Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni imelo dokazne podlage za zaključke, da je vtoževani račun bil izstavljen za špedicijski posel, dogovorjen med sedaj pravdnima strankama, ker da tožeča stranka ni predložila e-mail korespondence v zvezi za naročanjem sedaj vtoževane storitve s strani tožene stranke in da bi zgolj ta dokazna listina bila dokaz glede obstoja pasivne legitimacije tožene stranke.

Vsi dokazi, ki jih stranke predlagajo, imajo za ugotavljanje dejanskega stanja sporne zadeve enako težo in ni možna njihova vnaprejšnja hierarhija glede na pomembnosti dokazov, kar pomeni, da so listinski dokazi enake teže kot dokazi z zaslišanjem strank in prič. Če nekaterih dopuščenih dokazov sodišče prve stopnje ne more izvesti brez svoje krivde, mora posledice nositi stranka, ki je te dokaze predlagala, pa ni poskrbela da bi dejansko lahko bili izvedeni. Sodišče prve stopnje v takšnih okoliščinah dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokazov, ki jih je bilo mogoče izvesti.

Tožena stranka je gospodarski subjekt in kot takšen se od njega pri poslovanju zahteva posebna skrbnost (prvi odstavek 6. člena OZ), kar pa v konkretnem primeru pomeni, da mora točno vedeti, katere posle je sklepala s tožečo stranko in zakaj jih je plačevala, navedba, da je bila zgolj v dobri veri, da je posel opravljen zanjo, pa ne vzdrži resne presoje v smislu skrbnosti dobrega gospodarstvenika.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 454/2019 z dne 5. 3. 2020 izreklo: ″I. Zaradi delnega umika tožbe za znesek 333,63 EUR s pp. se postopek v tem obsegu ustavi. II. Tožena stranka, M. d. o. o., MŠ: ..., DŠ: ... je dolžna plačati tožeči stranki, O. d. o. o., MŠ: ..., DŠ: ... znesek 5.059,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 07. 2019 dalje do plačila ter povrniti izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 07. 2019 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi njene nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 1.032,95 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in navedb strank izhaja: (-) da tožeča stranka vtožuje (delno) plačilo računa v znesku 5.393,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računa dalje do plačila; (-) da je račun izdala, ker je za toženo stranko organizirala prevoz, ki je bil opravljen z nakladom dne 21. 2. 2019 in izvršen 22. 2. 2019, opravili pa so ga trije tovornjaki in izdani so bili trije CMR št. 0130859, št. 0131004 in št. 1324; (-) da je tožena stranka plačala del računa, ki je bil izdan na znesek 6893,00 EUR z zapadlostjo 8. 3. 2019 tako, da je 3. 4. 2019 nakazala znesek 1.000,00 EUR, 12. 4. 2019 pa še znesek 500,00 EUR in dne 19. 7. 2019, po vložitvi predloga za izvršbo in po izdaji sklepa o izvršbi z dne 27. 6. 2019 še 500,00 EUR; (-) da je tožeča stranka glede na plačila s strani tožene stranke, skrčila svoj tožbeni zahtevek, tako da vtožuje še 5.059,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2019 dalje do plačila in stroške tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; (-) da je tožena stranka ugovarjala tožbenemu zahtevku po temelju in višini ter trdila, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, nato pa v vlogi z dne 27. 11. 2019 navajala, da sta se s tožečo stranko dogovorili in sicer zakoniti zastopnik tožeče stranke J. O. in zakoniti zastopnik tožene stranke A. M. oziroma po njem M. M., da bo tožena stranka dolg obročno poravnala do 31. 12. 2019, zato je tožbeni zahtevek zahtevek preuranjen, saj terjatev še ni zapadla; (-) da je tožeča stranka zanikala kakršnokoli dogovarjanje s toženo stranko o odlogu plačila in pri tem še opozarjala, da če bi se stranki res dogovorili o odlogu plačila, ne bi tožena stranka obljubljala v mesecu aprilu 2019 vsak dan plačilo po 1.000,00 EUR, ki ga potem ni izvršila, razen dne 3. 4. 2019; (-) da je tožena stranka navajala, da ni več prepričana ali ji je bil račun izdan opravičeno ali ne, ker naj bi se tožeča stranka za prevoz dogovarjala z A. s.p. kot naj bi razbrala iz SMS sporočila, tožena stranka pa je plačila izvršila v dobri veri, da se zaračunava storitev, ki je bila opravljena zanjo;

