Jedro

Pritožba zmotno meni, da mora tožena stranka zaposlenemu, ki je razporejen v naziv brez možnosti napredovanja, v nasprotju z Uredbo določiti za 5 plačnih razredov višje izhodiščne plače. Tega drugi odstavek 16. člena ZSPJS ne določa, niti ni iz besedila člena ali zakonodajnega gradiva povzeti, da je namen člena v tem, da se Uredbe ne upošteva. Nasprotno, namen določbe je ravno nasproten, in sicer v tem, da lahko tudi javni uslužbenci, ki ne morejo napredovati v naziv, kljub temu napredujejo v plačnih razredih, in s tem tudi brez napredovanja v naziv dosežejo višjo plačo, medtem ko javni uslužbenci, ki delajo na delovnih mestih, kjer je takšno napredovanje mogoče, po doseženih petih napredovanjih ne morejo več napredovati v plačnem razredu (saj imajo možnost napredovanja v naziv).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je (1) tožena stranka dolžna tožeči stranki od 1. 10. 2019 do pravnomočnosti sodbe vsak mesec plačati bruto znesek 254,35 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa plačati na bančni račun tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v naslednjem mesecu dalje do plačila in (2) da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 367,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje šteje, da je enakopravnost med javnimi uslužbenci, ki so razporejeni v naziv z možnostjo napredovanja in tistimi, ki so razporejeni v naziv brez možnosti napredovanja, vzpostavljena s tem, da lahko prvi napredujejo v posameznem nazivu za 5 plačnih razredov, drugi pa za 10 plačnih razredov. Takšno stališče ni pravilno, saj bi tožena stranka ravnala pravilno, če bi takrat, ko se je v skladu z drugim odstavkom 16. člena ZSPJS izhodiščni plačni razred za delovna mesta naddesetnika, višjega vodnika in štabnega vodnika dvignil iz 26. v 31. plačni razred, dvignila osnovni plačni razred tudi za delovno mest desetnik brez možnosti napredovanja. Ker tega ni storila, je ravnala nezakonito, saj je kršila namen navedene določbe ZSPJS, ki je v tem, da se odpravi anomalija med primerljivimi delovnimi mesti in izenači delovna mesta z in brez možnosti napredovanja. Vsa navedena delovna mesta se ne razlikujejo, zato tožnik meni, da mu pripada enakovredna plača (za 31. izhodiščni plačni razred), kot to velja za desetnika z možnostjo napredovanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je zaposlen pri toženi stranki kot vojak upravljalec in vzdrževalec sredstev zemeljske oskrbe voznik, ki se opravlja v nazivu desetnik, plača pa mu je bila določena skladno s plačo za naziv desetnik – brez napredovanja. Z odločbo o plači mu je bil določen izhodiščni 26. plačni razred, z upoštevanjem doseženih napredovanj pa 32. plačni razred. Tretji odstavek 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Za formacijsko dolžnost vojaka v nazivu desetnik – brez napredovanja je v Uredbi o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v SV v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 71/2008 in nasl.) kot izhodiščni plačni razred določen 26. plačni razred.

6. Drugi odstavek 16. člena ZSPJS določa, da javni uslužbenci na delovnih mestih, kjer je mogoče tudi napredovanje v višji naziv, lahko v posameznem nazivu napredujejo največ za pet plačnih razredov, javni uslužbenci, kjer ni mogoče napredovati v naziv, lahko na delovnem mestu napredujejo največ za deset plačnih razredov. Če z napredovanjem na delovnih mestih, kjer je mogoče napredovanje v naziv, skupaj v vseh nazivih ni mogoče napredovanje za deset plačnih razredov, je v najvišjem nazivu mogoče napredovati za toliko plačnih razredov, da je doseženo napredovanje v nazivih skupno za deset plačnih razredov.

7. Zmotno je stališče pritožbe, da je namen citirane določbe 16. člena ZSPJS v tem, da se pri določitvi plače javnega uslužbenca, ki dela na delovnem mestu, kjer ni mogoče napredovanje v višji naziv, že v izhodišču upošteva za 5 plačnih razredov višji izhodiščni plačni razred od tistega, ki je za takšno delovno mesto določen v Uredbi. Tožena stranka je v odločbi o plači z dne 1. 2. 2019 pravilno upoštevala 26. izhodiščni plačni razred, in ne 31., in tožnika z upoštevanjem doseženih 6 napredovanj razporedila v 32. plačni razred. Plačo je torej določila v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS. Pritožba zmotno meni, da mora tožena stranka zaposlenemu, ki je razporejen v naziv brez možnosti napredovanja, v nasprotju z Uredbo določiti za 5 plačnih razredov višje izhodiščne plače. Tega drugi odstavek 16. člena ZSPJS ne določa, niti ni iz besedila člena ali zakonodajnega gradiva povzeti, da je namen člena v tem, da se Uredbe ne upošteva. Nasprotno, namen določbe je ravno nasproten, in sicer v tem, da lahko tudi javni uslužbenci, ki ne morejo napredovati v naziv, kljub temu napredujejo v plačnih razredih, in s tem tudi brez napredovanja v naziv dosežejo višjo plačo, medtem ko javni uslužbenci, ki delajo na delovnih mestih, kjer je takšno napredovanje mogoče, po doseženih petih napredovanjih ne morejo več napredovati v plačnem razredu (saj imajo možnost napredovanja v naziv). Če bi tožena stranka tožniku v nasprotju z Uredbo upoštevala višji izhodiščni plačni razred od določenega, bi plačo določila v nasprotju z določbo tretjega odstavka 3. člena ZSPJS. Če bi se ugotovilo, da je bila tožniku v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS izplačana višja plača, kot bi mu pripadala za delo na delovnem mestu, bi morala tožena stranka po določbi tretjega odstavka 3.a člena ZSPJS od tožnika celo zahtevati vračilo preveč izplačanih zneskov plač.

8. Ker tožnik tožbeni zahtevek opira na določbo drugega odstavka 16. člena ZSPJS, ne pa na dejansko opravljanje višje vrednotenega delovnega mesta, ni utemeljena pritožbena navedba, da mu pripada enaka plača kot za delovna mesta naddesetnika, višjega vodnika in štabnega vodnika.

9. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.