Jedro

Ugovor tožeče stranke, da bi morala tožena stranka pri izračunu upoštevati in razmejiti obdobje do dne, ko je bil nad tožečo stranko uveden stečajni postopek, od obdobja po tem datumu, ni utemeljen. Plačevanje koncesnine je obveznost koncesionarja, ki traja ves čas trajanja koncesijske pogodbe. Niti Uredba o načinu določanja plačila za rudarsko pravico niti ZRud-1 ne določata, da bi se morala čas pred uvedbo stečajnega postopka in čas po uvedbi tega postopka, ko ima stečajni dolžnik še vedno rudarsko pravico, obravnavati različno, in da bi moral biti za vsako tako obdobje izdelan ločen izračun. Tožena stranka pa je napačno uporabila materialno pravo, ker je koncesnino odmerila za celotno leto 2018 in pri tem ni upoštevala, da je rudarska pravica tožeči stranki prenehala dne 30. 11. 2018. Rudarsko pravico je tožena stranka pridobila s koncesijo na podlagi rudarskega koncesijskega akta, ta pa je ugasnila po zakonu z dnem 30. 11. 2018. S tem dnem je zato prenehala veljati tudi koncesijska pogodba, ki je podlaga za odmero koncesnine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo, št. ... z dne 20. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju tožena stranka) je tožeči stranki, kot zavezanki za plačilo rudarske koncesnine, z izpodbijano odločbo odmerila rudarsko koncesnino za leto 2018 za izkoriščanje mineralne surovine keramičarska glina na pridobivalnem prostoru ... širitev v znesku 8.842,13 EUR in določila, da mora polovico celotne dajatve v višini 4.421,06 EUR plačati na podračun države, drugo polovico pa na podračun Občine ..., vse v roku 30 dni od vročitve odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka pojasnila, da je koncesnino odmerila na podlagi 52. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), pri načinu odmere pa sledila Uredbi o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uradni list RS, št. 91/11 in 57/13, v nadaljevanju Uredba), koncesijski pogodbi in Sklepu Vlade RS o določitvi vrednosti točke za odmero rudarske koncesnine (Uradni list RS, št. 108/2013). V nadaljevanju citira relevantne določbe teh predpisov ter pojasnjuje izračun koncesnine.

2. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) ter vrne toženi stranki v ponovno obravnavo, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi v 2. in 3. točki ter določi, da mora tožeča stranka plačati dajatev v višini 2.411,49 EUR, od tega 1/2 na vplačni podračun države, in drugo 1/2 na vplačni podračun Občine .... Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

3. Tožeča stranka pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v ... s sklepom, št. St 2307/2018 z dne 30. 8. 2018, začelo stečajni postopek nad tožečo stranko. Istega dne je bil ta sklep tudi objavljen na spletnih straneh AJPES. Tožeča stranka je imela s toženo stranko sklenjeno koncesijsko pogodbo št. 354-14-31/2002, s katero so bila urejena medsebojna razmerja v zvezi z rudarsko pravico za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine na pridobivalnem prostoru ..., izdano pa ji je bilo tudi dovoljenje za izkoriščanje št. 354-15-42-2003 z dne 17. 5. 2012 in enotno dovoljenje za izkoriščanje in izvajanje del pri izkoriščanju z dne 28. 11. 2003. Zaradi začetka stečajnega postopka je nastopilo stanje po 60. členu ZRud-1, ki določa, da rudarska pravica za izkoriščanje ugasne, če je nad nosilcem te pravice pričet stečajni postopek in če nosilec rudarske pravice, ki še ne zagotavlja rezerviranih sredstev za sanacijo v skladu z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 54. člena ZRud-1, v roku treh mesecev od začetka stečajnega postopka ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, ne predloži bančne garancije v celotnem znesku stroška končne sanacije, z veljavnostjo najmanj treh let. 4. Z dnem začetka stečajnega postopka nastopijo pravne posledice za vse terjatve, nastale do dneva začetka stečaja. Ker je tožena stranka tožeči stranki odmerila koncesnino za leto 2018, bi bilo treba terjatev iz tega naslova razmejiti na obdobje pred 30. 8. 2018, to je pred začetkom stečajnega postopka, ko ima terjatev naravo navadne terjatve, in na obdobje od 31. 8. do 30. 11. 2018, ko je prenehala rudarska pravica za izkoriščanje na podlagi 60. člena ZRud-1. Terjatve, nastale pred začetkom stečaja, ni dovoljeno poravnavati v breme stečajne mase, razen v primeru plačila iz razdelitvene mase, o kateri odloča stečajno sodišče. Stečajni upravitelj mora upnike obravnavati enako in ne sme omogočiti priviligiranja. Poplačilo obveznosti, nastale pred 30. 8. 2018, bi zato pomenilo priviligiranje, kot to določa 46. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pri določitvi datuma nastanka obveznosti iz naslova rudarske koncesnine je pomemben 52. člen ZRud-1, ki določa, da z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna, postane nosilec rudarske pravice zavezanec za plačevanje rudarske koncesnine ter zavezanec za zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo.

