spremenjena, da je prepoved valutne klavzule odpadla. Zakon o deviznem poslovanju pa je valutno klavzulo v 1. odstavku 5. člena celo izrečno dovolil. Namen take zakonske določbe je bil, da si lahko stranke z dogovorom o uporabi deviz kot vrednostne osnove zagotovijo ohranitev realne vrednosti dogovorjenih dajatev in da se tako izognejo škodljivim vplivom inflacije, katere obseg ob sklenitvi pogodbe niti ni predvidljiv. Taka sprememba v zakonodaji pa mora priti do izraza v sodni praksi tudi pri odločanju o pravnih razmerjih, ki izvirajo še iz časa pred uveljavitvijo sedanjega Zakona o deviznem poslovanju v tistih primerih, ko pride do izpolnitve obveznosti po uveljavitvi tega zakona. V konkretnem primeru se je toženec s sporazumom z dne 6.4.1988 zavezal, da bo plačal kupnino v roku dveh let in pol, to je do konca leta 1990. Odlog plačila je bil torej dogovorjen v času, ko je bila inflacija izredno visoka. Ker je toženec na kupnino pristal in je v nasprotju s trditvami svojega pooblaščenca ves čas izjavljal, da se je s kupnino strinjal in da je bila glede na plačilne pogoje zanj ugodna, bi kupnino tudi moral v roku plačati. Če tega ni mogel storiti, ker je prišlo do spremenjenih razmer na njegovi strani, bi lahko svoj položaj olajšal z uveljavitvijo drugih pravnih sredstev, npr. po 133. členu ZOR. Pravnih sredstev zaradi spremenjenih razmer po navedeni določbi ZOR toženec ni uveljavljal. Ker torej toženec ni tako ravnal, iz že navedenih razlogov pa dogovor, ki je vezal višino kupnine na vrednost DEM, ni ničen, je odločitev o plačilu še preostanka dogovorjene kupnine pravilna. Zato tudi vse ostale trditve v zvezi z dejansko vrednostjo vozila ter nadaljnjim ravnanjem toženca s kupljenim vozilom na odločitev ne morejo vplivati.

Ker torej sodišči druge in prve stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta tožbenemu zahtevku ugodili, in ko tudi nista storili nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).