Jedro

Hujša kršitev delovnih obveznosti ni bila predmet zahteve za začetek disciplinskega postopka. Kljub temu je disciplinska komisija delavca spoznala za odgovornega za tako kršitev in mu izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to kršitvijo postopek ustavilo, sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tožnik za to kršitev ne izkazuje pravnega interesa za vložitev revizije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik) v 59. členu določa hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Po 1. točki navedenega člena se tak ukrep izreče "za neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti, zaradi česar bi (bilo) lahko nastala večja materialna škoda oziroma je do škode že prišlo ali do drugih bistvenih motenj v poslovanju podjetja". V 7. točki je določeno, da se navedeni ukrep izreče "za zlorabo položaja in prekoračitev danega pooblastila, če je prišlo zaradi tega do nevarnosti za nastanek večje materialne škode, do hujših posledic za pravice delavcev, ali do bistvenih motenj v odnosih med delavci v podjetju".

V zahtevi za začetek disciplinskega postopka, ki jo je direktor tožene stranke vložil dne 2.12.1998, je zahteval le začetek disciplinskega postopka zaradi kršitve po 1. točki 59. člena Pravilnika, ker bi tožnik, ki je bil poslovodja trgovine, naj "nevestno in malomarno izpolnjeval svoje delovne obveznosti, zaradi česar je prišlo do večje materialne škode. Ob popisu blaga v trgovini "D." z dne 29.11.1998 in na osnovi poročila centralne inventurne komisije z dne 1.12.1998 je bil namreč ugotovljen primanjkljaj v višini 935.774,80 SIT". Disciplinska komisija tožene stranke je ob tem, da je tožnika spoznala za odgovornega za navedeno kršitev, v izreku sklepa z dne 12.1.1999 tudi navedla, da je "delavec med opravljanjem svojega dela zlorabil svoj položaj in prekoračil dana pooblastila, zaradi česar je prišlo do materialne škode". Tako je ugotovila, da je tožnik odgovoren tudi za kršitev delovnih obveznosti po 7. točki 59. člena Pravilnika. Komisija za pritožbe je s sklepom z dne 17.2.1999 zavrnila tožnikov ugovor in nebistveno spremenila izrek sklepa disciplinske komisije.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je v dokaznem postopku ugotovilo, da za drugo kršitev (po 7. točki 59. člena Pravilnika) ni bila vložena zahteva za začetek disciplinskega postopka, delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Postopek v zvezi s kršitvijo po 7. točki je ustavilo, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke v zvezi s kršitvijo iz 1. točke 59. člena Pravilnika. V zvezi s to kršitvijo je v dokaznem postopku ugotovilo, da je dokazan primanjkljaj v znesku 935.774,80 SIT.

Ugotovilo je tudi druge nepravilnosti pri vodenju trgovine. Tako je na primer prodajalka H. vzela blago brez plačila (vpisala ga je le v knjigo dolžnikov), tožnik je (okrog trikrat) v prodajalni prodajal lastno čebulo, prav tako je storila prodajalka T. s svojim krompirjem. Iz prodajalne je bilo blago večkrat odpeljano brez plačila. Vrata skladišča so bila večkrat odprta. Iz navedenih okoliščin je sodišče prve stopnje sklepalo, da je tožniku dokazana kršitev po 1. točki 59. člena Pravilnika, pri čemer je sodbo oprlo tudi na določbi 61. in 62. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da izrek sodbe sodišča prve stopnje ni ustrezen, da pa zaradi tega ni podana kršitev določb postopka. Ugotovilo je, da je tožnik storil kršitev delovnih obveznosti po 1. točki 59. člena Pravilnika, ker bi moral sproti opozarjati na nepravilnosti v trgovini in jih odpravljati. Tega ni storil, višini primanjkljaja pa ni ugovarjal, zato je podana njegova odgovornost po navedeni točki Pravilnika, pa tudi po določbah prvega in drugega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (pravilno: ZTPDR).

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, njuno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku. Navajal je, da je sodišče prve stopnje nepravilno ustavilo postopek v zvezi s kršitvijo, za katero disciplinski postopek sploh ni bil začet. Ni mogoče ustaviti postopka, ki ni bil začet. V zvezi s to kršitvijo manjka tudi tako imenovana objektivna identiteta (začetek postopka - disciplinska odločitev).