5. Izpodbijane odločbe se tudi sicer ne da preizkusiti, saj ni obrazložena tako, da bi upoštevala, da je rudarska pravica tožeči stranki prenehala dne 30. 11. 2018. Če znaša obveznost rudarske koncesnine za leto 2018 8.842,13 EUR, odpade na obdobje do začetka stečaja dne 30. 8. 2018 znesek obveznosti 6.430,45 EUR, na obdobje od 1. 9. 2018 do 30. 11. 2018 pa znesek 2.411,49 EUR.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi priglasitvenega obrazca, ki ga je stečajni upravitelj poslal dne 27. 5. 2019 za preteklo leto. Skladno s 3. členom Uredbe odmeri tožena stranka v tekočem letu obveznost koncesnine za preteklo leto, torej je v konkretnem primeru v letu 2019 opravila odmero za leto 2018. To pa ne pomeni, da obveznost nastane v letu 2018, pač pa ta nastane z dnem izvršljivosti odločbe, to je v roku 30 dni od njene vročitve. Kolikor bi držale navedbe tožeče stranke, da gre za terjatev, ki je nastala v letu 2018, bi bila odločba tožene stranke neizvršljiva, saj bi rok za priglasitev terjatve v stečajno maso potekel še pred njeno izdajo, kar pa ni namen predpisov, ki urejajo odmero rudarske koncesnine. Terjatev se zato poravnava kot strošek tekočega poslovanja družbe v stečaju. ZRud-1 in Uredba tudi ne dajeta pravne podlage, da bi se koncesnina lahko delila na del pred in po stečaju oziroma pred in po prenosu rudarske pravice. V takem primeru bi morali biti določeni kriteriji delitve, prav tako bi morali predpisi predvideti dvojno priglasitev osnov za odmero koncesnine.

7. Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2020, v kateri je vztrajala pri tožbenih navedbah. Trditve tožeče stranke so utemeljene na drugem odstavku 60. člena ZRud-1, ki določa, da so koncesnine in plačila rezervnih sredstev za sanacijo predmet priglasitve v stečajno maso, to je v konkretnem primeru za čas od 1. 1. do 30. 8. 2018, ali pa predmet tekočega poslovanja stečajnega dolžnika, to je v konkretnem primeru za čas od 31. 8. do 31. 12. 2018. Trditev tožene stranke, da naj bi obveznost koncesnine nastala z izvršljivostjo izpodbijane odločbe, ne drži. V skladu s koncesijsko pogodbo je tožeča stranka dolžna plačevati koncesijsko dajatev vse od sklenitve te pogodbe dalje, in to ne glede na to, da koncesijska dajatev zapade v plačilo v letu, ki sledi letu, v katerem se je izkoriščala koncesijska pravica. Gre za nezapadle terjatve, na katere pa prav tako vpliva tek stečajnega postopka, saj se v skladu z 252. členom ZFPPIPP štejejo za zapadle in jih je treba prijaviti v stečaj. Izvršljivost odločbe, na katero se sklicuje tožena stranka, ni pomembna za nastanek terjatve, pač pa za pravočasno izpolnitev obveznosti.

