Jedro

Pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, določeni v 1. do 5. točki tretjega odstavka 44. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih morajo biti izpolnjeni kumulativno, torej brez izjeme. Zato že ugotovitev, da vlogi ni bila priložena dokumentacija, iz katere bi izhajalo, da niso presežene mejne vrednosti iz priloge 2 k navedeni Uredbi, ne omogoča drugačne odločitve kot izdajo zavrnilne odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča inertnih odpadkov V. V obrazložitvi med drugim navaja, da iz navedb tožnice izhaja, da gre za novo odlagališče, ki pa se deloma nahaja na območju obstoječega odlagališča. Pri tem se spreminja vrsta odlagališča, del odlagališča pa naj bi se širil na nove parcelne številke, tako da ne gre za rekonstrukcijo v smislu 26. točke 2. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/06, 98/07, 62/08 in 53/09, v nadaljevanju Uredba), saj se povečuje kapaciteta odlagališča in spreminja njegova vrsta. Toženka je iz navedenih razlogov vlogo tožnice obravnavala kot vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za novo odlagališče. Iz dokumentacije, ki jo je predložila tožnica, tudi po dopolnjevanju in dodatnih pojasnilih izhaja, da bi se obravnavano odlagališče inertnih odpadkov nahajalo na zemljišču z močno razpokano kamninsko podlago, dobro vodno prepustnostjo in nedoločljivimi tokovi podzemne vode, kar je v nasprotju s 7. točko prvega odstavka 30. člena Uredbe. Poleg tega iz predložene ocene odpadkov izhaja, da parameter za molibden presega mejno vrednost za 1,52 krat, kar ni v skladu s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe, po katerem je dovoljeno na odlagališče za inertne odpadke odložiti le tiste odpadke, katerih onesnaženost ne presega mejnih vrednosti parametrov onesnaženosti in mejnih vrednosti parametrov izlužka za inertne odpadke iz priloge 2 Uredbe ter odpadke, določene v prilogi 3 Uredbe. Uredba sicer dovoljuje odlaganje odpadkov, katerih parametri onesnaženosti za največ trikrat presegajo mejne vrednosti iz priloge 2, vendar samo za vnaprej določeno število pošiljk odpadkov, ki so odložene na odlagališču v obdobju, krajšem od 12 mesecev, če iz ocene emisij v okolje, ki jo k vlogi za okoljevarstveno dovoljenje priloži upravljavec odlagališča, izhaja, da zaradi preseganja mejnih vrednosti ni dodatnih škodljivih vplivov na okolje. Poleg tega opremljenost odlagališča ni v skladu z 42. členom Uredbe, saj se podatki o tej opremljenosti nanašajo na Podcenter za ravnanje z odpadki V., ki ne predstavlja območja obravnavanega odlagališča inertnih odpadkov.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa je med drugim navedel, da morajo biti za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, predpisani v Uredbi, po tretjem odstavku 44. člena Uredbe pa mora vlagatelj zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja svoji vlogi priložiti dokumentacijo, s katero dokazuje izpolnjevanje tam naštetih pogojev. Tožnica v pritožbi ne zanika neizpolnjevanja pogoja mejne vrednosti za molibden, zato pritožba že iz tega razloga ni utemeljena, zaradi česar se drugostopenjski organ do ostalih pritožbenih navedb ni opredelil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da izpolnjuje vse kumulativno zahtevane pogoje za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Meni, da je izpodbijana odločba glede ugotovitve, da se lokacija obravnavanega odlagališča nahaja na področju z močno razpokano kamninsko podlago in dobro vodno prepustnostjo, pomanjkljivo obrazložena v taki meri, da se je ne da preizkusiti. Te določbe Pravilnika so namreč povsem nedoločne, zato bi toženka morala z uporabo pravil stroke najprej določiti njihovo vsebino in jo šele nato primerjati z ugotovljenimi dejstvi. Tega toženka ni storila, poleg tega pa svoje presoje ne bi smela opreti zgolj na posamične dokumente, temveč na predloženo vlogo v celoti. Obrazložitev temelji na dobesednem prepisu delov poročila Inštituta za rudarstvo, geotehnologijo in okolje iz septembra 2008, ob tem pa je toženka spregledala vse ostale, prav tako relevantne ugotovitve inštituta. Gre posebej za ugotovitev, da je prepustnost izrazito majhna, tožnica pa v tem pogledu prilaga dodatno pojasnilo inštituta. Toženka bi se morala opredeliti tudi do tehničnih ukrepov za zmanjšanje onesnaženja, kar smiselno izhaja iz 5. točke drugega odstavka 44. člena Uredbe. Tožnica meni, da je umestitev obravnavanega odlagališča dopustna pod pogojem, da se izdelajo dodatna varovala in objekti, ki bi dodatno ščitili podtalje.