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in razsodilo: (-) da tožena stranka sprva ni prerekala navedb tožeče stranke, da je tožeča stranka opravila storitve za toženo stranko, ko je organizirala prevoz 22 kosov blaga za toženo stranko in izstavila za to storitev račun št. 119 z dne 22. 2. 2019 v znesku 6.893,00 EUR, saj je trdila le, da je bil dogovor, da se plačilo izvrši do dne 31. 12. 2019, šele v zadnji vlogi je pričela zatrjevati, da naj ne bi tožeča stranka prevoza organizirala za toženo stranko ampak za A. s.p. kot naj bi izhajalo iz SMS sporočil tožeče stranke, saj naj bi se za prevoze tožeča stranka dogovarjala z M. M., vendar trditvam tožene stranke ni slediti; (-) da iz predloženega računa št. 119 z dne 22. 2. 2019 in tovornih listov, CMR št. 0130859, št. 0131004 in št. 1324 nesporno izhaja, da je tožeča stranka naročeno storitev opravila, to je organizirala prevoz blaga, 22 kosov v skupni teži 35.250 kg (prevoz mize z omaro višine 3,20 m ter pridobitev ustreznih dovoljenj za 2.100,00 EUR in DDV, prevoz postelje z vrati 3,60m ter pridobitev ustreznih dovoljenj za 2.450,00 EUR in DDV ter prevoz ostalih kosov ter pridobitev dovoljenj za 1.100,00 EUR in DDV), kar vse so opravili tovornjaki: reg. št. MB ... // MB ..., ki pripada P. d .o. o., reg. št. MB ...// MB ..., ki pripada P. d.o.o. in reg. št. LJ ... // ..., ki pripada M. d. o. o.; (-) da je zakoniti zastopnik tožeče stranke, zaslišan kot stranka, potrdil, da je tožeča stranka organizirala in da je bil realiziran prevoz za toženo stranko, na kar je sklepati tudi iz dejstva, da je tožena stranka del dolga v skupnem znesku 2.000,00 EUR plačala tožeči stranki in ne A. s.p., ker če storitve ne bi naročila tožena stranka je tudi delno ne bi plačala in bi račun zavrnila, česar ni storila, računa pa tudi ni reklamirala, vsaj tega ni izkazala; (-) da se je tožeča stranka dogovarjala glede prevoza za toženo stranko z M. M., izhaja iz trditev tožene stranke same in M. M. naj bi se s tožečo stranko dogovoril tudi o odlogu plačila; (-) da je zaslišani zakoniti zastopnik zanikal, da bi se tožeča stranka s toženo stranka dogovorila za obročno plačilo in odlog plačila, tožena stranka pa nasprotnega ni dokazala, pa tudi sicer tožena stranka tudi do 31. 12. 2019 dolga ni poravnala v celoti; (-) da materialno pravno podlago pravnega posla predstavlja določba 851.člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da se s špedicijsko pogodbo špediter zavezuje, da bo za prevoz določene stvari sklenil v svojem imenu na račun naročitelja prevozno pogodbo in druge za to potrebne pogodbe ter opravil druge običajne posle in dejanja, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo; (-) tožena stranka opravljenih storitev ni v celoti plačala, zato je v skladu z določilom 851. člena OZ dolžna plačati še preostalo razliko neplačanega računa št. 119; (-) da je bilo ugoditi zahtevku glede plačila preostale razlike v znesku 5.059,37 EUR, ker pa je tožena stranka s plačilom prišla tudi v zamudo, je v skladu z 299. členom OZ v zvezi z 378. čl. OZ dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti računa dalje do plačila, vendar je slednje tožeča stranka že obračunala glede na delna plačila in najprej poračunala obresti in nato še del glavnic, zato je tožena stranka dolžna zakonske zamudne obresti plačati od 20. 7. 2019 dalje (to je od zadnjega plačila z dne 19. 7. 2019).