8. Tožena stranka je na navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi odgovorila v vlogi z dne 11. 2. 2021 ter poudarila, da prereka te navedbe ter vztraja pri svoji odločitvi in pojasnilih v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka napačno in zavajajoče interpretira določbo drugega odstavka 60. člena ZRud-1. Gre za alternativno določbo, na podlagi katere je treba ločiti med obveznostmi iz naslova plačila koncesnin in plačilom rezerviranih sredstev za sanacijo. Obveznosti, ki so nastale in zapadle do uvedbe stečajnega postopka, je tožena stranka kot terjatev priglasila v stečajno maso. Obveznosti, ki so ugotovljene z napadeno odločbo, pa so zapadle v plačilo šele z izdajo in vročitvijo izpodbijane odločbe in se zato štejejo za predmet tekočega poslovanja stečajnega dolžnika. Tožena stranka ponovno poudarja, da ZRud-1 in Uredba ne dajeta podlage za delitev koncesijske obveznosti. Obveznost plačila koncesnine obstaja, kolikor se rudarska pravica izvaja in se izkorišča mineralna surovina. Tudi zato je sistem odmere in plačevanja koncesijske obveznosti urejen tako, da koncesionar sam priglaša pridobljene količine mineralne surovine, na podlagi te prijave pa se nato obračuna in odmeri koncesijska obveznost, in sicer za obdobje enega leta. Tožeča stranka se sklicuje na določbo 252. člena ZFPPIPP, izogne pa se tistemu delu določbe, ki za posamezne primere dopušča drugačno ureditev. ZRud-1 je v tem primeru lex specialis za koncesijske obveznosti, saj določa drugačno ureditev. Napačna je tudi navedba, da naj bi tožena stranka zahtevala nedovoljeno priviligiranje. 46. člen ZFPPIPP, na katerega se sklicuje tožeča stranka, se nanaša na upnike istovrstnih terjatev. V konkretnem primeru pa gre za strošek stečajnega postopka, ki ima kot takšen prednost poplačila pred drugimi terjatvami, ki so bile priglašene v stečajno maso.

9. Sodišče je v zadevi dne 21. 4. 2021 izvedlo glavno obravnavo, ki se jo je za tožečo stranko udeležil stečajni upravitelj, medtem ko tožena stranka na glavno obravnavo ni pristopila, v dopisu z dne 19. 4. 2021 pa sodišču predlagala, naj obravnavo izvede v njeni odsotnosti. Sodišče je v dokaznem postopku pregledalo: listine iz upravnega spisa zadeve, koncesijsko pogodbo št. ... z dne 7. 11. 2002 in enotno dovoljenje ... z dne 20. 11. 2004 ter sklep o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo - tožečo stranko.

10. Stečajni upravitelj tožeče stranke je vztrajal pri stališčih iz tožbe in pripravljalne vloge. Navajal je še, da bi v skladu s 60. členom ZRud-1 moral stečajni dolžnik v roku treh mesecev po začetku stečajnega postopka pristojnemu ministrstvu predložiti bančno garancijo za sanacijo, kolikor bi želel ohraniti rudarsko pravico oziroma pravico iz koncesijske pogodbe. Ker tega tožeča stranka ni storila, je njena rudarska pravica ugasnila dne 30. 11. 2018. Dne 23. 1. 2019 je tožeča stranka toženi stranki predložila obrazec za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo in dne 23. 5. 2019 dopolnitev na podlagi zahteve tožene stranke. Rudarska koncesnina se sicer odmeri po dveh temeljih, in sicer je en temelj pridobivalni prostor, ki ga določa njegova površina, drugi temelj pa je količina izkopa. Kar se tiče površine izkopa, je bila ta toženi stranki vnaprej znana, in sicer na podlagi koncesijske pogodbe in preteklih prijav, ter zato podatki v tem delu niso sporni. Podatki glede izkopane rude pa so v posameznih letih spreminjali glede na izkop, pri čemer pa iz predmetnega pridobivalnega prostora v letu 2018 ni bilo pridobljene nobene mineralne surovine oziroma keramičarske gline, kar bi lahko bila podlaga za odmero koncesine. Tožena stranka bi zato lahko pravočasno prijavila za čas do 30. 8. 2018 terjatev v stečajnem postopku.

