Jedro

O graditvi drugih prometnic, tudi če potekajo po gozdu, ni mogoče odločati na podlagi (teh) določb Pravilnika o gozdnih prometnicah, temveč je treba uporabiti splošne predpise o graditvi objektov oziroma izdaji projektnih pogojev in soglasij. Zato za prometnico, ki ni gozdna cesta, ni mogoče izdati soglasja oziroma izdelati elaborata ničelnice po pravni ureditvi, ki se nanaša izključno na gozdne ceste.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Brežice, je z izpodbijano odločbo kot prvostopenjski upravni organ zavrnil izdelavo elaborata ničelnice in izdajo soglasja za gradnjo gozdne ceste v predelu potoka Ločica oziroma doline Velika njiva v občini Šentrupert, za potrebe izvoza mineralne surovine iz območja parc. št. 243/6 in 241 k.o. ... ter pridobivanja lesa z gozdnih parcel 234/1, 234/2, 217, 568, 567/1, 567/2, 567/3, 570, 238 in 237 k.o. ... ter številka 194 in 196/1 k.o. .... V obrazložitvi te odločbe navaja, da imajo po gozdno gospodarskem načrtu gozdno gospodarske enote Mokronog gozdovi na celotnem območju predlaganega posega drugo stopnjo poudarjenosti hidrološke funkcije, saj poteka predlagana trasa gozdne ceste v gornjem delu ob vodotoku Ločica znotraj pasu v širini ene do dveh drevesnih višin. Z izgradnjo gozdne ceste bi bila hidrološka funkcija gozda bistveno okrnjena, saj bi se hidrološke razmere bistveno spremenile. Po Pravilniku o gozdnih prometnicah je gozdna cesta namenjena predvsem gospodarjenju z gozdom, obravnavano območje pa je v tem pogledu že zdaj zadovoljivo odprto z gozdno cesto in vlako za spravilo lesa. Po navedbah tožeče stranke predlagano podaljšanje gozdne ceste ne bi bilo namenjeno gospodarjenju z gozdom, temveč predvsem izvozu gramoza iz Peskokopa ..., kar je v nasprotju z osnovnim namenom gozdne ceste po določbah Pravilnika o gozdnih prometnicah. Ker Zakon o gozdovih v 21. členu določa, da soglasja za graditev objektov in posege v gozd ni mogoče izdati, kadar je pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov, Pravilnik o gozdnih prometnicah pa v 3. odstavku 4. člena, da se zavrne izdelava elaborata ničelnice, če se ugotovi, da bi predvidena gradnja gozdne ceste bistveno ogrozila funkcije gozdov, je prvostopenjski organ izdal zavrnilno odločbo.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo št. 3406-26/2009/5 z dne 27. 10. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da bi bila z izgradnjo gozdne ceste, ki bi potekala ob vodotoku, okrnjena tako hidrološka, kot tudi habitatna oziroma biotopska funkcija gozda. Dodaja opredelitvi obeh teh funkcij po Pravilniku o gozdno gospodarskih in gozdno gojitvenih načrtih (Uradni list RS, št. 5/98, 70/06 in 12/08) ter ugotavlja, da iz gozdno gojitvenega in sečno spravilnega načrta GGE Mokronog, Revir Mirna izhaja, da so v bližini vodnih virov (vodovarstveni pasovi, potoki, izviri) potrebni zmerni in previdni ukrepi predvsem pri gradnji in vzdrževanju gozdnih prometnic ter da zaradi občutljivega terena niso predvidene večje gradnje gozdnih prometnic. Iz istega dokumenta izhaja tudi, da je ob potoku Ločica, ob katerem tožeča stranka predvideva gradnjo ceste, potrebno upoštevati poudarjenost hidrološke in biotopske funkcije ter da se tam izvajajo zmerni ukrepi. Gradnja ceste oziroma utrditev površine in razširitev obstoječe gozdne vlake ter dnevna uporaba te prometnice s kamioni po presoji drugostopenjskega organa nikakor ne spada med zmerne ukrepe, hidrološka funkcija gozda pa bi se lahko okrnila že s samo gradnjo ceste.

