Jedro

Tožnik vrednosti spornega predmeta ni navedel, kar pomeni, da je po določbi 45. člena ZPP treba postopati po 108. členu ZPP in tožečo stranko pozvati, da sporoči, na koliko ocenjuje vrednost spornega predmeta. Tožeča stranka je sicer tožbo vložila po odvetniku, kar bi po drugem odstavku 108. člena pomenilo, da je nepopolno tožbo treba zavreči, vendar se povedano neposredno nanaša na pravdni postopek, na postopek za plačilo sodne takse pa ob smiselni uporabi ZPP ne, saj bi uporaba drugega odstavka 108. člena ZPP sicer pomenila, da sodne takse (ki se plača tudi v primeru, da je tožba zavržena) sploh ni mogoče odmeriti. Za potrebe postopka odmere sodne takse bi sodišče zato moralo tožečo stranko pozvati, da sporoči, na koliko ocenjuje vrednost spornega predmeta in šele na tej podlagi odmeriti sodno takso.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni, ugovoru zoper plačilni nalog se ugodi, tako da mora tožeča stranka plačati sodno takso za nasprotno tožbo po tar.št. 1111 v znesku 375 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru kot neutemeljenega zavrnilo ugovor tožnika zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse. Nasprotna tožba je namreč samostojna tožba, ki mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP). Edina v tožbi navedena vrednost spornega predmeta je 400.000 EUR in od te vrednosti je bila v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pravilno odmerjena sodna taksa.

Tožnik se zoper sklep pritožuje in navaja, da ob vložitvi nasprotne tožbe vrednosti spornega predmeta ni napovedal. Sodišče bi zato moralo postopati po določbah 108. člena ZPP. Nasprotno tožbo je vložil v postopku, ki se je vodil pri naslovnem sodišču zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe in za katerega je bila napovedana vrednost spornega predmeta 9.180 EUR. Z nasprotnim zahtevkom pa je tožnik uveljavljal le pravico odstopa od pogodbe. Sodišče ima očitno različne kriterije za določitev vrednosti spora, kar je nekorektno in za drugačno obravnavanje ni nobenega utemeljenega razloga.

Pritožba je utemeljena.

Po določbah IV. poglavja Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se sodne takse plačajo od vrednosti spornega predmeta ali na način, določen v tem poglavju. Za ugotavljanje vrednosti predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (19.člen ZST-1).

Predmet te pravde je zahtevek na razvezo kupoprodajne pogodbe, torej nedenarni zahtevek. Za vrednost spornega predmeta je v takih primerih odločilna vrednost spora, ki jo stranka sama navede v tožbi. Tožnik vrednosti spornega predmeta ni navedel (stališče sodišča prve stopnje, da je nasprotna tožba samostojna tožba in da mora vsebovati vse sestavine, ki jih predpisuje Zakon o pravdnem postopku – ZPP, je pravilno), kar pomeni, da je po določbi 45. člena ZPP treba postopati po 108. členu ZPP in tožečo stranko pozvati, da sporoči, na koliko ocenjuje vrednost spornega predmeta. Tožeča stranka je sicer tožbo vložila po odvetniku, kar bi po drugem odstavku 108. člena pomenilo, da je nepopolno tožbo treba zavreči, vendar se povedano neposredno nanaša na pravdni postopek, na postopek za plačilo sodne takse pa ob smiselni uporabi ZPP ne, saj bi uporaba drugega odstavka 108. člena ZPP sicer pomenila, da sodne takse (ki se plača tudi v primeru, da je tožba zavržena) sploh ni mogoče odmeriti. Za potrebe postopka odmere sodne takse bi sodišče zato moralo tožečo stranko pozvati, da sporoči, na koliko ocenjuje vrednost spornega predmeta in šele na tej podlagi odmeriti sodno takso. V obravnavani zadevi je tožeča stranka že v ugovoru zoper plačilni nalog navedla, da vrednost spornega predmeta ocenjuje na 9.180,44 EUR, zato pozivanje na dopolnitev ni več potrebno in bi sodišče prve stopnje moralo ocenjeno vrednost upoštevati že pri odločanju o ugovoru zoper plačilni nalog. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega povedanega pritožbi ugodilo in sklep spremenilo, tako da se ugovoru zoper plačilni nalog ugodi, tako da mora tožeča stranka plačati sodno takso za nasprotno tožbo po tar.št. 1111 v znesku 375 EUR.