Jedro

Med okoliščine, ki kažejo na nevarnost ponavljanja, se lahko sklepa ne samo na podlagi že pravnomočnih obsodb za določeno kaznivo dejanje, temveč tudi na podlagi števila in vrste kaznivih dejanj, zaradi katerih je obdolženec bodisi v obravnavanem ali v drugih kazenskih postopkih, ki tečejo ločeno.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega P.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper obdolženega P.P. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, po 3. točki prvega odstavka 201. člena, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obdolžencu je bila odvzeta prostost dne 30.7.2007 ob 19.50 uri.

Zagovornik obdolženca je zoper navedeno pravnomočno odločbo o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor obdolžencu odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitek zahteve, da utemeljenost suma, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje ni podana, namreč ni upravičen. Sodišče pa je tudi izjemno izčrpno obrazložilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki je v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem sicer res izjemen ukrep, z obdolženčevo predkaznovanostjo in številnimi ovadbami ter uvedenimi kazenskimi postopki zoper njega, kar vse izkazuje, da gre za osebo, ki je nagnjena k nasilnemu vedenju. Enotna je sodna praksa, po kateri med subjektivne okoliščine, ki zadevajo obdolženčeve osebne lastnosti in njegovo prejšnje življenje, sodijo tudi nedokončani postopki.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer uvodoma sodišču očita kršitev materialnih in procesnih kazenskih določb, vendar pa z navedbami, da utemeljen sum, da bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ni podan, saj je sodišče oprlo svojo presojo o obstoju suma le na izpovedbo oškodovanca, pri čemer ni ocenjevalo zagovora obdolženca, ki dejanje zanika, ponuja le lastno videnje poteka dogodkov, v nasprotju z utemeljeno in argumentirano obrazložitvijo sodišča. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pravnomočne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot to izhaja z vsebinsko razlago iz prvega odstavka 420. člena in iz izrecne prepovedi, določene v drugem odstavku tega člena, ni mogoče izpodbijati. Isto velja tudi glede izražanja dvomov v prištevnost storilca. Ta se namreč domneva, presoja pa se le v postopku z izvedencem, če nastane sum, da je prištevnost izključena ali zmanjšana, oziroma je obdolženčeva neprištevnost ali bistvena zmanjšana prištevnost predmet dokazovanja (ni pa predmet dokazovanja prištevnost, ker je to domneva).

Očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pomenijo tudi nadaljnje trditve zagovornika v zahtevi, kjer izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Očitki, da obravnavano kaznivo dejanje ni tako hudo, da bi narekovalo odreditev pripora, še posebej, ker je vprašljivo, ali je oškodovanec sploh utrpel lahko telesno poškodbo ter njegovo mnenje, da bi za odvrnitev ponavljanja zadoščal že milejši ukrep, predstavljajo namreč le polemiziranje z zaključki sodišča o neogibnosti pripora.

Kršitev določb ZKP in posledično kršitev Ustave, pa pomeni po mnenju zagovornika sklicevanje sodišča pri utemeljevanju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti na kazenske postopke, ki še tečejo zoper obdolženca. Po mnenju zagovornika gre namreč pri tem za kršitev domneve nedolžnosti.

V skladu s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila določeno kaznivo dejanje, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih oseba živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušano kaznivo dejanje, ali storila kaznivo dejanje s katerim grozi. Med okoliščine, ki kažejo na nevarnost ponavljanja, se glede na navedeno lahko sklepa ne samo na podlagi že pravnomočnih obsodb za določeno kaznivo dejanje, temveč tudi na podlagi števila in vrste kaznivih dejanj, zaradi katerih je obdolženec bodisi v obravnavanem ali v drugih kazenskih postopkih, ki tečejo ločeno. Za neogibno potrebnost pripora namreč po določbah ZKP kot tudi po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave zadošča nevarnost ponavljanja, ki izhaja ne samo iz dokončanega kaznivega dejanja, temveč vsaj z utemeljenim sumom izkazanega konkretnega kaznivega dejanja. Nevzdržno oziroma nelogično pa bi bilo, če bi zoper obdolženca, utemeljeno osumljenega storitve večjega števila kaznivih dejanj, bilo mogoče odrediti pripor, kolikor bi bili postopki združeni (kriterij teža dejanj, okoliščine, v katerih so bila storjena), ne pa v primerih, če bi postopki zaradi istih kaznivih dejanj tekli ločeno pri različnih sodiščih.

Sodišče je v obravnavanem primeru utemeljen sum, da je storil obravnavano kaznivo dejanje ugotovilo, pri presoji obstoja konkretne nevarnosti ponavljanja pa upoštevalo poleg obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v tej kazenski zadevi še dejstvo, da je bil že pravnomočno kaznovan zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem, tretjem in drugem odstavku 302. člena KZ ter številne postopke, ki so zoper obdolženca še v teku in kjer je sodišče v mnogih od njih obstoj utemeljenega suma že presojalo (na primer v zadevi, kjer je zoper obdolženca po opravljeni preiskavi vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po četrtem odstavku 143. člena ZKP, v zadevi, kjer je bil zoper obdolženca odrejen pripor zaradi kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ, ogrožanja varnosti po 145. členu in odvzema motornega vozila po prvem odstavku 216. člena KZ, idr.). Nadalje pa se je sodišče utemeljeno oprlo tudi na izjave občanov, dane policistom, kjer so navedli, da je obdolženec v okolici poznan kot nasilnež, pri čemer naj bi se njegovo nasilje do okolice samo še stopnjevalo, zaradi česar se ga tudi bojijo. Ugotovljene okoliščine pa je sodišče v izpodbijanih sklepih ocenilo za tako tehtne, da je zaradi zagotovitve varnosti ljudi potrebno zoper obdolženca odrediti pripor.

Ker torej v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve postopka niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.