Jedro

Ker gre pri toženi stranki za odgovornost za krivdno ravnanje delavcev, je treba to ravnanje v vsakem primeru ugotoviti. Zaradi okoliščine, da je bil nekdo v kazenskem postopku oproščen obtožbe, še ni mogoče sklepati, da so bila vsa dejanja tistih, ki so vodili postopek nepravilna in nezakonita, kar bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost države. Sodišči prve in druge stopnje sta kršili določbe materialnega prava, ker sta naložili toženi stranki plačilo tožniku nastale gmotne škode, ne da bi konkretno ugotavljali protipravnost ravnanja delavcev tožene stranke.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita v obsodilnem delu, kolikor se nanašata na plačilo obresti od glavnice 5.000 DEM za čas od 17.6.1983 do 4.11.1986 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija zavrže. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku odškodnino v znesku 250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.2.1993 dalje ter 3,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.5.1988 dalje do plačila. Razen tega je naložilo toženi stranki plačilo obresti od glavnice 5.000 DEM za čas od 17.6.1983 do 4.11.1986 po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled v kraju izpolnitve. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožena stranka je morala po tej sodbi povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 31.321,50 SIT. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo v celoti zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je toliko ugodilo, da je prisojeno odškodnino za prestani pripor znižalo na 150.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka na prvi stopnji, tožnik pa mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 10.231,00 SIT.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri izpodbija le odločitev glede odškodnine v znesku 3,50 SIT z zamudnimi obrestmi in glede plačila obresti od glavnice 5.000 DEM. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da zahtevek za plačilo materialne škode zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da tožnik ni upravičen do plačila odškodnine za nastalo škodo na avtomobilu, ker do nje ni prišlo zaradi nezakonitega in nepravilnega ravnanja delavcev Republike Slovenije. Tudi pri zahtevku za plačilo obresti od zasežene in vrnjene glavnice 5.000 DEM bi moral tožnik dokazati krivdno odgovornost delavcev tožene stranke, ki pa ni podana.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena, kolikor se nanaša na odločitev sodišč o plačilu zneska 3,50 SIT z zamudnimi obrestmi, v ostalem delu (glede plačila obresti od glavnice 5.000 DEM) pa je utemeljena.

Tožnik je vložil proti toženi stranki tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo, ki mu je nastala v zvezi s priporom in kazenskim postopkom, v katerem je bil oproščen. V tožbi z dne 12.6.1991 svojih zahtevkov za povračilo gmotne in negmotne škode ni specificiral. Opredeljeno je navedel zahtevke šele na poziv sodišča v vlogi z dne 10.2.1992, kasneje pa še v vlogi z dne 19.2.1993. Predmet revizijskega obravnavanja sta dva zahtevka za povrnitev gmotne škode in sicer za škodo, ki je nastala zaradi ravnanja organov za notranje zadeve pri pregledu tožnikovega vozila v znesku 3,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.5.1988 dalje do plačila in zahtevek za obresti od tožniku zasežene glavnice 5.000 DEM za čas od 16.6.1983 do 4.11.1986. Ker se zahtevka opirata na različno dejansko podlago, je treba pravico strank do revizije presojati za vsak zahtevek posebej. Zahtevek za plačilo zneska 3,50 SIT je bil postavljen v času, ko je bila po tedaj veljavnih določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 20/90) revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta presegala znesek 8.000,00 SIT. Po 10. čl. zadnje novele Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 55/92), ki velja od 5.12.1992 dalje, se o reviziji zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, odloči po določbah Zakona o pravdnem postopku, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. Ker tožnikova denarna terjatev v znesku 3,50 SIT ni dosegla zneska, ki je bil po 2. odst. 382. čl. tedaj veljavnega ZPP potreben za dovoljenost revizije, je moralo revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavreči (392. čl. ZPP).

V izpodbijanem delu sodb, ki se nanaša na prisojene obresti od glavnice 5.000 DEM za čas od 17.6.1983 do 4.11.1986 pa je vrednost tolikšna, da je revizija dovoljena in je revizijsko sodišče presojalo njeno utemeljenost. Pri tem je ugotovilo, da sta sodišči pri odločanju zmotno uporabili materialno pravo. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, je bil navedeni znesek tožniku zasežen v zvezi s kazenskim postopkom, v katerem je bil oproščen obtožbe. Glavnica je bila tožniku vrnjena. Sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo, na kakšni podlagi bi morala tožena stranka povrniti tožniku premoženjsko škodo, ker določeno obdobje z glavnico ni razpolagal. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da je treba šteti, da je bila tožniku povzročena škoda z nezakonitim in nepravilnim ravnanjem delavcev tožene stranke. Tožena stranka ne zanika svoje odškodninske odgovornosti za nezakonito in nepravilno ravnanje svojih delavcev, ki je izhajala že iz tedaj veljavnih določb ustave SR Slovenije. Poudarja le, da v konkretnem primeru ni bilo protipravnega ravnanja delavcev organov za notranje zadeve, ki so devize zasegli, in sodišča, pri katerem so bile devize deponirane. Po končanem kazenskem postopku pa je bil zaseženi znesek deviz tožniku takoj vrnjen. Ker gre pri toženi stranki za odgovornost za krivdno ravnanje delavcev, je treba to ravnanje v vsakem primeru ugotoviti. Zaradi okoliščine, da je bil nekdo v kazenskem postopku oproščen obtožbe, še ni mogoče sklepati, da so bila vsa dejanja tistih, ki so vodili postopek nepravilna in nezakonita, kar bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost države. Sodišči prve in druge stopnje sta kršili določbe materialnega prava, ker sta naložili toženi stranki plačilo tožniku nastale gmotne škode, ne da bi konkretno ugotavljali protipravnost ravnanja delavcev tožene stranke. Zato je moralo revizijsko sodišče sodbi obeh sodišč v omenjenem obsodilnem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje, da po dopolnitvi postopka o stvari ponovno odloči (2. odst. 395. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.