Tožnica je strokovno hidrogeološko mnenje o ustreznosti lokacije obravnavanega odlagališča pridobila šele po izdaji izpodbijane odločbe, zato ga je priložila k pritožbi ter pojasnila, da ga prvostopenjskemu organu ni mogla predložiti brez svoje krivde. Drugostopenjski organ se do tega mnenja ni opredelil, iz njega pa izhaja, da je v primeru preprečitve vnosa potencialnih onesnaževal v vodonosnik umestitev odlagališča na predlagano lokacijo pod določenimi pogoji dopustna.

Izpodbijana odločba je po mnenju tožnice tudi v nasprotju z predhodnimi odločitvami toženke, saj iz odločbe z dne 19. 5. 2006 izhaja, da v postopku priprave in sprejemanja občinskega lokacijskega načrta za Podcenter za ravnanje z odpadki in deponijo inertnih odpadkov V. ni treba izvesti celovite presoje vplivov na okolje, ker glede na plan in oddaljenost posebnega varstvenega območja ni pričakovati neposrednih ali daljinskih vplivov načrtovanega posega. Izdano je bilo tudi pozitivno mnenje Urada za upravljanje z vodami, pri čemer je bilo ugotovljeno, da so pri pripravi predloga navedenega občinskega lokacijskega načrta bile upoštevane vse smernice in pogoji, ki jih je postavil ta urad.

Tožnica vztraja pri trditvah, da so izmerjene vrednosti za molibden lahko posledica nehomogenosti vzorca, dvom v preseganje teh vrednosti na letni ravni pa je zaradi zgolj enkrat izmerjene vrednosti izrazil tudi izdelovalec ocene. Glede na to tožnica meni, da izpolnjuje pogoje po šestem odstavku 6. člena Uredbe, ki izrecno dopušča možnost izjem, saj kljub preseganju mejne vrednosti za molibden ne bo dodatnih škodljivih vplivov na okolje. Kljub temu je tožnica v prvostopenjskem postopku predlagala monitoring, ki bi obsegal daljše časovno obdobje. Prvostopenjski organ tega predloga ni upošteval, zaradi česar je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in bistveno kršena pravila postopka. Če bi se po opravljenem monitoringu izkazalo, da so mejne vrednosti presežene, bi lahko toženka prepovedala odlaganje odpadkov, ki bi povzročali presežno vrednost. O tem se prvostopenjski organ sploh ni izrekel, svojo odločitev pa je oprl zgolj na dejstvo, da tožničini vlogi ni bila priložena strokovna ocena. Tudi obrazložitev drugostopenjskega organa je pomanjkljiva v taki meri, da se je ne da preizkusiti, saj ta organ v celoti ignorira dejstvo, da Uredba predvideva situacije, ko se okoljevarstveno dovoljenje izda tudi v primerih „presežnih vrednosti“.

Glede opremljenosti odlagališča tožnica navaja, da so zahteve toženke povsem nesmiselne, saj je vsa predpisana oprema na voljo v sklopu podcentra za ravnanje z odpadki, ki je od lokacije obravnavanega odlagališča oddaljen le 20 m. Tožnica je prvostopenjskemu organu večkrat predlagala ustno obravnavo, na kateri bi lahko dodatno utemeljila morebitna sporna vprašanja. Ker prvostopenjski organ te obravnave ni opravil, je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka. Z ustno obravnavo se namreč najustrezneje uresničuje načelo zaslišanja stranke, zgolj na ta način pa se lahko v primerih, ko je spornih več dejanskih okoliščin, ustrezno zagotovi kontradiktornost postopka in zadosti načelu materialne resnice. Poleg tega prvostopenjski organ ni izvedel predlaganih dokazov, tožnici pa tudi ni bila dana ustrezna možnost, „da se izjasni in pojasni okoliščine, pomembne za odločitev“.

