Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti pravno pravilno zatrjuje, da abstraktni dejanski stan iz 133. člena ZZZDR predpostavlja, da je prišlo do prikrajšanja na eni strani (v obravnavanem primeru na strani tožnice) in okoriščenja na drugi strani (v obravnavanem primeru na strani toženca). ZZZDR tedaj izhaja iz načela obogatitve. Vrniti je treba doseženo korist. Kadar ni mogoče govoriti o doseženi koristi, povračilni zahtevek na podlagi določbe 133. člena ZZZDR ne more biti utemeljen.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se razveljavita sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka sodbe, sodba sodišča prve stopnje pa v prvem odstavku tretje točke izreka sodbe, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ki je iz naslova verzijskega zahtevka zahtevala od toženca plačilo zneska 540.000,00 SIT s pp in odločilo, da ji mora toženec plačati 180.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1999 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, tožničini pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v zavrnilnem delu in glede stroškov postopka.

Proti pravnomočnemu delu sodbe, s katerim je bilo odločeno, da mora toženec plačati tožnici 180.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1999 dalje do plačila, je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljalo zmotno uporabo določbe 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ter 5. točke 341. člena v zvezi s 337. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožnica je uveljavljala verzijski zahtevek. Ta predpostavlja na eni strani prikrajšanje, na drugi strani pa okoriščenje. Okoriščenje mora izvirati iz prikrajšanja. Tožnica je s preživljanjem otrok res imela izdatke, vendar jih je pokrila iz kupnine, ki jo je prejela ob prodaji skupnega avtomobila pravdnih strank, in z vnovčenjem toženčevih čekov. V postopku zato ni bilo dokazano, da je toženec neosnovano prihranil izdatke za preživljanje skupnih otrok, kar pa je bistveni del abstraktnega dejanskega stanu iz 133. člena ZZZDR.

Zmotno sta uporabljeni tudi določbi 5. točke 341. člena in 337. člen ZOR, saj toženec sploh ni podal pobotnega ugovora. Zatrjeval je le, da je tožnica otroka preživljala tudi z njegovimi sredstvi, zato ji ni ničesar dolžan. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se ugodi tako, da bo tožbeni zahtevek v izpodbijanem obsodilnem delu kot neutemeljen zavrnjen, ali pa tako, da bosta sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljavljeni, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po določbi 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ima tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja osebe, pravico s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Gre tedaj za povračilno obveznost, ki je odvisna od pogoja, da je imel povračilni zavezanec (v obravnavanem primeru naj bi bil to toženec) korist zaradi premika premoženja z ene osebe na drugo (v obravnavanem primeru premika premoženja od tožnice na upravičenca do preživnine). Zahteva za varstvo zakonitosti pravno pravilno zatrjuje, da abstraktni dejanski stan iz 133. člena ZZZDR predpostavlja, da je prišlo do prikrajšanja na eni strani (v obravnavanem primeru na strani tožnice) in okoriščenja na drugi strani (v obravnavanem primeru na strani toženca). ZZZDR tedaj izhaja iz načela obogatitve. Vrniti je treba doseženo korist. Kadar ni mogoče govoriti o doseženi koristi, povračilni zahtevek na podlagi določbe 133. člena ZZZDR ne more biti utemeljen.

V obravnavani zadevi je toženec zatrjeval, da mu zaradi izdatkov, ki jih je imela v spornem obdobju tožnica s preživljanjem otrok, ni nastala nobena korist, ker naj bi tožnica izdatke krila iz njegovega premoženja (z vnovčenjem njegovih čekov in prodajo skupnega avtomobila). Tožnica teh trditev ni zanikala. Kljub temu pa sta obe sodišči zaradi zmotne uporabe 133. člena ZZZDR šteli, da ti toženčevi ugovori ne morejo biti upoštevni in jih zato tudi nista vsebinsko obravnavali. Po mnenju zahteve za varstvo zakonitosti, ki ga sprejema tudi Vrhovno sodišče, pa bi jih morali, saj toženec res ni nasproti v tožbi zatrjevani tožničini terjatvi uveljavljal pobotnega ugovora, ampak je zatrjeval, da tožničina terjatev sploh ne obstaja, saj naj bi izdatke, katerih povračilo zahteva s tožbo tožnica, dejansko imel on sam, zaradi česar na strani tožnice ni nastalo nikakršno prikrajšanje (ni prišlo do premika njenega premoženja), na njegovi strani pa nobena korist (obveznost do preživninskih upravičencev naj bi bila poravnana iz njegovega premoženja).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v dosedanjem postopku dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno (toženčevi ugovori, da prikrajšanja na eni strani in koristi na drugi strani sploh ni, niso bili obravnavani). Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 395.člena ZPP zahtevi za varstvo zakonitosti tako ugodilo, da je sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti, ali so bili izdatki, katerih povračilo zahteva s tožbo tožnica, res plačani iz sredstev toženca. Če se bo ugotovilo, da so bili, potem tožničin tožbeni zahtevek, ki ga utemeljuje z določbo 133. člena ZZZDR, ne bo mogel biti utemeljen.