Navedbe tožeče stranke, da na eni od predvidenih tras gozdna cesta v naravi že obstaja, drugostopenjski organ zavrača s konkretnimi navedbami, da gozdna cesta št. 083415 Priževc – Koromandija poteka do sredine doline, v dolžini 982 m, naprej pa gozdna vlaka. Ta vlaka je za spravilo lesa povsem zadovoljiva, pritožbenih navedb, da s sodobno mehanizacijo spravilo lesa po tej prometnici ni mogoče, pa tožeča stranka v ničemer ne dokazuje.

Tudi drugostopenjski organ navaja, da je po 2. členu Pravilnika o gozdnih prometnicah gozdna cesta namenjena predvsem gospodarjenju z gozdom, zato se tudi gradi predvsem za te potrebe. Uporaba gozdne ceste v druge namene sicer ni prepovedana, razen če je taka prepoved predvidena z režimom njene uporabe, vendar pa mora gozdna cesta za to, da bi se jo lahko uporabljalo v druge namene, najprej sploh obstajati.

Prvostopenjski organ je dejansko stanje v zadevi lahko ugotovil na podlagi uradnih podatkov Zavoda za gozdove (načrt gospodarjenja z gozdovi, evidence gozdnih cest, evidence gozdnih vlak) ter na podlagi dejstev, ki jih je stranka navedla v svoji zahtevi, zato je lahko odločil v skrajšanem postopku po 144. členu ZUP.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da v obravnavani zadevi podatki iz spisa oziroma uradnih evidenc ne zadoščajo za pravilno odločitev, so nepravilni in neskladni z dejanskim stanjem, tako da bi morala tožena stranka za pravilno odločitev zaslišati tožečo stranko. Tožeča stranka zato meni, da pogoji za odločanje v skrajšanem postopku niso bili izpolnjeni. Vsaj v delu predlagane trase že obstaja gozdna cesta, v preostalem delu pa gozdna vlaka. Pot torej že obstaja po celotni predlagani trasi, tako da bi bila potrebna zgolj ureditev ceste, da bi bila ta pot uporabna tako za namen odvoza lesa iz gozdov, kot tudi za prevoze iz peskokopa. V sedanjem stanju ne gozdna cesta, ne vlaka ne moreta odigrati svoje vloge, saj bi ju bilo potrebno urediti. Obstoječa gozdna vlaka ni ustrezna za spravilo lesa, kot zatrjuje tožena stranka, zato bi bilo po mnenju tožeče stranke treba opraviti ogled ali pridobiti izvedensko mnenje. Ne prvostopenjska, ne drugostopenjska odločba ne vsebujeta razlogov o tem, zakaj naj bi z ureditvijo gozdne ceste prišlo do okrnitve in ogroženosti hidrološke in biotske funkcije gozda. Tožena stranka namreč v drugostopenjski odločbi zgolj obsežno razlaga definicijo pojma obeh funkcij, ne navaja pa, zakaj bi bila v obravnavani zadevi ena ali druga funkcija gozda ogrožena. Pravilnik o gozdnih prometnicah v 3. odstavku 4. člena določa, da je mogoče zavrniti izdelavo elaborata ničelnice in soglasje za graditev objekta le v primeru, ko zavod ugotovi, da bi predvidena gradnja gozdne ceste bistveno ogrozila funkcije gozdov. Sklicevanje na gozdno gojitveni in sečno spravilni načrt za GGE Mokronog, pavšalno navajanje števila voženj s tovornimi vozili ter pavšalno zatrjevanje, da gradnja ceste ne spada med zmerne ukrepe, ne predstavlja argumentirane obrazložitve navedenega razloga za zavrnitev izdelave elaborata ničelnice in soglasja. Tožena stranka bi morala napraviti konkretno presojo morebitnih vplivov in z ustreznim, po potrebi tudi strokovnim mnenjem priti do ugotovitev, v kakšnem obsegu in zakaj naj bi bil vpliv gozdne ceste na hidrološke in biotske razmere takšen, kot zatrjuje.