K točki I izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Rudarska pravica za izkoriščanje je pravica, ki se jo pridobi na podlagi izdanega rudarskega koncesijskega akta s koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru (3.2. točka 2. člena ZRud-1). Čas veljavnosti rudarske pravice začne teči z dnem, ko koncesijsko pogodbo podpišeta pogodbeni stranki (48. člen ZRud-1), s to pogodbo pa se med drugim določijo tudi način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine (4. točka prvega odstavka 49. člena ZRud-1). Razmerje med Republiko Slovenijo in nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje, vzpostavljeno s koncesijsko pogodbo, preneha s prenehanjem koncesijske pogodbe, in sicer s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, z razdrtjem koncesijske pogodbe, z odvzemom rudarske pravice za izkoriščanje, z ugasnitvijo rudarske pravice za izkoriščanje in s sklenitvijo koncesijske pogodbe s prevzemnikom rudarske pravice, v primeru prenosa rudarske pravice (57. člen ZRud-1). Rudarska pravica za izkoriščanje ugasne s potekom časa, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba; ali če je nad nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje začet stečajni postopek ter je, med drugim, izpolnjen pogoj, da nosilec rudarske pravice, ki še ne zagotavlja rezerviranih sredstev za sanacijo v skladu z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 54. člena tega zakona, v roku treh mesecev od začetka stečajnega postopka ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, ne predloži bančne garancije v celotnem znesku stroška končne sanacije, z veljavnostjo najmanj treh let; ali če nosilec rudarske pravice, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik preneha obstajati in ta pravica ni prenesena na pravnega naslednika; ali v primeru smrti nosilca rudarske pravice, ki ni prenesena na dediča (1. točka, 2. alineja 2. točke, 3. točka in 4. točka, vse prvega odstavka 60. člena ZRud-1). Z dnem ugasnitve rudarske pravice začasno prevzame pravice in obveznosti nosilca rudarske pravice za izkoriščanje, razen obveznosti iz naslova plačila koncesnin in plačila rezerviranih sredstev za sanacijo, ki so predmet priglasitve v stečajno maso ali tekočega poslovanja stečajnega dolžnika, ministrstvo, pristojno za rudarstvo, pri čemer v tem času, ko ministrstvo nastopa v vlogi prevzemnika pravic in obveznosti iz naslova rudarske pravice, obveznosti iz naslova plačila koncesnin in plačila rezerviranih sredstev za sanacijo mirujejo (drugi odstavek 60. člena ZRud-1).

13. Način izračuna, odmere in plačevanja rudarskih koncesnin natančneje določa Uredba. Po določbi 3. člena Uredbe mora koncesionar plačevati rudarsko koncesnino kot plačilo za pridobivalni prostor in kot plačilo za mineralno surovino, pridobljeno v preteklem letu v raščenem stanju v takšnem pridobivalnem prostoru. Osnova za izračun višine plačila rudarske koncesnine je velikost pridobivalnega prostora in povprečna cena enote posamezne vrste pridobljene mineralne surovine v raščenem stanju (prvi odstavek 4. člena Uredbe). Rudarsko koncesnino izračuna in odmeri ministrstvo, pristojno za rudarstvo po uradni dolžnosti na podlagi podatkov za odmero rudarske koncesnine, ki jih mora priglasiti koncesionar vsako leto trajanja koncesijske pogodbe, in sicer po preteku leta, v katerem je imel rudarsko pravico za izkoriščanje (prvi in drugi odstavek 7. člena Uredbe). Drugače je dopustno ravnati le v primeru, ko koncesionar zadnjič priglasi osnovno za odmero rudarske koncesnine, in sicer po uspešno opravljenem tehničnem pregledu izvedene sanacije (tretji odstavek 7. člena Uredbe). Ministrstvo odmeri rudarsko koncesnino z enotno odločbo o odmeri letnega plačila za pridobivalni prostor in odmeri letnega plačila za mineralno surovino, pridobljeno v preteklem letu v pridobivalnem prostoru (prvi odstavek 11. člena Uredbe).