4. Zoper sodbo je tožena stranka sama vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 338. členu Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, hkrati pa ji naloži , da je dolžna toženi stranki povrniti vse pravdne stroške, ki so toženi stranki nastali zaradi postopka pred sodiščem prve stopnje in s pritožbo, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka 15 dnevnega plačilnega roka dalje do plačila, oziroma podrejeno, da pritožbi tožene stranke ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje, s tem da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

5. Pritožba pove, da tožena stranka še vedno vztraja, da ni in ni bila v nobenem materialnopravnem (obligacijskem) razmerju s tožečo stranko, zato ji tudi ni bila ničesar dolžna.

6. Kot pritožba pojasni, je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot dokaz k utemeljitvi svoje terjatve do tožene stranke, ob dopolnitvi svoje tožbe, predložila račun št.: 119 z dne 22. 2. 2019, izdan v znesku 6.893,00 EUR, elektronsko sporočilo z dne 12. 9. 2019, ki ga je sama napisala svojemu pooblaščencu, ter tri mednarodne tovorne liste, na katerem ni nobenega podpisa ali žiga tožene stranke.

7. Pritožba izpostavlja, da je predloženi račun tožeče stranke enostranska knjigovodska listina, ki sam po sebi še ne izkazuje pogodbene podlage niti glede same sklenitve niti izpolnitve pogodbenih obveznosti, zato zgolj s predložitvijo računa tožeča stranka ni mogla dokazati obligacijskega razmerja med tožečo in toženo stranko. V drugi pripravljalni vlogi je tožeča stranka zato kot dokaz k utemeljitvi svoje terjatve do tožene stranke predložila SMS korespondenco med tožečo stranko in M. M., ki jo ima shranjeno v telefonu kot ″M. M.″. Iz vsebine sporočil je razvidno, da tožeča stranka naslavlja drugo stran kot ″M.″, kar je mišljeno kot M. in šele, ko je bil toženi stranki predložen ta dokaz (SMS korespondenca), je tožena stranka ugotovila, da se račun št.: 119 z dne 22. 2. 2019, izdan v znesku 6.893,00 EUR, ki je bil izdan na toženo stranko, ne nanaša na toženo stranko, ampak na M. M., ki pa je samostojni podjetnik, ki se ukvarja z avtoprevozniškimi posli, kot vse to izhaja iz javno objavljenih podatkov AJPES-a za A. s.p., ... .

8. Pritožba soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v zvezi z vtoževanim računom tožeči stranki nekaj že plačala, vendar ne v smislu tega, ker naj bi na tak način storitve pri tožeči stranki tožena stranka res naročala oziroma priznala, pač pa zato, ker je v dobri veri mislila, da gre dejansko za storitve, ki jih pri tožeči stranki naročila tožena stranka. Do takšne zmote ni bilo težko priti, saj je sporen račun tožeče stranke bistveno manj specificiran, kot sami tovorni listi, ki jih je predložila. Iz predloženega računa namreč izhaja, kot da gre za en sam dogodek (en prevoz), zato ga tožena stranka ni mogla nedvoumno povezati s storitvami, ki jih je dejansko naročal M. M. Ker sta pravdni stranki v preteklosti sodelovali, je tožena stranka tudi iz tega razloga mislila, da se terjatev nanaša na druge zadeve. Iz istega razloga (zmote) se je tožena stranka po zakonitem zastopniku A. M. dogovarjala s tožečo stranko glede odloga plačila njene terjatve, vendar pa isti A. M. ob dogovarjanju za odlog ni vedel, da podjetje M. d.o.o. tožeči stranki plačuje storitve, ki bi jih morala tožeča stranka zaračunati M. M. s.p. Šlo je za zaupanje in površnost direktorja tožene stranke.