Po določbi 2. točke 2. člena Pravilnika o gozdnih prometnicah je gozdna cesta grajena gozdna prometnica, ki je namenjena predvsem, ne pa izključno, gospodarjenju z gozdom. Tudi če bi taka cesta služila pretežno pridobitni dejavnosti, to ne pomeni, da je ne bi bilo mogoče zgraditi. Gozdna cesta in vlaka v obravnavanem primeru obstajata že 25 do 30 let, vendar nista vzdrževani in bi bila potrebna njuna ureditev, kot jo s svojo vlogo predlaga tožeča stranka. Tožena stranka v zvezi s svojo trditvijo, da je s stališča spravila lesa dolina potoka Ločica zadovoljivo odprta, ni izvedla nobenih dokazov.

Tožeča stranka se posebej sklicuje tudi na naknadno pridobljeno naravovarstveno soglasje, ki po njenem prepričanju dokazuje, da z gradnjo gozdne ceste ne bo prišlo do bistvenega ogrožanja funkcije gozdov. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naj naloži povračilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet obravnavanega upravnega postopka oziroma izpodbijane odločbe je izdelava elaborata ničelnice oziroma izdaja soglasja za gradnjo gozdne ceste. Gre za postopek, ki je glede na določbe 3. do 25. člena Pravilnika o gozdnih prometnicah (Uradni list RS, št. 4/09, dalje Pravilnik) specifičen za načrtovanje gozdnih cest in se ne uporablja pri načrtovanju oziroma odločanju o graditvi katerih koli drugih prometnic. O graditvi drugih prometnic, tudi če potekajo po gozdu, torej ni mogoče odločati na podlagi teh določb Pravilnika, temveč je treba uporabiti splošne predpise o graditvi objektov oz. izdaji projektnih pogojev in soglasij. Če se pojavi vprašanje, ali gre pri obravnavani prometnici resnično za gozdno cesto, je odgovor na to vprašanje bistvenega pomena za nadaljnji potek postopka in končno odločitev.

Po določbi 1. odstavka 38. člena Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 in nadaljnji, dalje ZG) so gozdne ceste gozdne prometnice, ki so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdom, so sestavni del gozda ali drugega zemljišča, čez katero potekajo, in so javnega značaja. Glede prvenstvenega namena gozdne ceste – namreč gospodarjenja z gozdom – je vsebinsko enaka tudi opredelitev gozdne ceste v 2. točki 1. odstavka 2. člena Pravilnika, po kateri je gozdna cesta grajena gozdna prometnica, ki je namenjena predvsem gospodarjenju z gozdom (...). Status grajene prometnice kot gozdne ceste je torej opredeljen izključno z njenim prvenstvenim namenom.

Tožeča stranka v svoji vlogi za izdelavo elaborata ničelnice izrecno navaja, da želi zgraditi gozdno cesto za potrebe izvoza mineralne surovine in pridobivanja lesa z nekaterih gozdnih parcel, v obrazložitvi pa se sklicuje praktično izključno na potrebe Peskokopa ... in razbremenitev lokalne ceste, po kateri prevoz surovine poteka zdaj. Interes lastnikov gozdnih parcel omenja zgolj mimogrede, brez konkretnejših navedb.

