Jedro

Če je stanovanjska pravica prenehala pred uveljavitvijo SZ, pa čeprav je bil stanodajalec obsojen na izročitev najpotrebnejših prostorov, prejšnji imetnik ni upravičenec iz 117. člena. Po 128. členu lahko lastnik odkloni prodajo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od tožene stranke, da z njo sklene aneks k prodajni pogodbi za stanovanje z dne 15.1.1992. Ugotovilo je, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz 117. člena stanovanjskega zakona. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da lahko lastnik odkloni sklenitev prodajne (enako kot najemne) pogodbe v dveh primerih: če je imetniku stanovanjsko razmerje prenehalo, pa mu lastnik ni dolžan priskrbeti najpotrebnejših prostorov, ali če bi mu lastnik lahko odpovedal stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. Tožeča stranka ima odločbo, po kateri se mora izseliti, ko ji bodo zagotovljeni najpotrebnejši prostori. To pomeni, da je tožena stranka dolžna z njo skleniti prodajno pogodbo pod pogoji iz stanovanjskega zakona. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Prosi še za oprostitev od plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident se v reviziji sklicuje na neimenovanega avtorja in neimenovani članek, iz katerega naj bi izhajala pravica tožeče stranke, da s tožbo izsili sklenitev aneksa k prodajni pogodbi z dne 15.1.1992, s katero je sporno stanovanje kupila.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta tožbeni zahtevek zavrnili. Že sodišče prve stopnje je v svoji sodbi ugotovilo, da temelji tožbeni zahtevek na nespornem dejanskem stanju. To dejansko stanje je ostalo nesporno ves čas postopka. Odločba, ki jo ima tožeča stranka "v rokah" in po kateri "se mora izseliti, ko ji bodo preskrbljeni najnujnejši prostori (priloga A/2)", se ne glasi nanjo, temveč na njenega prejšnjega zakonca. Sama je bila do nakupa stanovanja v položaju, ki je bil naveden v sporazumu med zakoncema z dne 10.2.1985. Zakonca sta se tedaj dogovorila, da bo tožnica ostala v stanovanju do "izvršbe, ki jo bo vodila proti njej razpolagalka tega stanovanja". Tožeča stranka tako nesporno nikoli ni bila imetnica stanovanjske pravice na kupljenem stanovanju. Imela je status uporabnika, ki je bil odvisen od pravice imetnika stanovanjske pravice. Njegova pravica pa je nesporno prenehala z odločbo, na katero se sklicuje tožeča stranka. Prenehala je že v letu 1984Đ Zato ni razumljivo vztrajanje revidenta na razlagi 126. (najbrž 128.Đ) in 148. člena stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91). Tožeča stranka v času uveljavitve navedenega zakona ni bila ne prejšnja imetnica stanovanjske pravice, ne imetnica, ki bi ji stanodajalec pod pogoji iz 128. člena SZ stanovanjsko razmerje šele lahko odpovedal. Tudi, če bi bilo revidentovo tolmačenje 128. in 148. člena SZ pravilno (sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da ni pravilno), položaj tožeče stranke ne bi bil prav nič drugačen. Dejstvi, da izvršba do uveljavitve SZ ni bila opravljena (kar je bilo tožeči stranki le v korist) in da je tožena stranka tožeči vendarle prodala stanovanje, čeprav tega ni bila dolžna storiti (zopet izrazito njej v korist), tožeča stranka neupravičeno razlaga v škodo tožene stranke. Za zahtevane nadaljnje ugodnosti ni nobene zakonske podlage.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožeča stranka je v reviziji še prosila, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks. Revizijsko sodišče ugotavlja, da za odločitev o tej prošnji ni pristojno. O njej bo odločilo sodišče prve stopnje.