Tožnica sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, na kateri „naj se celovito razčistijo sporne dejanske okoliščine ter izvede s strani tožeče stranke predlagane dokaze v vlogi in njenih dopolnitvah ter zasliši direktorja tožeče stranke Javnega podjetja komunala A. d.o.o. in B.B., zaposlenega pri tožeči stranki, ki bosta vedela natančneje izpovedati o stanju spornega odlagališča“.

Tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se vlogi tožnice za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča inertnih odpadkov V. ugodi oziroma, da naj izpodbijano odločba razveljavi (pravilno: odpravi), zadevo pa vrne toženki v ponovno odločanje. Tožnica navaja tudi stroške postopka, vendar izrecno ne zahteva njihovega vračila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 44. člena Uredbe je treba za obratovanje odlagališča pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, po tretjem odstavku istega člena pa mora vlagatelj vlogi za pridobitev tega dovoljenja priložiti dokumentacijo, s katero dokazuje izpolnjevanje pogojev, navedenih v 1. do 5. točki tega odstavka. Kot pravilno ugotavlja toženka, so ti pogoji predpisani kumulativno. To pomeni, da morajo biti za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja izpolnjeni vsi, brez izjeme.

Eden izmed teh pogojev je, da morajo biti izpolnjene gradbene in druge zahteve, predpisane z Uredbo (3. točka tretjega odstavka 44. člena Uredbe). Ena izmed teh („drugih“) zahtev je predpisana v tretjem odstavku 6. člena Uredbe, po katerem je dovoljeno na odlagališče za inertne odpadke odlagati le inertne odpadke, katerih onesnaženost ne presega mejnih vrednosti parametrov onesnaženosti in mejnih vrednosti parametrov izlužka za inertne odpadke iz priloge 2 Uredbe oziroma odpadke, določene v prilogi 3 Uredbe.

Po dokumentaciji, ki jo je tožnica v skladu z navedenim tretjim odstavkom 44. člena Uredbe priložila vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja (ocena odpadka 10 09 03 – žlindra iz oktobra 2009, izdelovalca ... d.o.o.) eden od odpadkov, ki naj bi se odlagali na obravnavanem odlagališču, za 1,52 krat presega mejno vrednost iz priloge 2 Uredbe. Ob tem izdelovalec ocene v oceni navaja, da glede na predhodne analize meni, da je ta presežena vrednost lahko posledica nehomogenosti vzorca, zato je ne šteje za čezmerno. Tudi po opozorilu toženke na to okoliščino (dopis z dne 25. 11. 2010) tožnica v zvezi z njo ni predložila nobene nove dokumentacije, temveč se je zgolj ponovno sklicevala na navedeno mnenje izdelovalca ocene odpadkov in predlagala dolgotrajnejši monitorning odpadkov.

Izključno na navedeno mnenje izdelovalca ocene in predlagani monitoring odpadkov se tožnica sklicuje tudi v tožbi. V zvezi s tem sodišče najprej opozarja, da je po prej povzetem tretjem odstavku 44. člena Uredbe dokumentacijo, s katero dokazuje izpolnjevanje predpisanih pogojev, svoji vlogi dolžan predložiti vlagatelj, torej tožnica. Tožnica se zato ne more uspešno sklicevati na to, da toženka v zvezi s izpolnjevanjem pogojev ni izvedla dokazov, ki jih tožnica ni priložila svoji vlogi. K temu je treba dodati še, da je toženka tožnico z dopisom z dne 25. 11. 2010 seznanila s svojimi ugotovitvami in stališči v zvezi s preseganjem mejnih vrednosti molibdena in ji postavila rok za ustrezno dopolnitev vloge.

Tožnica tudi po prejemu navedenega dopisa svoji vlogi ni priložila nobene nadaljnje listine v zvezi s preseganjem mejnih vrednosti za molibden, temveč se je le ponovno sklicevala na prej navedeno mnenje izdelovalca ocene odpadkov. To pa pomeni, da toženka v času odločanja ni razpolagala s prav nobeno listino, iz katere bi izhajalo, da so izpolnjeni pogoji o mejnih vrednostih iz tretjega odstavka 6. člena Uredbe. Tega dejstva ne more spremeniti povsem nedoločno mnenje izdelovalca ocene odpadkov, ki se sklicuje na „predhodne analize“ in morebitno nehomogenost vzorca. Toženka zato tudi po presoji sodišča ni imela podlage za ugotovitev, da je bila vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja priložena dokumentacija, s katero bi tožnica dokazovala izpolnjevanje pogojev iz 1. do 5. točke tretjega odstavka 44. člena Uredbe, kar je – kot je bilo že obrazloženo – pogoj za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja.