14. Dejansko stanje obravnavane zadeve med strankama ni sporno. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je pravna prednica tožeče stranke dovoljenje za izkoriščanje gline v glinokopu ... pridobila že v letu 1983 na podlagi dovoljenja št. ... z dne 19. 12. 1983. Dne 28. 11. 2003 po je bilo tožeči stranki kot nosilcu rudarske pravice za izkoriščanje izdano enotno dovoljenje za izkoriščanje in izvajanje del pri izkoriščanju, v katerem je opredeljen pridobivalni prostor (točka B izreka) in mineralna surovina (točka A izreka).

15. Dne 7. 11. 2002 sta tožena in tožeča stranka sklenili koncesijsko pogodbo št. ..., s katero sta uredili medsebojna razmerja v zvezi z rudarsko pravico za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine keramičarske gline na območju pridobivalnega prostora .... Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki vsako leto do 30. januarja za preteklo leto priglasila količino izkoriščene mineralne surovine na obrazcu, predpisanem z uredbo (3. člen pogodbe), za podeljeno rudarsko pravico pa se je zavezala plačevati koncesnino, in sicer enkrat letno na podlagi odločbe tožene stranke za preteklo leto (9. člen pogodbe). Koncesijska pogodba je bila sklenjena za dobo 20 let, torej do 7. 11. 2022. 16. S sklepom Okrožnega sodišča v ..., št. St ... z dne 30. 8. 2018, je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek. Tožena stranka navedbi tožeče stranke, da je zaradi uvedbe stečajnega postopka ob upoštevanju 2. alineje 2. točke prvega odstavka 60. člena ZRud-1 njena rudarska pravica po zakonu ugasnila dne 30. 11. 2018 (torej tri mesece po začetku stečajnega postopka), ne oporeka.

17. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe, med tožečo in toženo stranko pa to tudi ni sporno, izhaja, da je stečajni upravitelj dne 22. 1. 2019 predložil rudarski priglasitveni obrazec za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za pridobivalni prostor ... v skupni površini 21,0687 ha, pri čemer znaša odprta površina 3,493 ha, ostala površina 17,5757 ha. Kot vrsto, količino, kakovost pridobljene mineralne surovine na dan 31. 12. 2018 je navedel, kot mineralno surovino keramično glino, ki je bila proizvedena v količini 18.324 m3. V dopolnitvi prijave z dne 23. 5. 2019 pa se je na obrazcu 3 ''stanje zalog in virov na dan 31. 12. 2018'' opredelil, da na pridobivalnem prostoru ... ni zalog. Na podlagi priglasitve je tožena stranka tožeči stranki izdala izpodbijano odločbo, s katero je za leto 2018 tožeči stranki odmerila plačilo rudarske koncesnine za izkoriščanje mineralne surovine, keramična glina, na pridobivalnem prostoru ... v znesku 8.842,13 EUR. V obrazložitvi je pojasnila, da je koncesnino odmerila v obsegu, kot izhaja iz tam navedenega izračuna, v skladu s priglašenimi osnovami, zahtevanim načinom obračuna koncesnine, in ob upoštevanju priglašenih osnov za izračun rudarske koncesnine zavezanca.

