Jedro

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prisiljenja po členu 61 KZ RS, ki se preganja na zasebno tožbo.

Niti iz opisa dejanja, niti iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi oškodovanca zaradi obdolženčevih groženj karkoli storila, opustila ali trpela, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o nastanku prepovedane posledice v smislu kaznivega dejanja prisiljenja po členu 61 KZS. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo kazenski zakon in je obdolženčevo ravnanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po členu 64/2 KZ RS.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. F. D. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 8.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obd. F. D. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 2. odst. 64. člena KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter na podlagi navedene zakonske določbe določena kazen 2 meseca zapora, ki se ne bo izvršila če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 69. člena KZ SFRJ je bila obdolžencu odvzeta pištola, uporabljena pri kaznivem dejanju. Na podlagi 1. odst. 98. člena ZKP pa so mu bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter odločbe o kazenski sankciji in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju odločilnih dejstev upravičeno oprlo na izpovedbi oškodovancev B. V. in N. P. Oba sta namreč dogodek opisovala skladno in zanesljivo, kritičen odnos sta pokazala tudi do dogodkov v zvezi z obdolženčevim očetom, ki se je odigral pred storitvijo kaznivega dejanja, torej ni imelo prav nobenih razlogov, zaradi katerih bi jima moralo odreči verodostojnost. Presoja dokazne vrednosti njunih pričevanj je tembolj prepričljiva, ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje obdolženec bil prijet na kraju dogodka s pištolo, ker je tudi sam priznal, da je oškodovanca s pištolo v rokah spraševal po A. M., ker je bil obdolženec močno razburjen zaradi dogodkav zvezi z očetom in končno ker je priznal (list. št. 37) "da ne ve povedati, kaj je s pištolo počel". Zaradi navedenega je tudi povsem logičen in prepričljiv zaključek izpodbijane sodbe, da je obdolženec v opisanih okoliščinah s pištolo ravnal in grozil tako, kot sta opisovala oškodovanca in kot je navedeno tudi v izreku izpodbijane sodbe. Tudi če bi držale pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnik omajati dokazno presojo sodišča prve stopnje (oškodovanca naj bi močno vznemirila družino D., mirno naj bi gledala, kako A. M. tepe obdolženčevega očeta in celo pod grožnjo obdolženčeve pištole nista hotela povedati, kje je M.), te okoliščine v ničemer ne izpodbijajo ocene, da sta oškodovanca odločilne okoliščine opisovala iskreno. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po navedenem torej ni podan.

Razlogov o zatrjevani nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja pa pritožba ne navaja.

Sodišče druge stopnje se tudi ne strinja s stališčem pritožbe, češ da naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prisiljenja po čl. 61 KZ RS, ki se preganja na zasebno tožbo.

Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec z grožnjami, da bo oškodovancema razstrelil možgane in da mu ni težko ustreliti človeka, pri čemer jima je nastavil pištolo na obraz oziroma v usta, želel doseči, da mu oškodovanca povesta, kje se nahaja A. M.. S takšno resno grožnjo z napadom na življenje in telo, ki je bila ne le subjektivno, kot je bilo ugotovljeno, pač pa tudi objektivno zmožna doseči ogroženost drugih oseb, je obdolženec uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 2. odst. 64. člena KZ RS. Niti iz opisa dejanja, pa tudi iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi oškodovanca zaradi obdolženčevih groženj tudi kaj storila, opustila ali trpela. Ker torej obdolženec z resno grožnjo oškodovancev ni prisilil, da kaj storita, opustita ali da kaj trpita, kar so zakonski znaki kaznivega dejanja prisiljenja, tudi ni mogoče govoriti o nastanku prepovedane posledice v smislu tega kaznivega dejanja.

Ugotoviti je torej treba, da tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ki ga uveljavlja zagovornik, ni podan.

Pritožnik se uvodoma pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, vendar pa tega pritožbenega razloga ne obrazloži. Kljub temu je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri in sicer na podlagi določbe 379. člena ZKP. Pri tem je ocenilo, da je bila obdolžencu izrečena primerna kazenska sankcija.

Obravnavano kaznivo dejanje doslej sodno nekaznovanega obdolženca ni posledica njegovega morebitnega nagnjenja k nasilju, pač pa je bil povod zanj dogodek, v katerem je bil poškodovan obdolženčev oče, zaradi česar je obdolženec v razburjenosti zasledoval in iskal storilca, med drugim tudi na način, zaradi katerega je spoznan za krivega v tem postopku. Navedene okoliščine obdolženčevem ravnanju vsekakor dajejo lažji značaj, zato mu je sodiče prve stopnje upravičeno izreklo le pogojno obsodbo, s katero ga je opozorilo na neustreznost njegovega ravnanja in mu hkrati zagrozilo z izrekom zaporne kazni, če bo kazniva dejanja ponavljal. Spričo navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 1. odst. 98. člena in 101. člena ZKP; povprečnina je bila odmerjena po enakih kriterijih kot na prvi stopnji.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP KZ SFRJ) je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I z dne 25.6.1991).