Po presoji sodišča je zato ugotovitev tožene stranke, da pri obravnavani prometnici ne gre za gozdno cesto, ker njen namen ni v prvi vrsti gospodarjenje z gozdom, temveč prevoz mineralne surovine, pravilna, ustrezno oprta na navedbe tožeče stranke in v skladu s prej navedenimi določbami ZG in Pravilnika. Za drugačno ugotovitev tožena stranka tudi ni imela opore ne v vlogi tožeče stranke, ne v njenih kasnejših navedbah v postopku in tudi ne v podatkih iz uradnih evidenc, ki jih je uporabila pri odločanju. Svojo odločitev je namreč oprla tudi na ugotovitev, da je obravnavano območje z obstoječo gozdno cesto in vlakami ustrezno odprto za gospodarjenje z gozdom. Ta ugotovitev smiselno pomeni, da gradnja novih prometnic za gospodarjenje z gozdom (torej gozdnih cest) ni potrebna in se torej ujema z ugotovitvijo, da načrtovana cesta ni namenjena predvsem gospodarjenju z gozdom. Po presoji sodišča je tudi ta ugotovitev ustrezno oprta tako na podatke uradnih evidenc o obstoječih gozdnih prometnicah, kot tudi na gozdno gojitveni in sečno spravilni načrt GGE Mokronog, ki med sečno spravilnimi ukrepi določa, da „večjih gradenj gozdnih prometnic zaradi občutljivega terena ni predvideno“. Po drugi strani so navedbe tožeče stranke o tem, da naj bi bila načrtovana cesta namenjena gospodarjenju z gozdom, povsem pavšalne in jih tožeča stranka ne opira na kakršne koli konkretne podatke, navedbe ali dokaze, razen na posplošeno zatrjevanje o slabem stanju obstoječih gozdnih prometnic.

Ob tem se tožena stranka v ničemer ne sklicuje ali opira na stanje oziroma vzdrževanost obstoječih gozdnih prometnic. To je povsem v skladu z zahtevkom tožeče stranke in s tem s predmetom postopka, ki se v ničemer ne nanaša na vzdrževanje ali obnovo teh prometnic, temveč izključno na gradnjo nove ceste. Navedbe tožeče stranke, da je gospodarjenje z gozdom oteženo zaradi slabega stanja obstoječih prometnic, so torej za odločitev v tem postopku brezpredmetne. Prav obseg in stanje obstoječih prometnic pa je tudi edini razlog, iz katerega bi bilo treba po tožbenih navedbah opraviti ogled oziroma pridobiti strokovno mnenje ter zaradi tega odločiti v rednem in ne skrajšanem ugotovitvenem postopku. Ker to dejstvo iz navedenih razlogov ni pomembno za odločitev, dejstva, na katera je odločitev dejansko oprta, pa je tožena stranka lahko povzela izključno po navedbah tožeče stranke in uradnih evidencah, so bili, kot je to obrazloženo v drugostopenjski upravni odločbi, tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 1. točki 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Sodišče se iz navedenih razlogov strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da pri nameravani gradnji ne gre za gradnjo gozdne ceste. Iz tega razloga je pravilna tudi končna odločitev tožene stranke, saj za prometnico, ki ni gozdna cesta, ni mogoče izdati soglasja oziroma izdelati elaborata ničelnice po pravni ureditvi, ki se nanaša izključno na gozdne ceste. Prav tako je pravilno tudi stališče tožene stranke, da ni mogoče govoriti o (sicer načeloma dovoljeni) čezmerni uporabi gozdne ceste za druge namene (41. člen ZG) še pred obstojem te ceste. Taka razlaga oziroma uporaba zakonskih določb bi namreč v skladu z gornjo obrazložitvijo pripeljala prav do tega, da bi se v postopku, ki je namenjen izključno odločanju o gradnji gozdne ceste, odločalo o prometnici, katere prvenstveni namen ni gospodarjenje z gozdovi in torej ni gozdna cesta.

Ta razlog že sam po sebi zadošča za materialno pravilnost izpodbijane odločbe, zato sodišče ni podrobneje obravnavalo drugih razlogov izpodbijane odločbe in tožbenih navedb, ki se na njih nanašajo. Tožena stranka je ugotovitve, pomembne za odločitev, ustrezno obrazložila in oprla na dejstva, navedena v obrazložitvah prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe, pri tem pa ni zagrešila bistvenih kršitev upravnega postopka. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) zavrnilo.