9. Pritožba pojasni, da je tožena stranka dejstvo, zakaj ji je bil izstavljen vtoževani račun, kristalno jasno izvedela šele iz 2. pripravljalno vlogo tožeče stranke, ko je črno na belem ugotovila, da se terjatev tožeče stranke nanaša na dogovarjanje med tožečo stranko in M. M. Iz tega razloga, zaradi tega dokaza, se je tožena stranka v svoji 2. pripravljalni vlogi upravičeno potegnila nazaj in kategorično zanikala, da bi bila karkoli tožeči stranki res dolžna za te prevoze, saj nenazadnje že sama listinska dokumentacija tožeče stranke (vsi dokazi, ki jih je predložila) sami zase potrjujejo, da naročila storitev od tožene stranke ali njenega predstavnika ni bilo nikoli, zato posledično tudi vtoževan račun ni bil izdan pravilno na toženo stranko. Med toženo stranko in tožečo stranko ni bilo obligacijskega razmerja, saj tožena stranka pri tožeči stranki ni ničesar naročala. M. M. je samostojni podjetnik iz M. in ni zaposlen v toženi stranki, prav tako pa tudi ni njen predstavnik. Za naročilo v imenu tožene stranke pri tožeči stranki ni imel pooblastila.

10. Pritožba trdi, da se mora pritožbeno sodišče pri obravnavi pritožbe v prvi vrsti osredotočiti na dejstva, ki jih je tožeča stranka s predložitvijo dokazov izkazala in dejansko dokazovala oziroma dokazala. Tožeča stranka je s tožbo in 2. pripravljalno vlogo dokazala zgolj izdajo enostranske knjigovodske listine (računa) ter SMS korespondenco med tožečo stranko in M. M. Da bi v zvezi z izdajo računa izkazala tudi naročilo ali potrdilo glede opravljenih storitev, tožeča stranka ni dokazala, pač pa to samo zatrjuje. V dopolnitvi tožbe tožeča stranka v trditveni podlagi navede, da je tožena stranka preko dne 19. 2. 2019 preko elektronskega sporočila potrdila, da lahko tožeča stranka organizira prevoz in razklada v petek 22. 2. 2019, nadalje, da je tožeča stranka toženi stranki isti dan poslala reg. št. tovornjakov in točen čas razkladanja in nakladanja, v zvezi s čimer vsem ob navedbi dokazov obljubi predložitev ″korespondenca med tožečo in toženo stranko v obliki elektronskih sporočil″, vendar pa tega dokaza tožena stranka, prav gotovo pa tudi ne sodišče prve stopnje, od tožeče stranke ni dobila. V sodnem spisu ga prav gotovo ni, saj če bi bil, bi ga skupaj z dopolnitvijo tožbe dobila tudi tožena stranka. Prav ta dokaz ″korespondenca med tožečo in toženo stranko v obliki elektronskih sporočil″ bi bil verodostojen in objektiven dokaz, s katerim bi tožeča stranka lahko izkazala zatrjevano naročitev njenih storitev s strani tožene stranke, pa ga tožeča stranka ni predložila ne v dopolnitvi svoje tožbe, ne v 2. pripravljalni vlogi, zato iz tega razloga tožena stranka še vedno vztraja, da tožeča stranka ni izkazala, kaj šele dokazala, da bi tožena stranka res naročala njene storitve. Kot je že večkrat izjavljeno, prav iz SMS dopisovanja je razvidno, da se je tožeča stranka dogovarjala z M. M., ki pa ni noben predstavnik tožene stranke.

