24. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je o predlogu A. A. iz Ž. za obnovo postopka na seji senata dne 24. oktobra 2000

s k l e n i l o:

Predlog A. A. za obnovo postopka, končanega s sklepom št. Up- 50/97 z dne 10. 3.1998, se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.S sklepom št. Up-50/97 z dne 10. 3. 1998 je Ustavno sodišče odločilo, da ne sprejme v obravnavo pritožnikove ustavne pritožbe zoper sklepe, s katerimi je sodišče v kazenskem postopku zavrglo obtožni predlog pritožnika kot subsidiarnega tožilca zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe. Ustavno sodišče je ugotovilo, da z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene pritožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine.

2.Pritožnik je predlagal obnovo postopka pred Ustavnim sodiščem na podlagi tretje točke prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju: ZKP). Navaja, da se z odločitvijo Ustavnega sodišča ne strinja, ker ne daje odgovora na obtožbe proti C. C., obdolženem kaznivega dejanja razžalitve. V svojih vlogah z dne 18. 4. 1998 in 15. 4. 2000 pritožnik opisuje dogodek, ki je privedel do obtožbe zaradi razžalitve, navaja kršitve, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v tem postopku in predlaga, naj Ustavno sodišče ponovno odloča o sprejemu ustavne pritožbe.

3.Predlog za obnovo postopka ni dopusten. Pritožnik v svojih vlogah ne navaja nobenega novega dejstva ali dokaza v zvezi z že končanim postopkom pred Ustavnim sodiščem, v katerem so bile predmet presoje sodne odločitve v kazenskem postopku zoper obdolženega B. Ustavno sodišče je preizkusilo vse pritožnikove navedbe in nanje v obrazložitvi sklepa št. Up-50/97 tudi odgovorilo, v predlogu za obnovo postopka (vlogi z dne 11. 5. 1998 in 25. 4. 2000) pa pritožnik ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na prvotno odločitev o ustavni pritožbi.

Pritožnikove navedbe se namreč vsebinsko sploh ne nanašajo na sklepe, ki so bili izpodbijani z ustavno pritožbo, temveč na sodne odločbe, izdane v nekem drugem kazenskem postopku. S tem pa ni izkazan nobeden izmed obnovitvenih razlogov, ki bi v smislu 410. člena ZKP v zvezi s 6. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko utemeljeval obnovo postopka.

4.Tudi če bi Ustavno sodišče pritožnikovo vlogo opredelilo kot samostojno ustavno pritožbo zoper sodne odločbe, izdane v kazenskem postopku zoper obdolženega C. C. (sodba Višjega sodišča v Kopru št. Kp 209/94 z dne 10. 5. 1994 in sodba Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enota v Novi Gorici št. K 116/93 z dne 28. 3. 1994), ta ne bi bila dopustna. Ustavna pritožba se po določbi 52. člena ZUstS lahko vloži v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. V konkretnem primeru bi torej rok za vložitev ustavne pritožbe začel teči z vročitvijo sodbe Višjega sodišča v Kopru št. Kp 209/94 z dne 10. 5. 1994. Tudi če bi Ustavno sodišče pravočasnost ustavne pritožbe presojalo po datumu vložitve prvotne ustavne pritožbe (dne 7. 2. 1997), bi bila ustavna pritožba zoper navedene akte očitno prepozna. Iz pritožnikovih navedb in ustavni pritožbi priloženih listin izhaja, da je pritožnik v mesecu juliju 1994 vložil predlog za obnovo kazenskega postopka zoper C. C., v istem času pa je podal tudi pobudo javnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Iz tega sledi, da je bil že julija 1994 seznanjen s sodbo sodišča druge stopnje in bi bila ustavna pritožba, vložena 7. 2. 1997, prepozna.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi 6. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Lojze Ude.

Predsednica senatadr. Mirjam Škrk