Jedro

Izvajalec gradbenih del in investitor sta odškodninsko odgovorna, saj v času škodnega dogodka še ni bilo izdano uporabno dovoljenje, ko se zgrajeni objekt sme uporabljati.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vsem trem tožencem naložilo nerazdelno plačilo odškodnine tožnici v znesku 8.762 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški. Ugotovilo je, da je tožnica 20. 4. 1999 padla in se poškodovala med hojo po ... trgu pri X. Blagovnici ... Z nogo se je zataknila od 5 do 10 cm visok neoznačen rob med na novo tlakovano površino in asfaltno površino. Prva toženka je odškodninsko odgovorna kot izvajalec rekonstrukcije trga po gradbenem dovoljenju, druga toženka kot investitor rekonstrukcije trga in tretji toženec kot lastnik zemljišča, na katerem je prišlo do poškodbe. Sporni del trga se je uporabljal, čeprav so bile ob tehničnem pregledu 18. 11. 1998 ugotovljene pomanjkljivosti in je Upravna enota ... uporabno dovoljenje izdala šele 12. 7. 2001. Po 74. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO, Ur. l. RS, št. 34/84-110/2002) bi se zgrajeni objekt smel uporabljati šele, ko je bilo izdano uporabno dovoljenje. Sodišče ugotavlja, da nevarnostni vir, ki je nastal v zvezi z gradnjo, ni bil odpravljen, saj bi bilo rob med dvema površinama mogoče ustrezno zavarovati, preprečiti prehod ali ustrezno označiti, s čimer bi bila odklonjena nevarnost za uporabnike.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe tožeče stranke, druge toženke in tretjega toženca ter stranskega intervenienta ter potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Druga toženka Mestna občina ... je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je investitor del na parceli št. 1148/1 k. o. ..., ne pa tudi na parceli št. 1143/7 k. o. ... O tej okoliščini se prvostopenjsko sodišče ni izjasnilo, drugostopenjsko sodišče pa je pri obrazložitvi neupoštevnosti tega ugovora spregledalo navedbe druge toženke, da ni pasivno legitimirana, saj ni lastnica zemljišča in ji tudi ni znano, da bi se na parceli št. 1143/7 k. o. ... izvajala kakšna dela. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da se gradbene uzance uporabijo le, če so pogodbeniki privolili v njihovo uporabo. Drugi odstavek 2. člena posebnih gradbenih uzanc določa, da se šteje, da so pogodbeniki privolili v uporabo uzanc, če ni s pogodbo njihova uporaba izključena. Druga toženka se tudi ne strinja s pritožbenim sodiščem o zanemarljivem dejstvu nepravilne uporabe materialnopravnih določb, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Na odločitev namreč vplivajo vse pravne podlage, ki jih sodišče v obrazložitvi navede.

4. Tretji toženec X. d. d. in stranski intervenient sta vložila revizijo, v kateri uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navajata, da je odločilno dejstvo, od katerega je odvisna odgovornost tretjega toženca, njegova vednost, da obstoji razlika v tlaku kot potencialna nevarnost za pešce. To ni bilo nikoli dokazano in nobena od strank take trditve ni pravočasno navedla. Sodba višjega sodišča je zato v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tretji toženec in stranski intervenient presojo višjega sodišča razumeta tako, da bi bila krivda tretjega toženca podana le v primeru konkretne vednosti, da obstaja nevarnost za pešce. Sodbe ne razumeta tako, da bi bil tretji toženec dolžan v času, ko je izvajalec dela še izvajal, sam pregledovati, ali obstaja kakšna nevarnost za pešce. Takšna dolžnost nima zakonske podlage. Navedba v prvostopenjski sodbi, da je tretji toženec svoje soglasje k izvajanju del pogojeval s prostim dostopom do njegove trgovine, pomeni zmotno presojo, saj je bila ta trditev tožeče stranke podana prepozno. Prva in druga toženka sta namreč takšen pogoj sprejeli, zato je bila prva toženka dolžna zagotoviti varnost pešcev. Obe sodišči sta tako sprejeli zmotno materialnopravno presojo, ker sta zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka izhajali iz dejanskega stanja, ki nima opore v izvedenih dokazih.

5. Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Sodba zoper prvo toženko (izvajalca), ki ni vložila revizije, je pravnomočna. Po 207. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odgovarja solidarno tudi druga toženka kot investitor oziroma naročitelj del na ploščadi. Naročiteljeva odgovornost je posebna oblika odgovornosti za ravnanje drugega, to je izvajalca, in je odvisna od odškodninske odgovornosti izvajalca. Materialnopravno pravilno je zato tudi drugi toženki naloženo solidarno plačilo odškodnine. Pri tem je nerelevantno navajanje, da je bila investitor del na parceli št. 1148/1, ne pa tudi na parceli št. 1143/7 k. o. ... Za njeno odgovornost je vseeno, na kateri parceli je prva toženka opravljala gradbena dela. Tožnica je padla na robu med novo tlakovano površino in asfaltno površino, torej v zvezi z gradbenimi deli. Ne odgovarja kot lastnica zemljišča, temveč kot investitor. Zmotno tudi trdi, da bi bilo treba uporabiti posebne gradbene uzance. V času škodnega dogodka je veljal ZOR, po 1207. členu ZOR pa se ni uporabljala domneva posebnih uzanc, da sta pogodbeni stranki privolili v uporabo uzanc, kolikor jih nista s pogodbo izključili.

8. Druga toženka v reviziji zmotno trdi, da je prevzem del bistven za prehod nevarnosti. Vprašanje prevzema del je nerelevantno, saj je za končanje del in za dovoljenje za uporabo zgrajenega objekta po 8. in 74. členu ZGO odločilna izdaja uporabnega dovoljenja, ne pa prevzem. V obravnavanem primeru pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta se tako prevzem kot izdaja uporabnega dovoljenja zgodila po škodnem dogodku. Končno ni mogoče pritrditi trditvi, da na odločitev o odškodninski odgovornosti vplivajo vse pravne podlage, ki jih navede sodišče v obrazložitvi. Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba in pravne podlage za odgovornost, ki so v njej navedene. Te so pravilne. Iste pravne podlage glede druge toženke je navedlo tudi sodišče prve stopnje, dodatne pravne podlage, ki jih je navedlo, pa so res napačne in odveč, a je na to pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. 9. Odškodninska obveznost tretjega toženca temelji na lastništvu zemljišča, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je X. lastnik dela zemljišča, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Tehnični pregled zgrajene ploščadi 18. 11. 1998 zaradi pomanjkljivosti ni uspel in na dan škodnega dogodka 20. 4. 1999 je bil ugotovljen 5 – 10 cm visok nezavarovan in neoznačen rob med novo tlakovano površino in asfaltno površino. Dela na ploščadi takrat še niso bila zaključena, saj ni bilo izdano uporabno dovoljenje, a trg se je dejansko uporabljal. Prvostopenjsko sodišče ugotavlja tudi za tretjega toženca, da kot lastnik nepremičnine ni poskrbel, da bi se odpravil nevarnostni vir, to je neurejeno površino. Za vsakogar pa velja prepoved povzročanja škode (16. člen ZOR), tako da so tudi lastniku nepremičnine prepovedana ravnanja ali opustitve, s katerimi bi drugemu povzročil škodo. Neutemeljene so revizijske trditve v zvezi s krivdo tretjega toženca, da ni bilo pravočasnih navedb in ne ugotovitev, da bi tretji toženec za višinsko razliko v tlaku vedel. S temi trditvami revidenta nasprotujeta presoji o krivdi in pri tem prezreta, da po prvem odstavku 154. člena ZOR velja domneva krivde in da trditveno in dokazno breme za razbremenilni razlog nosi odgovorna oseba. Zato bi moral tretji toženec trditi in dokazati, da ni vedel za napako v tlaku na svojem zemljišču, česar pa ni storil. Izpodbijana sodba in njena presoja o krivdi zato ni v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot zmotno trdi revizija. Kako pa naj bi bilo dejansko stanje v nasprotju z izvedenimi dokazi pa ni niti konkretno pojasnjeno. Dodatni razlog, ki ga navaja prvostopenjsko sodišče, o pogojevanju tretjega toženca za soglasje k izvajanju del s prostim dostopom do trgovine, pa je popolnoma nerelevanten in ne vpliva na presojo o odškodninski obveznosti tretjega toženca.

10. Revizijsko sodišče v skladu z navedenim zaključuje, da so neutemeljene trditve obeh revizij o zmotni uporabi materialnega prava in o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Izpodbijana odločitev je v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami. Revizijsko sodišče je zato obe reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).