18. Tožeča stranka takemu izračunu oporeka zato, ker meni, da bi morala tožena stranka pri odmeri koncesnine razmejiti obdobje pred uvedbo stečajnega postopka, to je pred 30. 8. 2018, saj po njenem prepričanju ta terjatev predstavlja terjatev do stečajne mase, ki jo je potrebno prijaviti v stečajnem postopku in obdobje od 31. 8. do 30. 11. 2018, ko naj bi terjatev predstavljala stroške poslovanja stečajnega dolžnika, pri čemer terjatve, ki je nastala pred 30. 8. 2018, po mnenju tožnika, ni mogoče poravnati kot strošek poslovanja stečajnega dolžnika, saj bi to pomenilo privilegij glede na ostale dolžnike.

19. Sodišče meni, da ugovor tožeče stranke, da bi morala tožena stranka pri izračunu upoštevati in razmejiti obdobje do 30. 8. 2018, ko je bil nad tožečo stranko uveden stečajni postopek, od obdobja po tem datumu, ni utemeljen. V skladu z Uredbo je plačevanje koncesnine obvezna koncesionarja ves čas trajanja koncesijske pogodbe (drugi odstavek 2. člena Uredbe), pri tem pa niti Uredba niti ZRud-1 ne določata, da bi se morala čas pred uvedbo stečajnega postopka in čas po uvedbi tega postopka, ko ima stečajni dolžnik še vedno rudarsko pravico, obravnavati različno, da bi moral biti za vsako tako obdobje izdelan ločen izračun. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi priglasitve osnov za izračun rudarske koncesnine, ki jo je podal stečajni upravitelj v skladu s predpisi in v priglašenem obsegu. Stečajni upravitelj je osnove priglasil v letu 2019, to je v času teka stečajnega postopka, terjatev sama pa je nastala z izpodbijano odločbo z dne 20. 6. 2019. Sodišče pri tem dodaja, da vprašanje, ali se koncesijska dajatev šteje kot terjatev do stečajne mase ali pa kot strošek poslovanja stečajnega dolžnika za odločitev v zadevi ni relevantno in ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, saj gre za vprašanje, ki je predmet stečajnega postopka, do katerega se bo moralo opredeliti stečajno sodišče. 20. Tožena stranka pa je napačno uporabila materialno pravo, ker je koncesnino odmerila za celotno leto 2018 in pri tem ni upoštevala, da je rudarska pravica tožeči stranki prenehala dne 30. 11. 2018. Rudarsko pravico je tožena stranka pridobila s koncesijo na podlagi rudarskega koncesijskega akta, ta pa je ugasnila po zakonu z dnem 30. 11. 2018, s tem dnem je zato prenehala veljati tudi koncesijska pogodba, ki je podlaga za odmero. Ker mora koncesionar rudarsko koncesnino plačevati v času trajanja koncesijske pogodbe, to pomeni, da je za tožečo stranko, z dnem prenehanja koncesijske pogodbe, oziroma z ugasnitvijo rudarske pravice, prenehala tudi obveznost plačevanja koncesnine. Koncesnina se sicer odmeri z enotno odločbo o odmeri letnega plačila, v kateri je potrebno upoštevati čas, ko je rudarska pravica ugasnila. Ne glede na to, da Uredba in ZRud-1 take situacije ne urejata, po mnenju sodišča to ne more biti razlog, da bi se tožeči stranki odmerila rudarska koncesnina tudi za čas, ko ni bila več nosilka rudarske pravice. Časovni element, po presoji sodišča, dopušča že po naravi stvari izdelavo izračuna v sorazmernem delu, ki bo upošteval tudi okoliščine trenutka ugasnitve rudarske pravice.

21. Tožena stranka je s tem, ko ni upoštevala pri obračunu ugasnitve rudarske pravice, kršila materialne določbe ZRud-1 in Uredbe, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka tožeči stranki ponovno odmeriti koncesnino za leto 2018, pri izračunu pa upoštevati čas trajanja rudarske pravice tožeče stranke v tem letu, kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki te odločitve.

K točki II izreka:

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožno stranko pa je zastopala odvetnica.