11. Pritožba zaključuje, da ker med pravdnima strankama ni nastalo nobeno obligacijsko razmerje v zvezi s prevozi, ki jih je tožeča stranka zaračunala toženi stranki po računu št.: 119 z dne 22. 2. 2019, izdan v znesku 6.893,00 EUR, v posledici tega tudi nima pravice, da bi iz tega naslova karkoli terjala od tožene stranke. Sodba sodišča prve stopnje sicer to terjatev priznava, vendar kot že povedano, v sodnem spisu ni niti enega dokaza, ki bi dokazoval, da je tožena stranka pri tožeči stranki karkoli naročila. V sodnem spisu je (vezano na toženo stranko) zgolj račun št.: 119 z dne 22. 2. 2019, izdan v znesku 6.893,00 EUR, ki pa nima nobene podlage v dejstvih, vsaj v dejstvih, ki jih je dokazala tožeča stranka. Sodba sodišča prve stopnje je iz navedenih razlogov nezakonita, zato naj jo sodišče druge stopnje v celoti zavrne, kot je bilo predlagano na začetku te pritožbe.

12. Pritožba stroškov pritožbe izrecno s stroškovnikom ne uveljavlja.

13. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar pa je iz pritožbe povzeti, da dejansko pritožbeno graja samo ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabo materialnega prava, medtem ko bistvene kršitve določb pravdnega postopka sploh ne obrazloži niti glede obstoja morebitnih relativnih kršitev določb pravdnega postopka niti glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato se glede ter pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče sploh ne more izjasniti.

16. Pritožbeno sodišče tako ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ko pazi na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (takšne kršitve so morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih navedb, ugotavlja, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, razumljivi in se izpodbijana sodba da preizkusiti. Dejansko stanje je ob trditvah strank in ob izvedenih dokazih tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno in posledično pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče prve stopnje skrčenemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe v pretežnem delu pritožbene novote v smislu določbe 337. člena ZPP.

18. Pritožbena novota je zatrjevanje: - da mednarodni tovorni listi (CMR) niso podpisani s s strani tožene stranke oziroma nimajo žiga tožene stranke; - da je račun enostranska knjigovodska listina, ki sam po sebi še ne izkazuje pogodbene podlage niti glede same sklenitve niti glede izpolnitve pogodbenih obveznosti; - da je šele, ko je je tožeča stranka v dokaz obstoja njene terjatve predložila SMS kot korespondenco med njo in M. M., tožena stranka ugotovila, da se vtoževani račun, ki je bil izdan na tožno stranko ne nanaša na toženo stranko, temveč na M. M., samostojnega podjetnika, ki se ukvarja z avtoprevozniškimi posli; - da ni bilo težko priti do zmote, da so zaračunane storitve, ki jih je pri tožeči stranki naročila tožena stranka, saj je sporni račun tožeče stranke bistveno manj specificiran kot sami tovorni listi in iz predloženega računa izhaja, kot da gre za ena sam dogodek (en prevoz), zato ga tožena stranka ni mogla nedvoumno povezati s storitvami, ki jih je dejansko naročal M. M., saj sta pravdni stranki v preteklosti sodelovali in je tožena stranka mislila, da se terjatev nanaša na katero od teh poslovnih razmerij; - da s je iz istega razloga tožena stranka po zakonitem zastopniku A. M. dogovarjala za odlog plačila njene terjatve, vendar A. M. ob dogovarjanju za odlog ni vedel, da podjetje M. d.o.o. tožeči stranki plačuje storitve, ki bi jih morala tožeča stranka zaračunati M. M. s.p.; - da je šlo za površnost in zaupanje direktorja tožene stranke.

19. Glede pritožbenih novot se pritožbeno sodišče ne sme izjasniti, razen če bi stranka trdila in dokazala, zakaj teh navedb ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje. Takšnih zatrjevanj, tožena stranka ni podala in zato ni podlage, da bi se pritožbeno sodišče ukvarjalo s pritožbenimi novotami.

