Jedro

Predlagateljica ni izkazala, da sta z nasprotnim udeležencem družinska člana, kot je opredeljeno v 2. členu ZPND, zato predloga na podlagi določb ZPND ne more vložiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da se nasprotnemu udeležencu prepove vstopiti v stanovanje na naslovu N. in se zadrževati v bližini tega stanovanja na razdalji manj kot 100 m za obdobje šest mesecev, šteto od dneva pravnomočnosti tega sklepa; prepove približati predlagateljici na manj kot 100 m, za obdobje šest mesecev, šteto od dneva pravnomočnosti tega sklepa; prepove navezovati stik s predlagateljico na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komunikacijo na daljavo za obdobje šest mesecev, šteto od dneva pravnomočnosti tega sklepa in zahtevek; in zavrnilo predlog, da je nasprotni udeleženec dolžan povrniti na TRR strokovne službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju vse stroške tega postopka, v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je, da predlagateljica sama nosi svoje stroške tega postopka.

Predlog je zavrnilo, ker je zaključilo, da predlagateljica ni niti izvenzakonska partnerica niti bivša izvenzakonska partnerica nasprotnega udeleženca, prav tako pa tudi ni katera izmed drugih oseb, ki jih Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Ur. list RS, št. 16/2008; v nadaljevanju: ZPND) v 2. členu navaja kot družinske člane po tem zakonu, in zato predloga, kot ga je vložila, na podlagi določb ZPND ne more vložiti, saj je materialno pravo do tega ne upravičuje.

