Jedro

S tem, ko je upravni organ odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od površin stavb, v katerih se nahaja elektronska komunikacijska oprema, je rezultat enak, kot da bi odmeril nadomestilo od površine zemljišča, na katerem se nahaja sama elektronska komunikacijska oprema. S tem je ravnal v nasprotju z 218. členom ZGO-1.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Nova Gorica – izpostave Ajdovščina št. 4224-3600214/2007-1-11022-03 z dne 14. 8. 2007 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 63,44 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2007 odmerila nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) na naslovu ... in ..., na katerih opravlja gospodarsko dejavnost, v skupnem znesku 596,05 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da odmera temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Ajdovščina. V nadaljevanju so navedene njegove določbe, na podlagi katerih je toženka zazidano stavbno zemljišče na naslovu ... uvrstila v I. območje (mestno središče), na naslovu ... pa v III. območje, ki med drugim zajema stavbna zemljišča v naselju .... Po 8. členu odloka se gospodarska dejavnost v I. območju točkuje s 600 točkami, v III. pa z 200 točkami.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi zavrača tožnikovo stališče, da toženka ne bi smela odmeriti NUSZ od zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih se nahajajo objekti javne infrastrukture, kamor sodijo tudi elektronske komunikacijske naprave. Predmet odmere so bili namreč poslovni prostori v stavbah, kar je razvidno iz gradbenega dovoljenja z dne 1. 8. 2005 in menjalne pogodbe z dne 6. 9. 2004. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano za rekonstrukcijo poslovnega enonadstropnega objekta in pritličnega objekta bivše avtobusne postaje, torej je bilo izdano za rekonstrukcijo stavb, ne pa za gradnjo oz. rekonstrukcijo gradbenega inženirskega objekta. Po 218. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se nadomestilo ne odmerja od zemljišč, na katerih so gradbeni inženirski objekti. Tožniku je bilo zato pravilno odmerjeno nadomestilo od prostorov v stavbah, v katerih se nahajajo elektronske komunikacijske postaje in v katerih opravlja svojo dejavnost, saj stavba (in elektronska komunikacijska postaja v njej) ni gradbeni inženirski objekt, za katerega se nadomestilo ne odmerja.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je elektronska komunikacijska centrala (avtomatska telefonska centrala) sestavni del elektronske komunikacijske infrastrukture in s tem objekt gospodarske javne infrastrukture. Pri tem je nepomembno, ali se ta nahaja v stavbi ali pa izven nje, npr. v kontejnerju. To značaja, da gre v predmetni zadevi za objekt gospodarske javne infrastrukture, ne spremeni, s tem pa tudi ne njegovega statusa z vidika davčne obravnave. Dejstvo je, da se v stavbi, kjer je navedena elektronska komunikacijska centrala, opravlja dejavnost. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-347/02 z dne 11. 3. 2004 in še navaja, da je že v pritožbi navedel, da so tako stavbe kot gradbeni inženirski objekti, ki so gospodarska javna infrastruktura, tisti, od katerih se NUSZ ne plačuje. Stavba oz. prostor v njej je namreč za tak objekt javne gospodarske infrastrukture posebej projektirana. Tisti del stavbe, v katerem je locirana predmetna naprava, je po tožnikovem mnenju objekt gospodarske javne infrastrukture, ki ima tudi v davčnem pogledu enako usodo, kot ga ima objekt gospodarske javne infrastrukture nasploh. Prvostopenjska odločba je nezakonita tudi iz razloga, ker je v nasprotju z dikcijo 21. točke 2. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-A). Po določbi 1. točke 3. člena ZEKom pa je elektronska komunikacijska oprema tudi komutacijska oprema, ki jo predstavlja elektronska komunikacijska centrala. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo opravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali se NUSZ odmerja tudi od površin stavbe, na katerih se nahaja elektronska komunikacijska oprema.

ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) v 218. členu določa, da se 1. alineja 1. odstavka 56. člena ZSZ uporablja samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki so navedena v nadaljevanju. To so med drugim zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. V zvezi s to določbo ZGO-1 je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-347/02 z dne 11. 3. 2004 (Uradni list RS, št. 29/04) zavzelo stališče, da se po tem členu nadomestilo ne sme odmerjati od zazidanih ali nezazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture, in da so zazidana stavbna zemljišča, na katerih so objekti, naprave in omrežje za prenos in distribucijo električne energije, nepravilno opredeljena kot poslovne površine, namenjene poslovni dejavnosti. Navedeno je treba upoštevati tudi v obravnavanem primeru, ki je primerljiv, saj je – kot bo razvidno iz nadaljevanja – tožnikova elektronska komunikacijska oprema del elektronskega komunikacijskega omrežja kot objekta gospodarske javne infrastrukture.

Pojem objektov gospodarske javne infrastrukture je opredeljen v 1.6. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1. Sem štejejo gradbeni inženirski objekti, ki tvorijo omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena, ali ki tvorijo omrežje, ki je v javno korist. Po določbi 10. točke 3. člena ZEKom (Uradni list RS, št. 43/04 in naslednji) se kot javno komunikacijsko omrežje šteje elektronsko komunikacijsko omrežje, ki se uporablja v celoti ali predvsem za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev. Po določbi 2. odstavka 7. člena ZEKom je gradnja javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture v javno korist, enako določa tudi 1. odstavek 75. člena, po katerem je graditev, postavitev, obratovanje ali vzdrževanje javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture v skladu s predpisi v javno korist. Omrežje s pripadajočo infrastrukturo je torej omrežje, ki je v javno korist, zato gre za objekt gospodarske javne infrastrukture iz 1.6. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1. Zaradi tega se NUSZ ne sme odmerjati za zemljišča, na katerih je elektronsko komunikacijsko omrežje s pripadajočo infrastrukturo.

Po določbi 1. točke 3. člena ZEKom so elektronska komunikacijska oprema naprave, ki pripadajo elektronskemu komunikacijskemu omrežju. Tovrstna oprema, ki med drugim vključuje komutacijsko ali usmerjevalno opremo ali vse vrste baznih postaj ali električne kabelske sisteme, kadar se uporabljajo za prenos signalov pri izvajanju elektronskih komunikacijskih storitev, je torej sestavni del elektronskega komunikacijskega omrežja. Prav to pa tožnik zatrjuje v tožbi: da je elektronska komunikacijska centrala – avtomatska telefonska centrala komutacijska oprema in s tem sestavni del elektronske komunikacijske infrastrukture. Poleg tega pa je treba upoštevati še določbo 21. točke 3. člena ZEKom, ki določa, da so sestavni del elektronske komunikacijske infrastrukture tudi objekti, ki pomenijo stavbo ali njen del ali samostojne prostore v stavbi, kjer je nameščena elektronska komunikacijska oprema.

Glede na navedene določbe ZGO-1 in ZEKom po mnenju sodišča toženka ne bi smela odmeriti NUSZ od tistih površin stavb, kjer je nameščena elektronska komunikacijska oprema, saj se te stavbe oz. njeni deli štejejo za sestavni del elektronske komunikacijske infrastrukture. Ali drugače: s tem ko je upravni organ odmeril NUSZ od površin stavb, v katerih se nahaja elektronska komunikacijska oprema, je rezultat enak, kot da bi odmeril nadomestilo od površine zemljišča, na katerem se nahaja sama elektronska komunikacijska oprema, in s tem ravnal v nasprotju z 218. členom ZGO-1. V skladu z navedenim je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral upravni organ v skladu z materialnopravnimi stališči iz te sodbe ugotoviti, ali in na kakšni površini se v stavbah na ... in ... nahaja elektronska komunikacijska oprema in to upoštevati pri ponovni odmeri.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Če je zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ne zastopa odvetnik, je po določbi 1. odstavka 3. člena Pravilnika upravičen do povrnitve stroškov v višini 80 EUR. Ker je v tožbi priglasil le stroške v višini sodne takse za tožbo (63,44 EUR), je sodišče odločalo v okviru postavljenega zahtevka in mu navedeni znesek tudi priznalo.