Ker so primanjkljaj plačali trije delavci, dokazne ugotovitve sodišča prve stopnje tudi nasprotujejo izreku. Čeprav so primanjkljaj plačali trije delavci, je na podlagi sklepov disciplinskih organov tožnik odgovoren za celoten primanjkljaj, pri čemer odgovornost dveh delavk ni bila ugotovljena. Tožnik bi torej lahko bil le soodgovoren.

Njegovi sodelavki nista bili v disciplinskem postopku. Komisija za pritožbe je s sklepom z dne 17.2.1999 ugovor tožnika zavrnila, obenem pa ga je spoznala za odgovornega tudi "za nevestno in malomarno opravljanje dela na delovnem mestu poslovodje v "D.", v posledici česar pa je nastal primanjkljaj". Iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, ali je potrdilo tisto, kar je navedeno v sklepu o začetku postopka ter v prvostopnem ali drugostopnem sklepu. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe v pritožbi.

Po določbi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) je bila revizija poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu in zaradi razlogov, ki jih določa 370. člen ZPP.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija samo formalno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer ne pove, v čem bi naj bila takšna kršitev. To velja tudi za tisti del navedb v reviziji, ki se nanašajo na trditev, da Višje sodišče "vprašanj pritožbe ni rešilo" pri čemer ne pove, katerih vprašanj in katero kršitev določb postopka bi naj s tem storilo. Revizijsko sodišče zato v zvezi z revizijskim razlogom bistvene kršitve določb postopka izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Navedbe v reviziji, ki se nanašajo na postopek pri toženi stranki, so ugovori, ki jih je presojati po materialnem ne pa po procesnem pravu. Določbe splošnih aktov delodajalca so v postopku pred sodišči materialno ne pa procesno pravo. Procesno pravo so samo določbe ZPP. Tako je to sodišče odločilo že v sodbi, opr. št. VIII Ips 163/96 z dne 15.4.1997 (Odločbe Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998, s. 11 in 12) in nato še v številnih drugih odločbah.

Navedbe v reviziji, ki se nanašajo na postopek pri toženi stranki, je torej presojati kot uveljavljanje razloga zmotne uporabe materialnega prava, ne pa procesnega prava. Ugovori se nanašajo - razen spodaj obrazloženih ugovorov v zvezi z disciplinsko in odškodninsko odgovornostjo - na postopek v zvezi z drugo kršitvijo, ki zaradi pomanjkanja pravnega interesa ne morejo biti predmet te revizije.

Po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP je pogoj za revizijo med drugim, da revident zanjo izkazuje pravni interes. V zvezi s kršitvijo delovnih obveznosti po 7. točki 59. člena, za katero ni bila vložena zahteva za začetek disciplinskega postopka in v zvezi s katero je sodišče prve stopnje postopek ustavilo, je bilo torej odločeno v korist tožnika. Tožnik za ta del izreka sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje, ne izkazuje pravnega interesa, zato ne more biti predmet presoje na revizijski stopnji.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sprejelo sodišče druge stopnje. Podlaga materialno pravne presoje na revizijski stopnji je torej na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje.

V dokaznem postopku na sodišču prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik kot poslovodja trgovine "D." delo opravljal nevestno in malomarno, zaradi česar je nastal primanjkljaj v zvezku več kot 935.000,00 SIT. S tem je podan dejanski stan kršitve, ki je določena v 1. točki 59. člena Pravilnika tožene stranke.

Ugovori v reviziji, ki se nanašajo na delitev primanjkljaja na tri osebe in na dejstvo, da zoper tožnikovi sodelavki ni bil izveden disciplinski postopek, niso pomembni za revizijsko odločanje. Tožnik je bil v disciplinskem postopku kot poslovodja trgovine in kot poslovodji mu je bil tudi izrečen disciplinski ukrep. Njegova disciplinska odgovornost ne more biti deljena tudi na njegovi sodelavki, ker disciplinski postopek ne pozna takšne delitve odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti.

Vprašanje delitve primanjkljaja na tri osebe je vprašanje civilne odgovornosti, ki na tožnikovo disciplinsko odgovornost ne more vplivati.

Ker niso bili dani razlogi zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).