2. Predlagateljica se je zoper sklep pravočasno pritožila zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče neutemeljeno ugotavlja, da predlagateljica ne zatrjuje, da je z nasprotnim udeležencem živela v izvenzakonski skupnosti, saj naj bi predlagateljica govorila le o partnerskem odnosu. Že sam ZPND v 2. členu določa, da spada med družinske člane tudi zunajzakonski partner/partnerica, pri čemer pritožnica ne more slediti sodišču pri tako formalistični razlagi pojma partnerske zveze/odnosa. Kot izhaja iz slovarja slovenskega knjižnega jezika pomeni beseda “partner” osebo, ki je z drugo osebo v ljubezenskem odnosu, življenjski partner, razumevanje med partnerjema v zakonu, istospolni partner, ljubezenski spolni partner, zakonski, zunajzakonski partner. Iz navedenega izhaja, da je glede na jezikovno in logično razlago besedna zveza partnerski odnos/zveza pomeni neformalizirano zvezo, torej zvezo med dvema osebama, kar ustreza definiciji izvenzakonske zveze. Predlagateljica je tako prepričana, da je več kot očitno pojasnila, da je z nasprotnim udeležencem živela v izvenzakonski skupnosti, partnerski zvezi, v partnerskem odnosu. Glede na to, da pa sodišče ni iz tega razloga zavrnilo predloga predlagateljice, pa predlagateljica očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava. Sodišče citira 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), temu pojmu pa gotovo ustreza zveza med predlagateljico in nasprotnim udeležencem, ki je trajala tri leta. Pri tem pa v nadaljevanju sodišče napačno uporabi materialno pravo, ko se postavi na stališče, da je med njima obstajal razlog, zaradi katerega bi bila njuna zakonska zveza neveljavna. Sodišče nadalje napačno uporabi določbo 23. člena ZZZDR, ki določa, da lahko mladoletna oseba zakonsko zvezo sklene le s soglasjem centra za socialno delo in to določbo širi tudi na dokazovanje izvenzakonske skupnosti. Po stališču pritožnice je izvenzakonska skupnost stanje, ki ni odvisna od nobenih drugih dejavnikov. Sodišče povsem špekulira, da zakonska zveza med predlagateljem in nasprotnim udeležencem naj ne bi bila veljavna, saj za kakršnokoli soglasje v tej smeri CSD nikoli nista zaprosila. Povsem neživljenjsko je, da bi dva, ki pred 18. letom živita v izvenzakonski skupnosti, za soglasje prosila CSD. Takšno razlogovanje sodišča je povsem zgrešeno in nedopustna širitev določb 23. člena ZZZDR tudi na izvenzakonsko skupnost. Jasno je, da je CSD Celje 27. 1. 2016 podalo takšen odgovor, sodišče pa CSD Celje ni povprašalo, ali je že kdaj v preteklosti dalo kakšno soglasje k izvenzakonski skupnosti mladoletnim parom. Sodišče tudi ne navede, zakaj ta zakonska zveza med predlagateljico in nasprotnim udeležencem ne bi bila veljavna, saj le-ta sploh nista pričela s postopkom prošnje za soglasje k sklenitvi zakonske zveze, kar pomeni, da soglasje kot tako k izvenzakonski skupnosti pred polnoletnostjo sploh ni zakonsko predvideno. CSD ima po zakonu pristojnost za dajanje soglasja k sklenitvi zakonske zveze nepolnoletnih predlagateljev, po izvedenem postopku, pridobivanje soglasja k izvenzakonski skupnosti nepolnoletnih ljudi v ZZZDR ni predvideno, postopek za pridobitev soglasja za sklenitev zakonske zveze pa v konkretnem primeru ni bil sprožen. Na podlagi česa bi naj CSD dajala soglasje k izvenzakonski skupnosti v tem primeru, ni jasno. Pritožnica meni, da je takšno stališče sodišča materialnopravno napačno, saj je izvenzakonska skupnost stanje, ki je neodvisno od tega, ali mora kdo ali pa ne dati za to soglasje. Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta živela v izvenzakonski skupnosti, kot jo opredeljuje ZZZDR in kot taka ima predlagateljica varstvo po ZPND. Če bi obveljalo takšno stališče sodišča, pa ima pritožnica še en pomislek, in sicer ali je Okrožno državno tožilstvo pravilno okvalificiralo kaznivo dejanje nasilja v družini, zaradi katerega preganja nasprotnega udeleženca na škodo predlagateljice. Po tem stališču mladoletnik sploh ne bo mogel biti storilec po tem kaznivem dejanju, v kolikor ni sklenil zakonske zveze z žrtvijo, če je bil samo fant, ker izvenzakonski partner po tem stališču ne more biti. V kolikor pa zaprosi mladoletni storilec za soglasje k izvenzakonski zvezi center za socialno delo, pa gre za kršitev privilegija zoper samo obtožbo, v kolikor o tem ni poučen. Stališče, ki bi povzročalo velike dileme. Predlagateljica predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, nasprotnemu udeležencu pa naložil plačilo nadaljnje zaznamovane stroške tega postopka v zvezi s pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po ZPND so družinski člani tiste osebe, med katerimi obstaja (ali je obstajala) tesnejša čustvena vez, ki jo povzročitelj nasilja izrablja za zlorabo moči nad drugo osebo. Obstoj tesnejše čustvene vezi pa se nanaša izključno na osebe, ki so v ZPND naštete v 2. členu (opredelitev družinskih članov) in ne na druge osebe, med katerimi obstoji (ali je obstajala) takšna tesnejša čustvena vez. Po ZPND so tako družinski člani (le) naslednje osebe: - zakonec ali zunajzakonska partnerica oziroma partner, bivši zakonec ali bivša zunajzakonska partnerica oziroma partner; - partnerica oziroma partner ali bivša partnerica oziroma partner v registrirani istospolni partnerski skupnosti; - krvna sorodnica oziroma sorodnik v ravni vrsti; - krvni sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena; - sorodnik v svaštvu do vštetega drugega kolena; - posvojiteljica oziroma posvojitelj in posvojenka oziroma posvojenec; - rejnica oziroma rejnik in rejenka oziroma rejenec; - skrbnica oziroma skrbnik in varovanka oziroma varovanec, osebe, ki imajo skupnega otroka; - in osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče neutemeljeno ugotavlja, da predlagateljica ne zatrjuje, da je z nasprotnim udeležencem živela v izvenzakonski (pravilno glede na opredelitev v 2. členu ZPND: zunajzakonski skupnosti). Sodišče prve stopnje je to pravilno ugotovilo na podlagi predlagateljičinih vlog v spisu. V vlogi z dne 23. 12. 2015 je tako predlagateljica glede pravno odločilnega dejstva, ali sta predlagateljica in nasprotni udeleženec družinska člana po ZPND, navedla zgolj, da prosi sodišče, da podaljša prepoved njenemu bivšemu partnerju M. K., v vlogi z dne 15. 1. 2016 pa je navedla zgolj, da sta bila v partnerskem odnosu od leta 2012 dalje, katerega sta končala 22. 10. 2015. Ker torej predlagateljica v vlogah zatrjuje le partnerski odnos z nasprotnim udeležencem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predlagateljice ni mogoče obravnavati kot izvenzakonske partnerice nasprotnega udeleženca ali kot njegove bivše izvenzakonske partnerice. Ker ZPND v 2. členu izrecno določa, da spada med družinske člane tudi zunajzakonski partner/partnerica, pritožbeno sodišče ob nezatrjevanem dejstvu, da sta bila predlagateljica in nasprotni udeleženec zunajzakonska partnerja, kot neutemeljene ocenjuje navedbe pritožnice, da sodišče formalistično razlaga pojem partnerske zveze in da je prepričana, da je več kot očitno pojasnila, da je z nasprotnim udeležencem živela v izvenzakonski skupnosti. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da predlagateljica tudi ne zatrjuje, da bi bila katera izmed drugih oseb, ki jih ZPND v 2. členu navaja kot družinske člane. Zaključek sodišča, da predlagateljica nima položaja družinskega člana in zato predloga na podlagi določb ZPND ne more vložiti, saj je materialno pravo do tega ne opravičuje, je povsem pravilen.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da tudi v primeru, če bi predlagateljica zatrjevala izvenzakonsko skupnost s predlagateljem, ne bi bilo mogoče njunega odnosa opredeliti kot izvenzakonsko skupnost, zato, ker je v času, za katerega predlagateljica zatrjuje, da je med njima razmerje obstajalo (od leta 2012 do 22. 10. 2015), obstajal razlog (mladoletnost predlagateljice), zaradi katerega bi bila njuna zakonska zveza neveljavna in zato tudi izvenzakonske skupnosti med njima ni mogoče priznati. To stališče je prvostopenjsko sodišče izreklo obiter dictum, kar pomeni, da ni nosilno pravno stališče za zavrnitev predloga, zato pritožbenemu sodišču glede na pravilne razloge za zavrnitev predloga ni potrebno presojati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ta del obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7. Pritožbena navedba, da sta predlagateljica in nasprotni udeleženec živela v izvenzakonski skupnosti, kot jo opredeljuje ZZZDR, je nedopustna, saj pritožnica ni izkazala, da te navedbe brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

8. Pritožbene navedbe o pomisleku pritožnice, ali je Okrožno državno tožilstvo pravilno okvalificiralo kaznivo dejanje nasilja v družini, zaradi katerega preganja nasprotnega udeleženca na škodo predlagateljice, niso odločilnega pomena, zato ne terjajo presoje pritožbenega sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

9. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, to je 2. člen ZPND. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ( 2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse pa v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Predlagateljica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (35. člen ZNP v zvezi s 24. členom ZPND).