20. Pritožbene navedbe, da zaradi umanjkanja nekaterih listinskih dokazov, sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da je račun izdan na podlagi poslovnega razmerja med pravdnima strankama, so neutemeljene, ker je sodišče izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je prepričljivo pojasnil, kako je potekalo poslovanje s toženo stranko, pojasnil, da račun ni bil izdan v zvezi s poslovanjem z M. M. s.p. (sicer bratom zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ga je tožena stranka predlagala za zaslišanje v zvezi z njenimi trditvami tako glede dogovora o odloženem plačilu kot v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije, da naj bi tožeča stranka zaračunavala storitev ki ni bila opravljena za toženo stranko), zakoniti zastopnik tožene stranke in priča M. M. pa sta z naroka, na katerem naj bi bila zaslišana brez opravičila izostala, tako da tožena stranka svojih trditev z zaslišanjem zakonitega zastopnika in priče sploh ni dokazovala.

21. Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni imelo dokazne podlage za zaključke, da je vtoževani račun bil izstavljen za špedicijski posel, dogovorjen med sedaj pravdnima strankama, ker da tožeča stranka ni predložila e-mail korespondence v zvezi za naročanjem sedaj vtoževane storitve s strani tožene stranke in da bi zgolj ta dokazna listina bila dokaz glede obstoja pasivne legitimacije tožene stranke.

22. Vsi dokazi, ki jih stranke predlagajo, imajo za ugotavljanje dejanskega stanja sporne zadeve enako težo in ni možna njihova vnaprejšnja hierarhija glede na pomembnosti dokazov, kar pomeni, da so listinski dokazi enake teže kot dokazi z zaslišanjem strank in prič. Če nekaterih dopuščenih dokazov sodišče prve stopnje ne more izvesti brez svoje krivde, mora posledice nositi stranka, ki je te dokaze predlagala, pa ni poskrbela da bi dejansko lahko bili izvedeni. Sodišče prve stopnje v takšnih okoliščinah dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokazov, ki jih je bilo mogoče izvesti.

23. Pritožba ne trdi, da dokazna ocena ne bi bila prepričljiva, ampak trdi zgolj, da bi morali biti s strani tožeče stranke predloženi listinski dokazi, da bi se tožena stranka lahko glede njih izjasnila in opredelila, če je špedicijsko storitev dejansko naročila. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka gospodarski subjekt in kot takšen se od njega pri poslovanju zahteva posebna skrbnost (prvi odstavek 6. člena OZ), kar pa v konkretnem primeru pomeni, da mora točno vedeti, katere posle je sklepala s tožečo stranko in zakaj jih je plačevala, navedba, da je bila zgolj v dobri veri, da je posel opravljen zanjo, pa ne vzdrži resne presoje v smislu skrbnosti dobrega gospodarstvenika.

24. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tista, ki je pri tožeči stranki naročila organizacijo prevoza in je te stroške dolžna plačati. Pritožbeno pa ni sporno, da med sedaj pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, da bi se plačilo odložilo do 31. 12. 2019. 25. Ob ugotovljenem dejanskem stanju se pokaže kot neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ugovor tožene stranke, da ni pasivno legitimirana za plačilo vtoževane terjatve, neutemeljen.

26. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je skladno z 851. členom OZ in 865. členom OZ1, po katerem mora naročitelj povrniti špediterju potrebne stroške, med katere sodijo tudi stroški za prevoz, tožena stranka kot naročitelj dolžna plačati tožeči stranki kot špediterju še preostalo razliko neplačanega računa št. 119 in je zato utemeljeno ugodilo skrčenemu tožbenemu zahtevku.

27. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

28. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

29. Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe, zato se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo potrebno izjasniti.

1 Določba 865. člena OZ se glasi: ″1) Naročitelj mora povrniti špediterju potreben stroške, ki jih je ta imel z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari. 2. Špediter lahko zahteva povračilo stroškov takoj. 3. Naročitelj mora dati špediterju na njegovo zahtevo kot predujem vsoto, potrebno za stroške, ki jih terja izpolnitev naročila o odpravi stvari.″