Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožba vložena prepozno, ker je tožnica šele s pripravljalno vlogo dne 13. 6. 2014 razširila (spremenila) tožbo na ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Tožba, ki jo je tožnica vložila dne 29. 11. 2013, v roku 30 dni od prejema dokončnega sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, je namreč pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, s katerim je komisija zahtevo tožnice za odpravo kršitev zavrnila. Tožba je kljub temu sposobna za vsebinsko obravnavo, saj je tožnica od delodajalca najprej zahtevala odpravo kršitve oziroma izpolnitve obveznosti po 2. odstavku 24. člena ZJU. Tožba je vložena v skladu z določbo 1. odstavka 42. člena ZDSS-1. Ta določa, da mora tožba obsegati navedbo odločbe, zoper katero je vložena, če je tožba vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je odločil o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja ter, da je tožbi potrebno priložiti odločbo v izvirniku ali overjenem prepisu. Tožnica je oboje storila. Tožbo je zato potrebno obravnavati po vsebini, saj je iz navedb v tožbi razvidno, da se vsebinsko nanaša na izpodbijanje sklepa, s katerim je bila zavrnjena zahteva javnega uslužbenca za varstvo pravic. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala odpravo 2. točke sklepa tožene stranke, ugotovitev, da je v posledici transformacije pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, da ji delovno razmerje ni zakonito prenehalo ter še vedno traja, reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper naveden sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožbo vložila pravočasno, glede na to, da je sklep Komisije Vlade Republike Slovenije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 23. 10. 2013 prejela dne 7. 11. 2013. V pravnem pouku je bilo navedeno, da tožnica tožbo lahko vloži v roku 30 dni, kar je tožnica tudi storila, ko je tožbo vložila dne 29. 11. 2013. Če se je stranka ravnala po napačnem pravnem pouku, to zanjo ne more imeti škodljivih posledic. Tožba je bila pravočasna in to ne glede na vsebino tožbenega zahtevka. Čeprav tožnica sklepa v tožbenem zahtevku najprej ni izrecno izpodbijala, bi moralo sodišče, na podlagi navedb v tožbi, sklepati, da je tožnica po vsebini uveljavlja nezakonitost sklepa. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnica vložila tožbo šele takrat, ko je spremenila tožbeni zahtevek (13. 6. 2014), saj je jasno, da je tožnica tožbo vložila dne 29. 11. 2013. Tožnica je tožbi priložila izpodbijano odločitev delodajalca, prav tako je iz tožbenih navedb povsem jasno razvidno, da se tožnica ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Če je sodišče menilo, da je zahtevek pomanjkljiv, bi moralo postopati po 105. in 108. členu ZPP in tožnico pozvati k dopolnitvi tožbe. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnici je bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Tožnica je skladno z določili ZJU dolžna uveljavljati predhodno varstvo pri delodajalcu, zato je napačno stališče sodišča, da bi morala tožnica skladno z 204. členom ZDR tožbo vložiti v 30 dneh od prenehanja delovnega razmerja. Tožnica priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica javna uslužbenka, ki je s toženo stranko sklenila pet pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zadnja pogodba za določen čas se je iztekla 3. 9. 2013. Tožnica je dne 31. 8. 2013, torej v času, ko je še bila v delovnem razmerju pri delodajalcu, vložila zahtevo za odpravo kršitve, s katero je uveljavljala transformacijo delovnega razmerja. O tej zahtevi je tožena stranka odločila s sklepom z dne 20. 9. 2013, tako da je tožničino zahtevo zavrgla. Tožnica je zoper sklep tožene stranke z dne 20. 9. 2013 vložila pritožbo, o kateri je Komisija Vlade Republike Slovenije za pritožbe odločila dne 23. 10. 2013 in sicer tako, da je prvostopenjski sklep spremenila ter tožničino zahtevo zavrnila. Tožnici je bil sklep komisije vročen 7. 11. 2013, dne 29. 11. 2013 pa je tožnica pred pristojnim sodiščem vložila tožbo, s katero je uveljavljala ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas oziroma transformacijo delovnega razmerja za določen čas za delovno razmerje za nedoločen čas in ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi po izteku določenega časa (3. 9. 2013) ter reparacijski in reintegracijski zahtevek.

6. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožnica vložila tožbo šele dne 13. 6. 2014, ko je tožnica spremenila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala še ugotovitev nezakonitosti sklepa Komisije Vlade Republike Slovenije za pritožbe z dne 23. 10. 2013 ter odpravo 2. točke tega sklepa. Tožnica je namreč tožbo vložila dne 29. 11. 2013, torej v roku 30 dni od prejema dokončnega sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 23. 10. 2013 ter s tožbo uveljavljala transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas ter nezakonitost prenehanja delovnega razmerja po poteku določenega časa (3. 9. 2013).

7. Tožnica je izpolnila procesne predpostavke za sodno varstvo, saj je pred vložitvijo tožbe ravnala v skladu z določbo 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami - ZJU). ZJU je namreč specialni predpis, ki velja za uveljavljanje varstva pravic za javne uslužbence. V vseh primerih, razen glede denarnih terjatev iz delovnega razmerja, je za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih javnega uslužbenca in za uveljavljanje sodnega varstva kot procesna predpostavka določeno pravno varstvo pri delodajalcu, kar je izrecno določeno v 5. odstavku 24. člena ZJU, ki sodno varstvo dopušča le pod pogojem, da javni uslužbenec izkoristi možnost pritožbe. ZJU v 24. in 25. členu ureja postopke uveljavljanja oziroma varstva pravic za javne uslužbence. Vrhovno sodišče je v zvezi z uveljavljanjem pravic do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja (sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 532/2008 z dne 25. 5. 2010, VIII Ips 326/2008 z dne 27. 9. 2010). Tožnica je transformacijo delovnega razmerja uveljavljala v času zaposlitve pri toženi stranki.

8. Glede na navedeno je tožnica utemeljeno sprožila postopek v skladu s 24. členom ZJU in uveljavljala sodno varstvo v roku 30 dni od prejema sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Tožnici je bil sklep komisije vročen 7. 11. 2013, nato pa je tožnica v nadaljnjih 30 dneh od prejema dokončnega sklepa vložila tožbo v roku 30 dni, s katero je uveljavljala ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ugotovitev transformacije delovnega razmerja ter vrnitev na delo.

9. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožba vložena prepozno, ker je tožnica šele s pripravljalno vlogo dne 13. 6. 2014 razširila (spremenila) tožbo na ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 23. 10. 2013. 10. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, s katerim je komisija zahtevo tožnice za odpravo kršitev zavrnila. Tožba je kljub temu sposobna za vsebinsko obravnavo, saj je tožnica od delodajalca najprej zahtevala odpravo kršitve oziroma izpolnitve obveznosti po določbi 2. odstavka 24. člena ZJU.

11. Tožba je vložena v skladu z določbo 1. odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Ta določa, da mora tožba obsegati tudi navedbo odločbe, zoper katero je vložena, če je tožba vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je odločil o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja ter, da je tožbi tudi potrebno priložiti odločbo v izvirniku ali overjenem prepisu. Tožnica je oboje storila. V tožbi je navedla opr. št. in datum obeh sklepov tožene stranke (sklep št. ... z dne 20. 9. 2013 in sklep Komisije za pritožbe št. ... z dne 23. 10. 2013) ter sklepa k tožbi tudi priložila (priloge A12, A14). Zato je tožbo potrebno obravnavati po vsebini, saj je iz navedb v tožbi razvidno, da se tožba vsebinsko nanaša na izpodbijanje sklepa, s katerim je bila zavrnjena zahteva javnega uslužbenca za varstvo pravic. Glede tega vprašanja tožena stranka ob prejemu tožbe ni bila v nobenem dvomu, kar je razvidno tudi iz odgovora na tožbo, saj je tožena stranka na tožbo odgovarjala po vsebini in je šele kasneje in sicer več kot pol leta po vložitvi odgovora na tožbo uveljavljala, da je tožbo potrebno zavreči, ker tožnica ni izpodbijala sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 23. 10. 2013. 12. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo je iz navedb v tožbi razvidno, da se tožba vsebinsko nanaša na izpodbijanje sklepov z dne 20. 9. 2013 in z dne 23. 10. 2013, s katerima je bila zavrnjena zahteva tožnice (javne uslužbenke) za varstvo pravic. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijan sklep razveljavilo. V novem postopku bo sodišče prve stopnje tožbo moralo obravnavati po vsebini, izvesti predlagane dokaze in nato odločiti o tem, ali so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenjene v nasprotju z zakonom, zaradi česar naj bi prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Pri tem bo sodišče prve stopnje upoštevalo tožbeni zahtevek, kakršnega je tožnica postavila v prvi pripravljalni vlogi.

13. Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.