Jedro

1. V disciplinskem postopku se lahko uporabljajo nekateri instituti iz kazenskega prava. V disciplinskem postopku ni mogoča uporaba instituta poskusa na podlagi določb kazenskega zakonika, saj bi to pomenilo kršitev načela zakonitosti. Takšna neposredna uporaba instituta poskusa bi pomenila, da bi se kot kršitev delovne obveznosti obravnavalo ravnanje, ki kot kršitev ni vnaprej določeno v splošnem aktu, kolektivni pogodbi ali zakonu. Izrekanje disciplinskega ukrepa za poskus storitve kršitve delovne obveznosti, ne da bi bil poskus določenega ravnanja vnaprej določen kot kršitev, bi bilo v nasprotju z opredelitvijo odgovornosti za delovne obveznosti, kot je določena v 54. členu ZTPDR. 2. S tem, ko je tožnica predmete, ki so last tožene stranke, v kuhinji vzela, jih zložila v polivinilasto vrečko in vrečko skrila na voziček za smeti, si je te predmete že prilastila, s čemer je storila hujšo kršitev neupravičene prilastitve sredstev podjetja. S takšnim ravnanjem je tožnica na zunaj manifestirala svojo voljo, da si odvzete predmete prilasti in da z njimi ravna, kot da so njena last, s čimer je bilo dejanje že dokončano, na pa samo poskušeno. Sodišče prve stopnje je zato popolnoma neustrezno analogno uporabilo 22. člen Kazenskega zakonika RS (Uradni list RS, št. 63/94) v zvezi z drugim odstavkom 211. člena istega zakona.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 1. in 2. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke A.A., ki se glasi: "1. Sklep disciplinske komisije z dne 25.3.1998 in sklep komisije za reševanje pritožb z dne 21.4.1998 tožene stranke B.B. d.d., se razveljavita. 2. Tožena stranka B.B. d.d., je dolžna plačati tožeči stranki A.A. znesek 194.707,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1998 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo." V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu (3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranka z dne 25.3.1998 in sklep komisije za reševanje pritožb z dne 21.4.1998 (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 194.707,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1998 (2. točka izreka) ter odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka). Zoper navedeno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici očitano kršitev delovne obveznosti neutemeljeno opredelilo kot poskus. Za dokončano dejanje zadostuje, da so odvzete stvari izločene od ostalih. Tožnica je odvzete stvari ločila od ostalih stvari, saj jih je zložila v svojo vrečko in jih celo odpeljala iz prostora, v katerem so bile. Navedeno pomeni, da je dejanje, to je kršitev delovnih obveznosti bilo dokončano in ni ostalo le pri poskusu. Tožena stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tovrstne kršitve v aktu niso opredeljene in sankcionirane. Tožnici je bila očitana kršitev iz 39. točke 35. člena podjetniške pogodbe (neprijavljeno uživanje ali odnašanje hrane iz menze, kuhinje ali odnašanje ostankov hrane) in 40. točke 35. člena istega akta (neupravičeno prisvajanje sredstev podjetja). Tožena stranka navaja, da je tožnica neprijavljeno iz kuhinje odnesla hrano in si neupravičeno prisvojila stvari podjetja. Pri tem vrednost stvari, ki se odnesejo ali neupravičeno prisvojijo, ni odločilna. Tožena stranka opozarja, da kršitve delovnih obveznosti nimajo nobene zveze s kaznivimi dejanji in jih tudi ni možno presojati in sankcionirati, izključno po pravilih kazenskega prava, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Odločitev sodišča prve stopnje naj bi bila nesprejemljiva tudi s stališča generalne prevencije. Če bi dosledno upoštevali odločitev sodišča prve stopnje, bi si vsak zaposleni lahko neupravičeno in protipravno prisvojil sredstva podjetja do višine polovice povprečne plače zaposlenih v gospodarstvu in ga delodajalec zaradi tega ne bi smel disciplinsko preganjati. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Predlaga, da sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi sklepa disciplinske komisije in komisije za reševanje pritožb ter da razveljavi odločitev o povrnitvi stroškov postopka ter tožeči stranki naloži, da toženi povrne njene stroške postopka. Pritožba je delno utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 365. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 s spremembami - v nadaljevanju ZPP/77) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnici očitana hujša kršitev delovnih obveznosti ostala le pri poskusu. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zaslišanih prič pravilno ugotovilo, da je tožnica dne 26.2.1998 pripravila na voziček za smeti vrečko, v kateri je bilo 1,5 litra čistila Divo+2, en liter tekočega Vima, en kilogram kremina, 4 x 250 g pokovk in cca 15 paštet po 20 gramov. Tožena stranka ima sicer prav, ko opozarja, da disciplinskih kršitev ni mogoče presojati in sankcionirati izključno na podlagi pravil kazenskega prava. Disciplinski postopek je postopek "sui generis" in ga ureja splošni akt delodajalca ob upoštevanju načelnih procesnih garancij, ki jih določa zakon ali pa kolektivna pogodba. Res pa je, da ima disciplinski postopek nekatere značilnosti kazenskega postopka, še posebej zato, ker se v disciplinskem postopku ugotavljajo podobni elementi kršitve delovne obveznosti, kot se v kazenskem postopku ugotavljajo elementi kaznivega dejanja. Zaradi navedenega se tudi v disciplinskem postopku lahko uporabljajo nekateri instituti, ki so se sicer izoblikovali v kazenskem pravu. Tako se tudi v disciplinskem postopku uporabljajo instituti, kot so naklep, malomarnost, prištevnost, skrajna sila, silobran, nadaljevano dejanje itd, če to ustreza naravi posameznih disciplinskih kršitev. Drugače pa je z institutom poskusa. V disciplinskem postopku ni možna uporaba tega instituta kar na podlagi določb kazenskega zakonika, kakor je to storilo sodišče prve stopnje, saj bi to pomenilo kršitev načela zakonitosti. Takšna neposredna uporaba instituta poskusa bi pomenila, da bi se kot kršitev delovne obveznosti obravnavalo ravnanje, ki kot kršitev ni vnaprej določeno v splošnem aktu, kolektivni pogodbi ali zakonu. Povsem neprimerno je tudi, da bi za presojo, ali gre za poskus kršitve delovnih obveznosti uporabljali kriterije, ki so določeni v kazenskem zakoniku. Izrekanje disciplinskega ukrepa za poskus storitve kršitve delovne obveznosti, ne da bi bil poskus določenega ravnanja vnaprej določen kot kršitev, bi bilo tudi v nasprotju z opredelitvijo odgovornosti za delovne obveznosti, kot je določena v 54. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Ta določa, da delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti, ali ki ne upošteva sklepov, sprejetih v organizaciji oziroma tistega, kar je odločil delodajalec, krši delovno obveznost. V kolikor kršitev delovne obveznosti ostane le pri poskusu, to pomeni, da dejanje ni bilo storjeno, saj poskus neizpolnjevanja delovnih obveznosti pomeni, da je delavec svoje obveznosti izpolnil. Sicer pa v konkretnem primeru sploh ni šlo za poskus prisvojitve čistil in živil tožene stranke, ampak je bilo dejanje dokončano, tudi če ga presojamo z merili, ki veljajo v kazenskem pravu. S tem, ko je tožnica predmete, ki so last tožene stranke, v kuhinji vzela, jih zložila v polivinilasto vrečko in vrečko skrila na voziček za smeti, si je te predmete že prilastila. S takšnim ravnanjem je tožnica na zunaj manifestirala svojo voljo, da si odvzete predmete prilasti in da z njimi ravna, kot bi bili njena last, s čimer je bilo dejanje že dokončano, ne pa samo poskušeno. Sodišče prve stopnje je zato popolnoma neustrezno analogno uporabilo 22. člen kazenskega zakonika RS (Ur.l. RS št. 63/94) v zvezi z drugim odstavkom 211. člena istega zakona. Ugotovljeno ravnanje tožnice ima vse znake hujše disciplinske kršitve iz 39. in 40. točke 35. člena podjetniške pogodbe, ki sta jo je sklenila tožena stranka in organizacija sindikata pri toženi