Tožnica se sklicuje še na določbe petega in šestega odstavka 6. člena Uredbe, po katerih lahko ministrstvo upravljavcu odlagališča dovoli odlaganje odpadkov, katerih parametri onesnaženosti za največ trikrat presegajo mejne vrednosti parametrov onesnaženosti iz priloge 2, vendar le za vnaprej določeno število pošiljk odpadkov, ki so odložene na odlagališču v obdobju, krajšem od 12 mesecev, če iz ocene emisij v okolje, ki jo k vlogi za okoljevarstveno dovoljenje priloži upravljavec odlagališča, izhaja, da zaradi preseganja mejnih vrednosti parametrov onesnaženosti ni dodatnih škodljivih vplivov na okolje.

Kot je bilo že navedeno, tožnica v tem pogledu razen ocene odpadkov svoji vlogi tudi naknadno ni priložila nobene druge listine, tako da že na prvi pogled ni izpolnjen eden izmed pogojev za uporabo izjeme iz petega odstavka 6. člena Uredbe. Sodišče pripominja še, da tožnica tudi sicer ne zatrjuje, da naj bi šlo za vnaprej določeno število pošiljk odpadkov, ki bi bile odložene v obdobju, krajšem od 12 mesecev, niti kaj takega ne izhaja iz njene vloge, tako da navedenih določb 6. člena Uredbe tudi iz tega razloga ni mogoče uporabiti.

Kot izhaja iz tožničine vloge z dne 10. 12. 2010, je tožnica tudi izvajanje monitoringa predlagala v zvezi z ugotovitvijo, da ne prihaja do dodatnega škodljivega vpliva na okolje, torej v zvezi z uporabo izjeme iz petega odstavka 6. člena Uredbe. Vendar pa iz (prej povzetega) besedila šestega odstavka 6. člena Uredbe izhaja, da je mogoče to izjemo uporabiti le, če upravljavec odlagališča oceno emisij v okolje, iz katere izhaja, da zaradi preseganja mejnih vrednosti parametrov onesnaženosti ni dodatnih škodljivih vplivov na okolje, priloži že k vlogi za okoljevarstveno dovoljenje. Z monitoringom, ki je smiselno vezan na obratovanje odlagališča, torej te ocene ni mogoče nadomestiti, iz istega razloga pa tudi ne dokumentacije iz tretjega odstavka 44. člena Uredbe.

Kot že navedeno, morajo biti pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, določeni v 1. do 5. točki tretjega odstavka 44. člena Uredbe izpolnjeni kumulativno, torej brez izjeme. Zato že ugotovitev, da vlogi ni bila priložena dokumentacija, iz katere bi izhajalo, da niso presežene mejne vrednosti iz priloge 2 k Uredbi, ne omogoča drugačne odločitve kot izdajo zavrnilne odločbe. Sodišče se zato – enako kot že drugostopenjski upravni organ – ni opredeljevalo do tožničinih navedb o izpolnjevanju ostalih pogojev.

Tožnica navaja še, da toženka kljub njenim predlogom ni opravila ustne obravnave, zaradi česar ni mogla dodatno utemeljiti in podkrepiti svojih stališč, kar pomeni, da ji ni bila dana ustrezna možnost, da se izjasni in pojasni okoliščine, pomembne za odločitev. Zato meni, da je bila s tem storjena bistvena kršitev upravnega postopka. Vendar pa tožnica pri tem ne navaja nobene konkretne okoliščine, zaradi katere bi lahko tako ravnanje toženke privedlo do napačne odločitve. Po drugi strani je toženka z dopisoma z dne 12. 7. 2010 in 25. 11. 2010 tožnico podrobno seznanila ne le s svojimi ugotovitvami, temveč tudi s svojimi pravnimi stališči in ji po presoji sodišča tako povsem ustrezno omogočila, da se opredeli do okoliščin, pomembnih za odločitev v zadevi. Sodišče zato ugotavlja, da ni prišlo do zatrjevane bistvene kršitve upravnega postopka.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je pravilna in na zakonu utemeljena tudi izpodbijana odločba, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso predlagale novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče v skladu z drugo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.