stranki. Tožnica je neprijavljeno odnesla hrano iz kuhinje (39. točka 35. člena podjetniške pogodbe) in si s tem neupravičeno prisvojila sredstva podjetja (40. točka 35. člena podjetniške pogodbe). Tretji odstavek 52. člena podjetniške pogodbe pa določa, da se prenehanje delovnega razmerja izreče delavcu, ki po svoji krivdi stori katero od hujših kršitev delovnih obveznosti, ki so navedene v tej pogodbi, zakonu ali drugem splošnem aktu, če ima to za posledico motnje v delovnem procesu, zmanjšanje poslovnega ugleda podjetja ali druge posledice, ki kvarno vplivajo na poslovanje. Kvalifikatorne okoliščine, kakor so določene v podjetniški pogodbi, dejansko povzemajo določbo 89. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), po kateri se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Kvalifikatorne okoliščine za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja so podane. Okoliščina, da si delavec protipravno prisvaja sredstva podjetja, ima prav gotovo za posledico motnje v delovnem procesu, saj se s tem poruši medsebojno zaupanje, ki je nujno v odnosu med delavcem in delodajalcem, pa tudi med samimi delavci. Ta okoliščina je bila v disciplinskem postopku ugotovljena, saj tudi izpodbijani sklep disciplinske komisije navaja, da so delavke tožnico že pred tem dogodkom večkrat opozarjale, da naj ne nosi vrečk domov, da pa je ona kljub opozorilom še kar nadaljevala s takšnim ravnanjem, zaradi česar so izgubile vse zaupanje vanjo. Zaradi protipravnega prisvajanja sredstev tožene stranke, zaradi katerega je porušeno zaupanje med delavci, bi prav gotovo lahko bil bistveno moten delovni proces pri toženi stranki, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana kvalifikatorna okoliščina iz 89. člena ZDR. Glede na navedeno je disciplinska komisija tožene stranke tožnici zakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, ki pa ga je komisija za pritožbe pogojno odložila za dobo enega leta. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da ni bila kršena pravica tožnice do zagovora, ker tožnica vabila na obravnavo ni prejela pravočasno, kakor tudi glede ugovora tožnice, da o njeni pritožbi ni odločal pristojni organ. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je disciplinska komisija tožene stranke tožnici utemeljeno in zakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zakonita je tudi odločitev pritožbenega organa, ki je izvršitev izrečenega ukrepa pogojno odložil za dobo enega leta, saj je bila komisija za pritožbe pristojna za odločanje o ugovoru tožnice, za pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa pa je imela osnovo v 53. členu podjetniške pogodbe. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je v skladu s 4. točko prvega odstavka 373. člena ZPP/77 spremenilo 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa disciplinske komisije in sklepa komisije za reševanje pritožb. Ob takšni odločitvi pa je moralo zavrniti tudi tisti del tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva povrnitev stroškov postopka, zaradi česar je spremenilo tudi 2. točko izreka izpodbijane sodbe. Pač pa se tožena stranka neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94) v drugem odstavku 22. člena določa izjemo od splošnega načela odgovornosti za uspeh, ki ga sicer določa 154. člen ZPP/77. V sporih o prenehanju delovnega razmerja namreč delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid. Navedeno pomeni, da mora tožena stranka sama trpeti svoje stroške postopka, ne glede na to, da je v tem sporu uspela. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Določbe ZPP/77 se v pritožbenem postopku uporabljajo na podlagi 498. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), saj je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo novega zakona o pravdnem postopku. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) pa je pritožbeno sodišče določbe ZPP/77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije.